Slovenske novice - Boštjan Fon: Naša najstarejša pohodnica iz leta 1968 ni nikoli hodila v hribe
Opisovali smo korake deklet in žena, babic, mater in vseh tistih, ki so vsak dan podpirale tri vogale pri hiši, enkrat na leto pa stopile z nami po triglavskih poteh na pohodu 100 žensk na Triglav. Čeprav z najdaljšo tradicijo pri nas ni bilo le stopanje navkreber, je tudi čas, ko gredo vsakdanje skrbi stran in si ženske vzamejo čas samo zase. Ne le pisnega, tudi fotografskega gradiva se je skozi desetletja nabralo ogromno. Veliko ga hranimo v klasičnem arhivu naše časopisne hiše in pred kratkim smo iz njega potegnili posnetek z vrha, ki je imel zadaj zapisano letnico 1968.
Fotografijo smo objavili med razpisom za pohod in kmalu dobili prijazno pismo: »Sem naročnica in prebiram Slovenske novice. Zopet poteka akcija 100 žensk na Triglav in oglašam se vam zato, ker je objavljena fotografija od tam gor iz leta 1968. Na tej sliki je skrajno desno moja babica Ana Zajc,« nam je napisala Marjanca Črnilec iz Strahinja in dodala, da je bila njena babica, sicer Ljubljančanka, tistega leta najstarejša udeleženka.
Izpovedana zgodba
Pozvonili smo pri Črnilčevi in izvedeli: »Tale moja stara mama je bila res fina ženska.« Zgodba o eni izmed več kot 4000 naših pohodnic, ki bi ostala pozabljena, če nas ne bi poiskala Anina vnukinja, se je začela pomladi leta 1968, ko je mimo Zajčevih na Ižansko prišel nečak, ki je takrat že pošteno prehodil in preplezal marsikatero spoštovanja vredno goro pri nas in v tujini. Marjan Keršič - Belač, takrat je štel 48 let, je bil akademski kipar, alpinist, gorski reševalec in vodnik ter član prve himalajske odprave Trisul 1960. »Prišel je na obisk in rekel, da pomaga organizirati pohod 100 žensk na Triglav. Babica, bila je visoka, sloka ženska, mu je nazaj odvrnila: Če mi priskrbiš čevlje in pomagaš nositi nahrbtnik, grem tudi jaz.«
Toda Zajčeva, klicali so jo Ančka, sploh ni bila planinka, čeprav je imela žlahto, ki je segala po himalajskih vršacih. Rodila se je leta 1900 v Ljubljani, imela je štiri otroke, hčer in tri sinove, bila je gospodinja. Nikoli se ni podajala v gore. Leto preden je šla na Triglav, je bila na obisku pri hčeri Silvi Oman in vnukinji Marjanci v Stražišču pri Kranju in takrat je šla prvič na hrib, pravzaprav bolj pošten grič, na Šmarjetno goro, in potem le še dvakrat na Ljubljanski grad. »Vendar je bila čila, trdna ženska, ki je skrbela za dom, družino in hkrati za nekaj živali, ukvarjala se je tudi z vrtičkarstvom,« pravi Marjanca in doda, da je v mladosti vsake počitnice preživela pri njej na Ižanski cesti: »Spominjam se ljubljanskih meglic in hlada, čez nekaj ur pa lepih sončnih dni. Nekoliko naprej od babice je živela teta Liza, ki je imela gostilno in konja. Vsako jutro sem vztajala in na njenem zapravljivčku šla čez Ljubljanico do Tromostovja, kjer je imela opravke, in nazaj.«
Če ne bi deževalo ne bi prišla do vrha
| |
 |
|
| |
Ana Zajc na vrhu Triglava, foto: Joco Žnidaršič |
|
Njena vnukinja lista po lepo urejenih albumih, kjer se skriva ujeti trenutek nekdanjih dni, ki jih je Ana Zajc, naša najstarejša pohodnica iz leta 1968, doživljala do leta 1980: »Po vzponu na Triglav mi je povedala, da je bilo morda celo prav, ker je deževalo in ni veliko videla pred seboj, saj drugače ne bi prišla do vrha. Večkrat je povedala, da je bilo zelo lepo, le tisti klini, tiste jeklenice, to ji pa ni bilo preveč všeč. Ko so bili klini, je kar malo mižala, čeprav je trdno stopala naprej.« Zajčeva, med drugim je bila tudi amaterska gledališka igralka, se nikoli več ni odločila za vzpone v gore. »Kot se še lahko spominjam njenih besed, so se potem, ko so spale na Planiki, veliko smejale v koči, ker so bile presrečne, da so prišle na vrh. In moja babi je takrat šla na Triglav v krilu, ne v hlačah. Vem, da je z nekaterimi kolegicami ostala v stiku tudi po tistem, ko se je iz Bohinja v Ljubljano vrnila z avtobusom. Nič ni govorila, da je utrujena, saj je bila doma ves čas na nogah.«
Našo najstarejšo pohodnico iz leta 1968 in njeno vnukinjo je poleg vseh lepih dni, ki sta jih preživeli skupaj, trdno do konca držala skupaj še njuna skrivnost. Oče Marjance Črnilec je bil oficir v jugoslovanski vojski in da bi se taki in njihovi potomci kaj preveč smukali po cerkvenih objektih in ceremonijah, ni bilo zaželeno. »Pravzaprav je bilo v tistem času celo tako, da bi oče izgubil službo, če bi me krstili, kot je v navadi,« pravi Marjanca: »Imela sem težave s temenicami na glavi in je babica dejala, da me bo ona odnesla k nekemu zdravniku, ki mi lahko pomaga. Pa se je prej že dogovorila s frančiškani in je, medtem ko je hodila do zdravnika, skočila še k njim, da so me krstili. Frančiškani so vse uredili.«
Znamenje pozitivizma
Med spomini na babico, ki je šla z nami na najvišjo goro Slovenije kot pohodnica brez posebnih veščin, znanja o visokogorju, še celo čevljev ni imela, se je v dopoldanskem rosenju nad Strahinjem odstrlo nebo in pokazal se je vrh Triglava. Morda naključje, a prepričani smo, da je bilo to tudi znamenje pozitivne energije, te pristne gorniške, posebne naše, iz let, ko smo imeli v kolonah pohodnice s krili in popotnimi torbami, in se ni spremenila do danes. Prepričani smo, da se vse lepo že pripravlja v dolini tudi za generacijo deklet, ki bo šla na pohod v drugem tednu septembra 2011, in bo ves čas na poteh, po katerih je leta 1968 stopala tudi Ana Zajc.
Boštjan Fon