Našli smo natančni datum, kdaj so trije člani Drena sami in brez vodnika prvič preplezali Slovensko smer v Severni triglavski steni.
"Ob polnoči smo se počakali v Šiški. Sedli smo na kolesa in oddrčali proti Gorenjski. Na marsikaterem klancu smo pihali navzgor in vlekli železne konjiče za ušesa, a na mnogih so nas ti ponesli navzdol z brzino, da je žvižgalo mimo ušes in da so ugasovale svetilke ..."
Takšen je začetek članka v Planinskem vestniku leta 1912 št. 2, ki ga je napisal znani drenovec, Pavel Kunaver. Trije med njimi, ki so imeli poleg odsotnega Bogumila Brinška največ izkušenj s plezanjem, Michler, Kovač in Kunaver, so v nedeljo 20. avgusta 1911 preplezali Slovensko smer. Dejanje je bilo pomembno, saj je nakazovalo, da se alpinistično prebuja tudi slovenska mladina. Po drugi strani, pa je bila njihova mala zmaga grenko-sladka, saj SPD ni podpiral (razumel) mladine, ki naj bi zgolj objestno izzivala usodo in pri tem posnemala svoje nemške vrstnike iz Ljubljane, ki so se z alpinizmom že resno ukvarjali.
Naj med ljubljanskimi Nemci izpostavimo le brata in sestro, Ano Klauer in Emila Klauerja, ki sta septembra 1909 preplezala Nemško smer. Enaindvajsetletna Ana je bila tudi prva ženska, ki je zmogla to zahtevno smer. Poleti 1912, pa je Nemško smer presoliral tudi najbolj znani ljubljanski plezalec, takrat dvajsetletni Klodwig Tschada.
Zaostanka v razvoju planinstva in alpinizma kot rečeno SPD ni razumel, saj je bila popolnoma usmerjena v nacionalni boj za ohranjanje slovenskega lica naših gora, označevanju poti s slovenskimi tablami in medsebojno časopisno obtoževanje s Kranjsko sekcijo DÖAV iz Ljubljane. Trajalo je kar dve desetletji, preden je tudi v SPD prišlo do sprememb, ki so slovenskemu alpinizmu dale prosto pot, da je začel loviti rep naprednejših alpskih nacij.
Kunaver je šele petdeset let pozneje opisal, kako so jim veselje po preplezani
Slovenski smeri pokvarili stari nazori nekaterih vidnih članov SPD.
"Vsi prežeti od velikih doživljajev in srečni, da smo sami našli pot čez ta siloviti prečudno razčlenjeni zid, smo vstopili v kočo na Kredarici in v napačnem zanosu povedali, kaj nam je uspelo. Ob več mizah skupaj so sedeli tedaj člani odlične ljubljanske družbe z znanim politikom in pisateljem v sredini. In ta nas je počastil z besedami: 'Al bi vas kofnil!' In družba je dalje jedla svoje kranjske klobase, mi pa smo komaj dobili slamnjače na skupnem ležišču ... "
Obzirni Kunaver je šele v knjigi Moje steze odkril, da je šlo za ljubljanskega župana in pisatelja dr. Ivana Tavčarja, vidnega podpornika SPD, a to je bilo takratno splošno mnenje o "samomorilski mladini". Morda tudi zaradi tega Planinski vestnik dejanja ni objavil med novičkami in znano je bilo samo, da je bilo to v poletju 1911. Na srečo je pravi datum zabeležil vsaj časopis Slovenec.