Rado Kočevar - Iz dnevnika (1950 - 2012): Minulo je 62 let, ko sem se letos v začetku februarja, z vlakom iz Martigny-ja pripeljal v zasneženi Chamonix. Bil je to moj deseti obisk v tem delu Alp. V začetku je bil to, kot izhodišče za alpinistične vzpone, pozneje smučanje in na zadnje turistične obiske in obujanje spominov.
In teh se je nabralo precej, vmes pa se je tudi marsikaj spremenilo, režimi, države, mesto samo, le gore so ostale enake, razen ledene obloge, ki se je v tem obdobju, zlasti na ledenikih »malce« stanjšala. Iz svojih zapisov in spominov bom poskusil nekoliko obuditi to obdobje v zapisu, ki sledi.
September 1950
V tem letu sem prvič obiskal gore izven tedanje države. Takrat to ni bilo enostavno. Za prestop državne meje so veljali strogi predpisi. Zasebna potovanja so bila skoraj nemogoča. Zveze s tujino na PZS je tedaj vodil Ivo Lukanc. Bile pa so že izmenjave alpinistov med našimi in tujimi planinskimi organizacijami, ali pa organizirani obiski. Tako sem v začetku julija tega leta, kot gorski vodnik vodil skupino planinskih funkcionarjev PZS po Tirolskih gorah in na Grossglockner. Bili so to Ivo Lukanc, Miloš Velnar in Jože Pogačnik. V začetku septembra pa je komisija za alpinizem pripravila odpravo v gorsko skupino Mont Blanca. V tej skupini naj bi sodeloval tudi jaz. Kasneje pa so namesto mene dodelili v odpravo drugega. Potni list z vizumi pa sem že imel. In Ivo Lukanc mi je pojasnil: »Z odpravo uradno ne moreš, imaš pa dokumente«. Odločil sem se takoj. Na lastne stroške in sam. Z vlakom seveda. Drugače namreč ni bilo možno. Ker sem bil malo prej v avstrijskih gorah in navajen skromnosti, nisem pričakoval težav. Vprašanje je bilo samo vreme. Če bo ugodno, ne bo problemov. Tri zime sem že obiskoval naše gore v snegu in ledu. Celo nekaj zimskih prvenstvenih vzponov je bilo že za menoj. Tudi s stroški si nisem belil glave. Prenočil bom med vožnjo kar na vlaku in na klopeh železniških postaj. Na gori pa bom prenočil v koči, oziroma bivaku Vallot, kjer je prenočišče »zastonj«, na višini 4300 m. Za hrano pa sem imel nekaj konzerv. Mama mi je dala 10 ameriških dolarjev. Železniško vozovnico (povratno) do Chamonixa, celo prvi razred, sem poravnal z nekim honorarjem. Moj namen je bil spoznati štiritisočake in ledenike od blizu. Zvečer pred odhodom sem se še kolesom pripeljal do promenade pred ljubljansko pošto (tako smo se alpinisti takrat srečavali) po »značilnem žvižgu«, kjer sva se srečala z Miho Verovškom. Njemu sem moj načrt zaupal. Drugače pa po nasvetu Lukanca o tem nisem pripovedoval. Verovšek pa je bil v odpravi.
7. septembra sem se z vlakom podal na pot. Naslednjo noč sem prespal v čakalnici na postaji v Lyon-u. Sredi noči sem moral žandarjem pokazati dokumente. Naslednjo noč sem prespal na železniški postaji v Chamonix-u. Skriti pa sem se moral za peč, ker so zvečer čakalnico zaklenili. Drugače bi me spodili ven. Po tako prespani noči, sem zgodaj zjutraj odšel proti ledeniku Bossons. Ob njem je obratovala gondolska vzpenjača do vznožja Aiguille du Midi. Danes je ni več, le ostanki zgornje postaje so še vidni nad ledenikom. Ob žičnici sem se vzpenjal peš, ker nisem imel denarja za vožnjo. Po treh urah sem dosegel ledenik in po njem prišel do skalnega otoka, kje danes stoji nova koča G. Mulet (stara je prikazana na spodnji fotografiji). Vzpon vodi po grebenu mimo bivaka. Za moj vzpon pred 62 leti so bile problematične številne ledeniške razpoke, ki jih je bilo kar precej. Vendar sem imel pred seboj sled po kateri sem se vzpenjal. Malo s strahom pa sem le zrl v temno modre ledene razpoke. V spodnjem delu ledenika niso bile pokrite s snegom, tu ni bilo problemov. Višje zgoraj nad 4000 m pa je bilo drugače. Zanesel sem se na gaz in vendar? Nehote sem se spomnil na Jacquesa Balmata - prvopristopnika na Mont Blanc. Tudi on je veliko »soliral« po ledenikih in enkrat se ni vrnil … še danes počiva nekje v ledu … Normalno so danes pri hoji čez ledenike vsi navezani, kar je seveda edino prav. Takrat o tem žal nisem razmišljal. Toda bil sem že visoko na gori in turo sem želel dokončati. Drugih težav, pa ni bilo nobenih in bilo je brezhibno vreme. Na splošno pa sem se solo vzponov izogibal. 22. julija 1947 sem sicer sam preplezal Dolgo nemško v Triglavski severni steni in še nekaj lažjih. Ponavljam pa še enkrat, bila je to napaka. Če bi takrat izginil v ledeniški razpoki, me verjetno ne bi našli nikoli.
Stara koča - Le Grand Mulets – 3051 m, ki je ni več. Danes je povsem nova.
Približno po tej smeri sem se vzpenjal tudi jaz proti bivaku Vallot, kjer sem prenočil. Višina 4000 m, ki sem jo dosegel nad velikim platojem pod bivakom mi ni delala težav, čeprav sem že čutil neko utrujenost, ki je do takrat še nisem poznal. Ko sem pozno popoldne dosegel bivak sem predvideval, da bo cilj naslednjega dne dosežen. Bila je namreč »šajba«, kakor pravijo alpinisti idealnemu vremenu. Za zajtrk sem odprl ribjo konzervo »Delamaris«. Pa nisem imel teka in sem jo dal v smetnjak. Miha Verovšek je dan ali dva pozneje konzervo videl, a mu ni prišlo na misel, da bi bila moja. V grebenu nad bivakom sem kmalu naletel na razbite ostanke ponesrečenega letala. Letalo je bilo last indijske letalske družbe in je kakšno leto prej v neurju strmoglavilo. Bil je to malo nelagoden občutek v lepem vremenu. Vendar sem brez težav dosegel vrh. Pogled z vrha je bil, kakršnega do sedaj še nisem videl. Bilo je okoli pol sedmih zjutraj. Jasno, brezvetrje. Pod menoj pa se je bleščal Mer de Glace … v snegu sem videl sledi v tej smeri in pa seveda številne vrhove. In kaj sedaj? Sledovi v snegu so vodili naprej proti vzhodu. Doma sem pripravil načrt - prečiti čez Mont Blanc du Tacul navzdol do Mere de Glace. Idejo mi je dal članek v Pl. V. 1940/38 celjskega alpinista Andrina Kopinška. Med drugimi je zapisal: »… to je eno najlepših prečenj v Alpah ... nikjer ne vidiš toliko štiritisočakov naenkrat, kot tu ...«. Odločil sem se to ponoviti. Dve leti pozneje sem v Pl. V. (1952) v članku preko Brenve na Mont Blanc napisal »… zjutraj ob pol sedmih sem dosegel vrh in še isti dan prečil oba štiritisočaka, Mont Maudit in Mont Blanc du Tacul. Čeprav je bila to lahka tura, pa je bil to eden mojih najbolj tveganih gorskih podvigov. Tisti dan sem dosegel kočo Requin nekje v popoldanskem času. Čeprav utrujen sem hitel navzdol po sedaj kompaktnem ledeniku Mer de Glace. V Chamonix-u sem kupil banane, jih v hipu pospravil in se ulegel na klop pri železniški postaji. Poleg nahrbtnika sem postavil še cepin, dereze in zaspal pozno v noč …
Jacques Balmat in ledeniške razpoke na Mer de Glace
To je bil moj prvi stik z najvišjim vrhom Alp in ledeniki. Bilo je enkratno in nepozabno z eno samo željo: čim prej obiskati in podrobneje spoznati granitne stene in grebene. Bil sem zagnan in šele dopolnil 22 let. In to se mi je uresničilo že leto dni pozneje. To je bil moj drugi vzpon na Mont Blanc iz italijanske, južne strani, čez ledene strmine Brenve.
Rado Kočevar