Lojze Zupanc: Blizu Škofje Loke je gora ...
... Osolnik z golim vrhom. Tamošnji hribovci pa pripovedujejo, da je bil Osolnik včasih ves poraščen z gostimi gozdovi, na vrhu gore pa so bile plodne njive. To je bilo se takrat, ko je v osolniških hostah živel divji mož. Divji mož je bil hostnik, ki je imel čudežno moč, da so mu bili pokorni: veter, dež, grom in strela. Lahko je pričaral lepo ali grdo vreme.
V tistih davnih dneh, ko se je po Osolniku še klatil divji mož, je na vrhu gore živel kmet, ki je bil reven kakor vsi hribovci. Nekega dne pa ga je obiskal divji mož in mu dejal: »Daj mi vsak dan eno ovco, da si jo spečem in pojem, pa boš imel vsega dovolj in še malo povrhu!«
»Le kako naj ti dam vsak dan eno ovco, ko pa jih nimam več ko devet? Leto pa ima več dni ko jaz ovac,« je potožil revni hribovec.
»To skrb prepusti meni,« je zagodrnjal divji mož. »Takšno vreme ti bom pristoril, kakršnega si bos zaželel. Veter in dež sta moja hlapca in ubogata vsak moj ukaz. Ti le orji, sej in pasi ovce, pa ti bodo njive rodile ko nikjer, ovce pa se ti bodo namnožile, da jih ne boš mogel niti prešteti.«
Na takšno obljubo je kmet radevolje pristal, da bo hostniku daroval vsak dan eno ovco. Zmenek z divjim možem pa je kmetu zares prinesel srečo. Iz leta v leto je bolj bogatel, iz dneva v dan se je množila njegova ovčja čreda. Toda čim bolj je bogatel, tem bolj je rasla v njem skopost, da je vsak dan tarnal in se jezil, ker je moral ovco darovati hostniku.
Nekega dne pa je divji mož zaman prišel po ovco. Bogati in skopuški kmet ga je nagnal: »Kar pojdi, od koder si prišel! Več ko preveč mojih ovac si že požrl. Nobene več ne boš dobil! Jaz orjem, sejem, se znojim ter pasem ovce, ti pa se po hostah klatiš in polegaš, da od lenobe kar smrdiš!«
Tako je tisti dan divji mož ostal brez ovce. Lačen in užaljen, ker ga je skopuški kmet nagnal, je dejal: »Ker si že takšen zdrgnjenec, da mi niti ovce ne privoščiš, pa še sam poizkusi, kaj je glad!« In je zabrlizgal na prste ter priklical črne oblake nad Osolnik. Takšna nevihta se je že razdivjala, kakršne nad Osolnikom ni bilo ne prej ne poslej. Treskalo je in grmelo, da se je tresla gora. Šele zdaj se je skopuški kmet ovedel, kakšno nesrečo si je bil priklical. Brž je pohitel v ovčnjak, pograbil največjo in najdebelejšo ovco ter z njo pohitel za hostnikom. Klical ga je in klical, a divjega moža ni več priklical. Deževalo je vso dolgo noč in nevihta je tako razsajala, da je veter ruval drevje s koreninami vred. Nazadnje je še zagrmelo, da je bobnelo po vsej hosti. V previsno skalo blizu kmetove domačije pa je treščila strela in jo raztreščila, da je vse njive prekrilo kamenje.
Od takrat je gora Osolnik gola, njive pa so slaborodne kakor v vsem hribovskem svetu.
zdrgnjenec = skopuh
Lojze Zupanc