Same lepe novice iz sveta skalne vertikale in zasneženih vesin.
Začelo se je, s polnim gasom v gorah in nekoliko manj v plezališčih - ali pač.
Polni zalet
Že kar nekaj časa s Tomažem piševa o novem štajerskem tandemu, o dveh mladih in zelo perspektivnih članih AO Celje. Tokrat je lepo presenetil Luka Krajnc (AO Celje, Iglu). V nedeljo, 24.05., je opravil prosto ponovitev smeri Via Italia 61' (8a, 470 m) v južni steni Piz Ciavazes. Najtežje raztežaje sta si prejšnjo sredo ogledala skupaj z Luko Lindičem. V soboto, po krajšem počitku se je Luka Krajnc zopet zapeljal proti Selli. In uspel v smeri na veličasten način. V vsega osmih urah je smer preplezal prosto in to brez enega padca. Kar samo po sebi umevno je, da je vse raztežaje plezal v vodstvu.
'Gre za precej strmo smer', je bil Lukov komentar, za nas pa smer v spodnjem delu poteka preko velikih previsov in streh, v zgornjem pa večinoma sledi razu. 'Plezala sva do vrha stene, kljub temu, da so glavne težave zgoščene v spodnji polovici smeri do velike police, kjer sta tudi dva najtežja (7c+ , 8a) raztežaja'. Zgornji del je lažji, težave v glavnem (IV-V) z izjemo predzadnjega raztežaja, ki je ocenjen z 6c. Smer je bila tehnično preplezana daljnega leta 1961, prvo prosto ponovitev pa je opravil Mauro Bole - Bubu leta 2004. Luka se zahvaljuje svojemu soplezalcu Juretu Oblaku (AO Celje) za potrpežljivo varovanje. Jure je smer ponovil v bolj klasični maniri in si na težkih mestih pomagal s klini. Kar tako naprej.
Skuta
V soboto, 23.05., sta Rok Kvas in Tadej Krišelj (oba AO Kamnik) obiskala višje ležeče predele nad Kamniško Bistrico. Za razliko od minulih dni in tednov, ko so prevladovali vzponi v Koglu, tudi ta konec tedna je bil bojda precej obiskan, sta fanta odkorakal vse gor do Skute. Njun cilj je bila smer, ki jo je pred leti opremil Klemen Mali. Smer s provokativnim imenom Joška je njen svet (7b), velja za precejšen zalogaj, zlasti za manjše plezalce. Začneš po ploščah, začetek izrazitega stolpa v Skuti predstavlja najtežji raztežaj, ki ga je Tadej v tretjem poizkusu tudi prosto preplezal (Rok do 6b+, A0). Raztežaj, ki je bil prvotno ocenjen s 7b poteka po povsem gladki plošči, Tadej pa meni, da bi raztežaj lahko ocenili s 7b+ zaradi zelo dolgih gibov. Smer je v najtežjem raztežaju zelo dobro opremljena, v ostalih raztežajih pa so svedrovci precej razmaknjeni, tako da sta bila zelo vesela nekaj metuljev, ki sta jih imela s seboj. Pod steno je še nekaj snega!
Alpinistično smučanje
Prijazni Marko Renčelj mi je namenil nekaj dobrih novic. Da sem (sva s Tomažem) veliko pisal(a) o Maji Lobnik (ja, iz AO TAM prihaja) čivkajo že vrabci, da so naju nekateri skoraj ženili z njo, pa vedo le redki tički. Isti vrabci v zboru pojejo, da Maja prenekateremu drznemu smučarju lahko pokaže kakšen zavoj ali dva. Najprej je opravila z legendarnim Pallavicinijevim ozebnikom (55°, 600 m) v Grossglocknerju. Seveda se ne navdušujem nad vzponom, ampak nad smučarskim spustom. Dobre snežne razmere so jo napeljale na pet let staro idejo: smučarski spust po najdaljšem ozebniku v Alpah - Canalone Marinelli (45°, 2500 m) v božanski Monte Rosi. Za sopotnika si je izbrala Petra Poljanca (Soški AO). Že ledenik do bivaka Marinelli je bil prava poslastica; znano je, da so že pred leti nad njim obupavala precej znana alpinistična imena. Po sedmih urah dostopa sta se morala v bivak dobesedno prikopati. Kljub močni otoplitvi in bobnenju plazov ter podirajočih se serakov sta vztrajala in bila na vrhu nagrajena z mrazom in mrzlim vetrom. Na Srebrnem sedlu, kjer se originalna smer tudi konča (cca. 4450 m), sta se zato hitro pripravila za spust. Kot se za tako visoko steno spodobi sta v njej naletela na vse: od trdega pobočja na vrhu, preko srena, do južnega snega na koncu spusta. Še smuk preko ledenika in ena najdaljših smučarskih avantur v Alpah je bila za njima. Poleg tega gre tudi za objektivno nevarno smer in vzhodno steno. Nekoč, v za smučanje zlatih devetdesetih letih je smer veljala za zadnji preizkusni kamen pred največjimi podvigi. In čeprav osebno ne priznavam posebej slovenskih ponovitev (so samo prve, druge, tretje,..) tokrat ne želim skaliti pristnega veselja nad uspehom. Bila sta druga slovenska smučarska naveza (Črnivec in Terčelj), Maja pa prva Slovenka in Peter prvi Slovenec, ki je deskal preko Marinellija.
Paklenica
Pa še novice, ki me vedno znova prizadene. Grega Malenšek in Neda Podergajs (AO Ljubljana-Matica) sta izkoristila lepo vreme za obisk Paklenice in čofotanje v morju. Začela sta s The show must go on (6c, 350 m). Kot sta se izrazila: prijetno plezanje v senci, najtežji raztežaj pa neproblematičen. V smeri za ogrevanje sta se segrela, še najbolj pa na sestopu. Najbrž sta ju, poleg vročega sonca, pogrela tudi dva Italijana, ki sta vlekla s seboj vrtalko in kup železa. ‘ Rekla sta, da gresta v Vražjo zamenjat par zarjavelih svedrovcev na stojiščih’. Zato sta se Grega in Neda naslednji dan že navsezgodaj podala v smer. ‘Je pač razlika, če preplezaš legendarno Frančkovo smer s sprotnim nameščanjem varovanja ali pa z desetimi kompleti za pasom’, je kratek Gregov komentar. ‘Smer je prava lepotica, vendar z močnim karakterjem.’ Prvi raztežaj (6a), čeprav ocenjen precej nižje, se Gregi zdi enakovreden najtežjemu (6c) prejšnjega dne. Rezultat italijanskega obiska: ‘Novi svedrovci so se svetili v prvih treh raztežajih. Sicer samo dva do tri na raztežaj, pa vendar nekateri na povsem nelogičnih mestih. Čemu je treba vrtat pol metra stran od kompaktne poči, ki kar kliče po metulju št. 2?‘ Smer še ni bila navrtana do konca, a njena usoda je zapečatena. Razvoj dogodkov je v Paklenici krenil v povsem napačno smer: da se z vrtanjem ne poveča varnost plezanja, je, upam da, jasno že vsem, da se s tem izkazuje predvsem veliko nespoštovanje do prvih plezalcev tudi. Ostaja torej zgolj turistični motiv – čimveč plezalcev, temveč kart; instant življenje, instant užitki, instant plezanje, instant turizem. Paklenica počasi postaja drugorazredno plezališče. Ker za najtežje smeri nima potenciala, klasičnih trad smeri v odlični skali, ki omogoča odlično varovanje, pa počasi zmanjkuje. Spomnim se,da je pred leti veljalo, da se brez dovoljenja uprave parka ne smer vrtati v kanjonu. Torej je krivec jasen, poleg Italijanov, ki so znani po pogumu in srčnosti iz vseh vojn, je tu še uprava parka. Lahko jim kdo kaj reče ali pa ne.
Iz zasavskih revirjev je do Kamnika (saj je znotraj ene nesojene pokrajine) prišla res zanimiva novico o plezalnem vzponu, nič posebnega sicer, a ker ta jubilej pošiljatelju veliko pomeni in ker je ta ljubitelj plezanja še vedno eden najbolj pridnih in zagnanih na vseh področjih plezanja (od opremljanja smeri, do športnega plezanja, slapov, tekem in daljših sten) je stvar vredno prebrati. Zlasti za tiste, ki ste mislili, da se je leta '79 zgodil samo Everest: berite pozorno, sicer utegnete pogrniti iz zgodovine.
30
Slovenska smer '79 V Marmoladi V Verdonu
20.05., sta Rok Murgelj (AO Litija) in Vili Guček (AO Trbovlje) preplezala Zgornji steber Brane. 20.05.1979, natanko pred 30 leti, pa je v isti smeri svoj prvi plezalni vzpon opravil Vili Guček. Dvanajstletnega mulca sta čez smer skrbno popeljala mentorja Bojan Pajk in Bojan Šprogar. Pa je mulc zrasel, zrastel pa je tudi seznam smeri in uspehov enega pionirjev športnega, zlasti pa tekmovalnega plezanja. Nabralo se je najprej veliko alpinističnih, kasneje pa predvsem športno plezalnih vzponov. Poleg tega je opremil skoraj toliko plezališč, kot jih že kar malo nadpovprečen plezalec obišče v 
svoji plezalni karieri: Pod Reško planino, Vransko, Kotečnik, Renke … pa preko meja Pag, Brač, Hvar… Viri molčijo, ampak srčno upam, da so ga stare šole fantje naučili, kako se po takem vzponu splakne popotni prah. ‘Vsem prijateljem in soplezalcem se priporočam še za naslednjih (vsaj) trideset sezon’, pravi. Pa na zdravje, Vili. In še krasna zgodba v slikah
Srečno Vili!
Popravek in misel, ki da misliti
V prejšnjih AN sem narobe razumel dopis Tineta Cudra in pomotoma pripisal prvenstvo ob vzponu v Mangartskih Vršičih. Robi, eden prvo pri(e)stopnikov se je sicer oglasil, a je njegova pripomba odtavala neznano kam. In ker je slovel kot človek razvezanih misli, je prav, da kar sam komentira mojo zmoto. Z vedenjem, da je komentar star en teden: ‘Smer Izgubljenih duš smo, 30.20.1982, preplezali Vili Černuta, Radoš Strgulc in Robert Rot. Poteka bolj levo od vrisane smeri, po črnih lisah, izstopi pa skozi izrazit kamin. Po bučnih razpravah smo jo ocenili z (V+, V), ime pa je izražalo duh in filozofijo skupine plezalcev, ki je v 80-ih delovala na Bovškem. V tem obdobju so bili avtomobili in umetni kisik redkost, lokalci so plezali večinoma v domačih stenah, prezirali pa so množičnost v Koglu in Steni. Tudi oprema je bila znak in simbol, zato sta dva plezalca plezala v okovanih čevljih, uporabljali smo kline in za vsak slučaj imeli s seboj tudi leseno zagozdo. Zatiči in podobna nesnaga so pripadali pomehkuženemu zahodu, neoimperializmu. Kljub vsemu smo samo v M. Vršičih preplezali približno 15 smeri in še nekaj variant. Ko se danes dobimo in obujamo spomine se strinjamo, da so bili tisti časi pač malo bolj naši. In nič več. Kaj je danes dosežek, kaj rekreacija, kdo vse (lahko) gre na Everest in podobno pa je že druga zgodba.'
Pišite in sporočajte vzpone. Nekajkrat sem na začetku omenil Tomaža, vrača se in upam, da bom naslednji ponedeljek lahko šel zopet s prijatelji na pivo. Pa pišite kaj; njemu bo lažje začeti, meni pa končati, kakor koli bo, se splača.
Peter Mežnar