Janez Pikon: Pri rajtanji nam je bilo še posebno všéč, de je pridni šolnik, gospod Jakob Mencinger, otroke navadil vse iména, zaznamke in pravila pri številstvu v čisti slovénšini dopovedovati te vsakdanje šole, ki je na Bistrci u našmo Bohinji. 
Si o sedanjih prekucijah glavo nekoliko izjasniti, in svoje misli saj za kratek čas na kaj druziga oberniti, si morebiti marsikdo vmés tudi kako drugo novico brati ali slišati vóši. V to naj sledéča šolska novičica bo - s ktero posebno vnéte duhovne učenike, vse dobre, pridne šolnike in vse skerbne starše in prijatle šol razveseliti želim. Če se bo s tem kako sercé v prid in blagor ljube mladosti obudilo in vnélo, se bodo moje želje nar obilniši spolnile. Že v 34. in 35. listu lanjskih Novic sim bil od tačasne šolske poskušnje in sploh od pridne, vsakdanje in nedeljske šole, ki je na Bistrci u našmo Bohinji, povedal - kar je potem v 44. listu tudi neki gospod Teržačan L. P. po lastnim prepričanji poterdil. Ne de bi, kar sim že takrat dopovedal, ponavljal, zdaj zlasti le to oméniti hočem, kar iz posebnih okoljšin létašnje šolske poskušnje noviga, lepiga vém.
Bilo je 25. pretečeniga mesca maliga serpana (svetiga Jakoba dan), ko se je na Bistrici šolska poskušnja obhajala. Otrók je bilo vse natlačeno, in tudi staršev in drugih ljudi je obilo gledat in poslušat prišlo. Med več duhovnimi in nékaj druzih gospodov so tudi častitljivi gospod - tehant - v toliko veči podbudo in veselje otrokam - pričujoči bili. In ko so prijazno otroke nagovorili in jim serčnost dali, de naj se, kar so se lepiga naučili, dobro skažejo in verlo obnašajo, se je po molitvi po tréh delinah, v ktere so otroci za učeuje razločeni, jelo navadno spraševanje. Nar pred, kakor sploh, je bilo spraševanje iz keršanskiga nauka in iz zgodb svetiga pisma; na tó branje (iz trojnih za vsako delino posebej odločenih bukev) z dopovedanjem tega, kar se je bralo; potem je bilo rajtanje iz pameti (ali iz glave) in na tablo; in na zadnje slovensko pisanje na tablo z razlaganjem za pravopis véditi potrebnih ravnil. Pri rajtanji nam je bilo še posebno všéč, de je pridni šolnik, gospod Jakob Mencinger, otroke navadil, vse iména, zaznamke in pravila pri številstvu v čisti slovénšini dopovedovati, in se niso popačene nemške besede vmés blodile. Vse spraševanje in otrók gladko odgovarjanje in spodobno vedenje in zaderžanje pa je spričevalo, kaj v resnici skerben duhoven učenik in priden šolnik veljá. Le škoda, ko bi ta šola sčasama nehala, kér za šolnika še nič stanovitnih dohódkov, in tudi še lastne hiše za šolo ni - fara sama pa tudi vsiga ne zmóre!
Po dokončanim spraševanji je bilo deljenje daril, pri kterim so zmed nar pridniših šolarjev in šolarc iz vsih treh delin nektere z lepimi, za nje primérjenimi bukvicami obdarovani, drugi pa pohvaljeni bili. Na zadnje so bili otrôci tudi še zavoljo sadjoréje očitno pohvaljeni, ktere so se létas še bolj in še v obilnišim številu, kakor lani, poprijeli, takó de jih je zmed 176 otrok, ki so v vsakdanjo šolo hodili, samó 56, kteri nič sadnih drevésc priredili in se s tem nič pečali niso. Osim fantov in déklic, ki so se pri presajevanji, cépljenji, plétvi, snaženji in oskerbovanji drevésc nar pridniši skazali, je pa, kakor je bilo pri lanjski šolski poskušnji obljubljeno, še posebej obdarovanih bilo, kér so jim gospod oskerbnik baron Cojzovih fužin sami iz svojiga v denarjih podeliti dali. Obdarovanim in pohvaljenim v veselje so tudi v to najeti godci vmés jo zagódli - de je bilo vse vesélo. –
S tem pa ni bilo se dokončano ; - k sklepu smo bili še priče, česar bi nihče pričakoval ne bil, in kar je vsih pričujočih serca ganilo. Priden šolar, Janez Rabič po iménu, od gospoda J. B., začetnika in duhovniga učenika te šole, v to podučen in pripravljen, stopi zmed sréde svojih tovaršev, se vsim pričujočim gospodam ponižno priklóne, ter sledéči vsim šolskim okolišinam primérjeni nagóvor ima:
»Naj mi bo dovoljeno, današnji, za nas šolske otroke praznični, véseli dan očitno povedati, kar moje in mojih šolskih tovaršev in tovaršic serce občuti in na znanje dati želi. - Hvala priserčna nar pred Vam prečastiti ptuji gospodje!, ki ste nam revnim otrokam veselje storili, nas tukej danes obiskati, in za vse dobro vnémati. - Vam pa, naši gospodje učeniki! se mi révčki dosti zahvaliti ne moremo. Ljubi Bog, naš nebeški Oče, naj Vaše prizadevanje blagoslovi, naj Vam tukej in tam vse dobro da. Prosimo Vas, bodite nam, Vam iz serca vdanim otrokam, še za naprej skerbni učeniki in očetje! - In vi, preljubi naši starši, in drugi prijatli in dobrotniki, ki nas srečne imeti želite! glejte in bodite prepričani, de čas, kar smo v šoli bili, nikakor zgubljen ni; de nam bo to, kar smo se tukei lepiga in dobriga naučili, k pravi sreči več pomagalo, kakor vse časno blagó. Zató, preljubi naši starši! se Vam iz serca zahvalimo, de ste nam v šolo hoditi dovolili, in Vas lepó prosimo, de nam to veliko dobroto še daljej vživati pustite. Še veliko rajši Vas bomo ubogali in še rajši molili za Vas. - In vi, moji spreljubi šolski tovarši in tovaršice, kteri bote danes šoli slovó dali! ne pozabite nikoli lepih naukov, ki ste jih tukej prejeli; živite takó, de bote staršem in učenikam v čast in veselje, in de bote v svojim zaderžanji pokazali, de ste pridni šolarji in šolarce bili. - Naj tudi še Vam, Vi vsi drugi moji šolski bratci in sestrice! danes eno besedo povém. Kaj ne, vse lepó in veselo se Vam danes zdi? Zató hodite radi - radi v šolo, de bodo gospodje, starši, angeljčki in vsi nebeški prebivavci nad Vami veselje imeli. - Prečastiti gospodje! ponižno Vas prosim, ne zamérite mi, de sim mlad fantič takó po domače vpričo Vas govoriti se prederznil. Z Bogam!«
Obljubim, de je malokteri govor s še takó iziskanimi besedami in po vsih vladinah govorstva izpeljan toliko zdal, kakor ta kratki, prosti nagovor mladiga šolarčka. Kaj je bilo v stanu tudi bolj v živo otrokam in staršem prid dobre šole pokazati? Ali ni bilo to nar pripravniši hvaležnost, pokoršino, ljubezin, vnemo za vse, kar je v resnici in stanovitno dobro, v mladih sercih otrók obuditi? To niso bile le naučene besede - prišlo je iz otročjiga, nedolžniga serca, in je tudi globoko v serce séglo. Zakaj med tem, ko je fantič to govoril, in kakor so besede nanesle, seje zdej proti gospodam, zdej proti drugim poslušavcam, zdej proti šolarjem obernil, in se, proti komur se je spodobilo, priklonil, in se tudi drugači, kakor je čutilo napeljalo, primérjeno obnašal in to v svojim unanjim pokazal: so se starši in drugi pričujoči jeli solziti, otročiči so začeli rutic iskati in se brisati, in ménim, de nikogar ni bilo, kteri bi v sercu ginjen ne bil. Obljubim, de so vsi starši, kar jih je pričujočih bilo, si sami pri sebi mislili in rekli: O ja! radi vas bomo v šolo, radi k takim učenikam še pošiljali. In vsi otročiči so gotovo v sercu želeli in obetali: radi bomo ubogali, radi, še rajši bomo v šolo hodili zanaprej!
Potem ko je mali govornik vidno ginjen, kér je pred seboj vse se solziti in jokati vidil - toliko de njega samiga premagalo ni - srečno to dogovoril, stopi nazaj med svoje šolske tovarše in tovaršice, in reče: »Mi otročiči pa zdaj še v zahvalo za vse, kar smo se dobriga in lepiga naučili, serca in roké k Bogu povzdignimo in zapojmo mu zahvalno pesmico.« Šolarček jo zapoje in drugi za njim. Takó je bilo vse lepo dokončano.
K temu, kar sim od Bistriške šole povedal, bi pa še vsim gospod-šolnikam rad nekaj v premislik dal.
Kakor vsakteri za pravi prid domovine vnét rodoljub z veseljem sliši ali bere od šolnikov, kteri si za omikanje in osrečenje mladosti v resnici veliko prizadevajo, in se ne le v besedi, ampak tudi v življenji s svojim izgledam dobre, katoljške učitelje skažejo: pa tudi vsaciga pošteniga človeka mora sercé boléti, ko vidi in sliši in zvé, kakošnim ljudém je mnogokrat mladóst izročena, - šolnikam, kterim je vse drugo, bodi prav ali pa ne, več mar, kakor to, za kar so postavljeni, kar je njih poglavitna dolžnost, in kar bi njih nar veči skerb biti imela. Dober, skerben, keršansk šolski učitelj je sreča mladosti, sreča soseske, sreča clo prihodnjiga róda, in torej vsiga spoštovanja, vse časti vreden; zanikern, brezvéstin, ali clo pohujšljiv šolnik pa je prava kuga za mladóst in sosesko, vsim poštenim ljudém v zaničevanje. Ali - povéj mi kdo, s kakošnim pridam bo šolnik otroke učil, če je sam po sercu in zaderžanju vés spačen? ali mu bo mar, česar je otrokam nar bolj treba, jih učiti in opominjati? ali mu bo resnica, njih um in pamet jasniti in njih serca boljšati in za vse dobro vnémati? Ali - dokaži mi kdo, kakó je v stanu šola pridna biti, in dober sad, ki se od nje pričakuje, donesti, če šolnik brez vsiga veselja do šole le kakor tlačán uči, toliko de čas naprej gré? če se nič ne zméni za tó, de bi se otrôci zares in de bi se práv in s pridani učili?, če nič na to ne gleda in se nič ne pečá, naj zaderžanje otrok bo, kakoršno hoče, naj se v šoli, v cerkvi in drugód vedejo, kakor se hočejo? Ali morejo potem takim starši, če od šole le malo ali pa nobeniga prida ne vidijo, otroke radi v šolo pošiljati, in zlasti v tacih krajih, kjer po pol ure ali pa še dalje do šole imajo? Pač res je torej, de je bolje nobena, kakor pa slaba šola!
Prav lepo in resnično je néki gospod, ki je »Ljubomir« podpisan, v 26. listu létošnjih Novic pod naslovam: »Kaj delajo šolski gospodje po Štajarskim?« - nekterim šolnikam, ki posebno iz oblasti duhovske gospóske priti hrepenijo, povedal in razjasnil. V tim sostavku, kteriga naj bi vsak šolnik pazno prebral in dobro premislil, med drugim pristavi: »Šola ljudi letam cveté, kjer duhovski pastirji čez šolo svojo roko skerbno deržé.« Gotove besede! - Bolj na tanjko v tem pisati nočem; pa, kdor jasno glavo ima, lahko umé. »Besede mičejo, izgledi pa vlečejo,« pravi pregovor in po pravici.
Ne pišem tega nikakor ne, de bi s tem koga razžaliti hotel; pa vender le tega ne vém, zakaj bi zavolj eniga človeka, ki je za učitelja postavljen, ali saj učitelj biti hoče, pa dostikrat prid številne mladosti, prid cele soseske in fare terpeti mogel? Kar pa s tem želim, je le to: de bi vsi, zlasti mladi šolski gospodje ali učitelji to dobro premislili in si k sercu vzeli, kar sim iz dobriga naména opomnil; de bi spoznali, de na učiteljih je za prid in blagor mladosti, za pravo osrečenje ljudstva in še prihodnjiga róda veliko, veliko ležeče. Pa ne, de bi mi zamerili; kér dobriga svéta ali nauka dovzéti, naj pride od kogar in od koder hoče, nobenimu človeku ni v sramoto! Zlo, zlo želeti je pa tudi, de bi, kadar bo, če Bog srečno vse poravnati in izpeljati, da na Dunajskim deržavnim zboru vstanovljenje in vredovanje šol na versto prišlo, se tudi, kakor je že v mnogih časopisih oménjeno bilo, šolnikam na kmetih prihodki vstanovili in zboljšali; de bi se pa potem tudi za to skerbelo, samo dobre, pametne, keršanske, po umu in sercu omikane šolnike postaviti, kteri z besedo in z izgledam učiti zamorejo.
Vir: spisal domačin Anton Pintar
Janez Pikon