Slovenske novice - Biserka Karneža Cerjak: Monika Kambič Mali je bila tretjič slovenska alpinistka leta
Monika Kambič Mali je bila že tretjič slovenska alpinistka leta — V ženski navezi s Tino di Batista sta priplezali na goro Fitz Roy v Patagoniji, februarja letos sta s Tanjo Grmovšek osvojili zloglasno Cerro Torre — Tik pred vrhom je na njeno ramo priletel angleški plezalec — V bazni tabor se je vrnila s tremi zlomljenimi rebri — Februarja prihodnje leto bodo v družini Kambič Mali že tretjič zibali
Mengeš, 11. avgusta
V dneh, ko smo vsi tako napeto čakali na razplet drame alpinista
Tomaža Humarja na gori Nanga Parbat, smo se seveda mnogi spraševali, zakaj se nekateri sploh odločijo za tako tvegane korake. Ali gre res za izzivanje usode? Ali pa zgolj za dejavnost, ki je po prepričanju
Monike Kambič Mali, zdaj že tretjič slovenske alpinistike leta ter mamice dveh otrok, enako tvegana kot vsakodnevna vožnja z avtomobilom?
Visokogorje je vzljubila že kot majhno dekletce. Skupaj s sestro, mlajšim bratom in starši je živela v argentinskem mestu Barilocce, za gore jo je navdušil oče Boris Kambič, prav tako zagrizeni alpinist. V Argentini je sicer najraje srfala po bližnjem jezeru, alpinizmu pa se je povsem posvetila pred dvanajstimi leti, ko se je odločila, da bo živela v Sloveniji. Izkušnje je delila s svojim možem Klemnom Malijem, prav tako aktivnim alpinistom, zabijanju klinov se je začasno odpovedala le ob rojstvih dveh otrok, zdaj že šestletne hčerke Alenke in triinpolletnega sina Grege.
Vprašanje, ali tudi otroka rada planinarita, je pri tako športno naravnani družini seveda povsem odveč. Skupnih pohodniških izletov se sploh ne da več prešteti, letos pa je Alenka skupaj z mamico celo plezala na Ojstrico. »Že prej sva vadili na umetni steni, ki jo imamo doma, ob plezanju, ki ji je bilo v veliko zabavo in veselje, pa sem jo imela privezano na kratki vrvi. Sicer pa so naše počitnice, četudi smo na morju, vedno povezane s plezanjem. Tako pogosto letujemo v Paklenici, kjer se namesto dopoldanskega kopanja raje odločimo za skale. Ko smo bili skupaj v jugozahodnem delu Argentine, smo kar dva tedna obiskovali bazne tabore. Starejša hčerka je bila tako navdušena, da mi je dejala, da bi ves čas živela le v šotoru ter v leseni kolibi, kjer si pripravljaš hrano,« pripoveduje Monika, ki ji je kljub potepanju po slovenskih gorah, italijanskih Dolomitih ter francoskem visokogorju še vedno najljubša argentinska Patagonija. Tam je dosegla tudi največje športne dosežke. Vedno si je želela, da bi na osvojene vrhove prišla v duetu z žensko soplezalko: »Kadar plezaš z moškim soplezalcem, vedno mislijo, da si prišel na vrh le ob njegovi pomoči. Ko plezaš z žensko, je drugače in nihče ti ne more očitati, da si se šlepal.«
Lani ji je skupaj s Tino di Batista uspel prvi ženski vzpon na granitno goro Fitz Roy, visoko 3440 metrov. Čistega ženskega vzpona do takrat še ni bilo, zato je bil njun v mednarodnih alpinističnih krogih zelo odmeven. Monika je želela svoj uspeh nadgraditi z novim, z vzponom na zloglasno, koničasto in težko dostopno goro Cerro Torre, visoko 3120 metrov: »To je res, lahko bi rekla, zgodovinska gora. Sploh prvi vzpon je bil uspešen šele po brezštevilnih poskusih. Vremenske razmere so bile zelo hude, zato je bilo treba počakati na ugodno vreme.«
Želja, da bi z njo znova plezala Tina di Batista, se ji ni izpolnila, zato je poklicala prav tako odlično Tanjo Grmovšek. V Patagonijo sta se odpravili februarja letos ter se v baznem taboru pridružili svetovno znanim alpinistom. Pretežno moška združba ju je dvomljivo opazovala. »Alpinizem je zelo moški svet in ženske si moramo prav priboriti svoj prostor. Ko so videli ženski duet, so takoj pomislili, da nama ne bo uspelo priti niti do vstopa,« se prešerno zasmeji Monika Kambič Mali: »No, v prvem poskusu, čeprav nama je do vrha manjkalo samo še sedem raztežajev (raztežaj pomeni eno dolžino vrvi, ta pa je od 40 do 60 metrov), nama res ni uspelo. Čeprav sva šli iz baznega tabora v sončnem vremenu, tudi napoved je bila dobra, naju je v gori presenetilo izjemno slabo vreme. Divjala je nevihta, povsem sva bili premočeni, prihajala je noč. Odločila sem se, da se vrneva. V tabor sva se vrnili povsem izmučeni in odločili sva se, da ne poskusiva več. Toda po desetdnevnem bivanju sva se znova odločili za ponovitev, ki pa bi bila lahko usodna.«
Izkušnja je bila za Moniko, vajeno vsega hudega, prav grozljiva, in čeprav je od nje minilo že več mesecev, se zdi, da jo znova in znova doživlja. Ker je bilo na dan, ko sta se odločili za ponovitev poskusa, zelo lepo vreme, so bili seveda v skali tudi drugi alpinisti: »Bilo nas je več kot deset, in tako smo bili z nekaterimi skoraj povsem blizu. Do vrha sta nama manjkala le še dva raztežaja, ko se je zgodilo nekaj povsem neumnega. Tik nad mano so bili v steni trije Angleži, ki so prihajali na zgornje varovališče. Eden izmed njih ni bil dovolj pazljiv, zato se mu je odtrgal kos ledu. Zaradi tega je plezalec padel na mojo ramo, udarec pa je bil tako hud, da sem sklonila glavo in več kot pet minut sploh nisem vedela, kaj se dogaja z mano. Bila sem povsem v šoku in soplezalki niti odgovoriti nisem mogla. 
Eden od Angležev je prišel do mene in pomagal povleči vrv soplezalke. Medtem sta ga druga dva že prav priganjala, naj pohiti, sicer jim ne bo uspelo priti na vrh pred nočjo. Takšno ravnanje se mi je zdelo zelo egoistično.« Čeprav je imela hude bolečine, se je odločila, da bo nadaljevala.
Ker zaradi poškodbe ni mogla plezati kot običajno, je z eno roko žimarila, kar po alpinistično pomeni, da je plezala po vrvi. Ob prihodu na vrh je bil pred njima še vzpon po 40 metrov visoki snežni gobi. Ob 21. uri sta bili na vrhu. Veselje je bilo seveda zelo kratkotrajno, saj se je bilo treba vrniti nazaj po vrvi. Sestop je trajal dva dni, Monika pa ga je preživela le s tabletami. Po ledeniku sta hodili še sedem ur, po vrnitvi v bazni tabor pa je takoj odšla v vas po nujno zdravniško pomoč. Ugotovili so, da ima tri zlomljena rebra.
Nove plezalne izzive je za zdaj opustila, saj februarja prihodnje leto v družini pričakujejo naraščaj. Kljub temu se Monika ni odpovedala lažjim športnim aktivnostim, saj ji alpinizem, s katerimi se lahko pravzaprav ukvarjamo v vseh letnih časih, pomeni dejavnost, ki je nevarna kot katera koli druga: »Včasih me je veliko bolj strah vožnje po cestah kot pa plezanja po steni. Pripomočki so dovolj varni, vsi so testirani, zaradi večje previdnosti kupujem vedno najboljše. Sicer pa med plezanjem sploh ne premišljujem, da bi se mi lahko kaj zgodilo. Takrat se osredotočim le na plezanje in ovire, ki jih še moram premagati.«
Biserka Karneža Cerjak