Iz časa/Marija Horvat - Hlavaty: Bil je deževen junijski večer, kot ustvarjen za kvartanje. A noben pravoveren Anglež ne bi bil tistikrat zdržal pri našem bridgeu.

Medtem ko je Jane že pol ure premišljal ali naj potegne adute, smo mi trije – Jošt, Matjaž in jaz – živahno razpravljali, kam kaže iti na počitnice.
»S kolesi v Zajzero!« je predlagal Jošt.
»Pohvaljen!« se je Jane končno zbudil iz premišljanja in tako so bili izlicitirani Zahodni Julijci.

* * *

S pripravami nismo imeli težav, kajti Jošt in Matjaž sta tabornika iz rodu Sivega volka. Toliko nepogrešljivih stvari sta napraskala skupaj, da nikakor nismo mogli spraviti vseh na kolesa. Ekspedicijo je rešil Matjažev oče, ki nam je z avtom dostavil prtljago v »bazno taborišče« pod Montažem. Ker smo bolj lene sorte, smo soglasno ugotovili, da bo naši sli po starem, dobrem romanju zadoščeno, če bomo kolesarili od Jesenic naprej. Do tja pa smo raje uporabili udobnejše dosežke tehnike.

Na Jesenicah še na kratek posvet k Urošu, poznavalcu vseh skritih stezic v Julijcih. Deževalo je, ampak kar smo rekli, smo rekli – zajahali smo kolesa, odkolovratili proti meji in se ustavili za Ovčjo vesjo pri prijaznem gostilničarju Martincu, pri katerem so bili naši fantje za časa alpinističnega tabora v Zajzeri redni gostje. Malo smo pomoževali o poslu, o zamejskih Slovencih, o Kugyju, o hribih. Povedal nam je, da je njegov sin oskrbnik v koči Pellarini, da tja hodijo v glavnem Korošci. Rad nam je posodil svojo pastirsko bajto v Zajzeri in tudi hlev za naše konjičke. Tam nas je že čakala prtljaga.

Naš načrt je bil takle: najprej prečenje Montaža od Zmajevega grebena do Koštrunovih špic. Potem selitev v tabor I – na Žabniško Krnico, kjer se sestanemo z Nuško. Glavna točka tukaj bodo Božje police (nekateri menijo, da se bolj politeistično sliši, če bi rekli Police bogov), pred njimi pa še kakšna lepa smer za ogrevanje.

Prvi del načrta nam je splaval po vodi in to deževnici. Lilo je pet dni. Samo toliko je dež prenehal, da smo utegnili dopolniti zalogo sadja in merlota. Pa nismo bili nič žalostni. Pridno smo vadili kuharsko veščino, kajti dobra jedača in pijača uspešno preganjata sitnobo. Dež pa nam je pomival posodo, za kazen. Bili smo divje kvartopirske bitke. Včasih smo se spričkali zaradi kakšnega Matjaževega fizikalnega problema. Začeli so navadno gospodje, vsak je besno zagovarjal svoje stališče. Komaj pa sem se oglasila še jaz, so složno začeli izpodkopavati mojo teorijo, češ – molči, ženska! Zvečer smo peli in se pogovarjali o preteklih in bodočih dogodivščinah. Skratka. imeli smo se odlično.

Potem so se nekega dne oblaki razkadili in iz megla se je prikazal Montaž. Od tistega hipa nismo več strpeli v zakajeni bajti. Zamamile so nas gore s čarobno močjo, že smo vonjali rezki duh planinskih travo, že tipali sivo skalovje, že slišali žvenket klinov, že smo se videli na ozki polici sredi stene, kamor moremo le mi in ptice. Še istega dne smo kot mule otovorjeni odromali pod Viš do koče Pellarini. Nuška nas je že čakala, čeprav smo mislili, da je zaradi dežja ne bo. Oskrbnik nas je velikodušno za male pare (takrat so bili še dinarji) nastanil na skupnem ležišču. Tako je najeti šotor, prinesen sem gor za ceno mnogo tisoč kalorij, tudi tokrat rabil le za pručico.

Naslednjega dne se je vreme spet kisalo. V koči smo se počutili prav domače. Jane je srečal dva Italijana, brata in sestro, ki ju je spoznal nekoč na Montažu. Domenili so se, da ju bo peljal na Kugyjevo smer v Višu. Mi štirje – Nuška in Jošt, Matjaž in jaz – pa smo naslednjega dne vstopili v Comicijev raz v Divji kozi. Kdor ga je že plezal, ve, da je to lepa smer. V njej smo našli vse, kar si poželi alpinistovo srce: balkončke nad vrtoglavimi globinami, kamine z vonjem po znoju in vlažni skali, užitkarsko pretegovanje po trdni beli steni in grozo krušljivih previsov, iskanje smeri v dežju in oddih na dobrem sončnem stojišču, odgovornost prvega in zaupanje zadnjega v navezi, počitek v gorah, tovarištvo, črni humor in na koncu srečo, imenovano »smo že zunaj«. Smer ne pripelje na vrh gore, ampak le do Božjih polic, po katerih se nato sprehodiš do Vzhodne grape pri Višu. Polica je široka, udobna. S kolesom se sicer ne moreš voziti po njej, ker pri Malem vrhu prestopiš preko 500 m zraka. Tam je že marsikdo strmoglavil. Nam se je mudilo, preganjala nas je tema. Pot po Vzhodni grapi je zahrbtna. Njene svetlomodre markacije kot začarane izginjajo in se spet prikazujejo. Ponočni popotnik, ki ne pozna prehodov, mora biti pripravljen na bivak, čeprav ima baterijo. Lani, na primer, so štirje ljubljanski alpinisti predrgetali celo noč, točno na markaciji, da se ne bi izgubili. Med njimi je bil tudi naš Matjaž, ki nas je zdaj neusmiljeno priganjal. Bogovi so nam bili naklonjeni in do trde noči smo bili že v rušju.

»Upajmo, da Jane ni pozabil zabeliti leče in da je nabavil zadosti merlota!« smo se pogovarjali spotoma. A v koči ni bilo ne večerje ne Janeta. Ob enajstih je Matjaž zlovešče pripomnil: »Viš ima svojo moč, gotovo spet bivakirajo!« (Tudi Jane je bil takrat med bivakarji ob markaciji.) Sami smo si morali skuhati lečo in bila je tako dobra, da bi jo še angelci jedli.

»Saj res, naredimo preizkus,« smo se spomnili. »Nekaj leče pustimo v loncu in ga postavimo na okno. Če je Janeta pobralo, bo ponoči priplahutal njegov duh in pojedel lečo. Če ne, bo pa jutri sam prišel.« Leča je bila zjutraj nedotaknjena, znamenje, da je Jane še živ. In res so jo okrog devetih primahali, nekoliko steklenih pogledov, a dobre volje. Jane se je pohvalil, da je odkril novo varianto Kugyjeve smeri (dasi nehote), lepo štirico. Imel je težave z neizkušenima klientoma, zlasti z dekletom, ki jo je ponoči zeblo. Bivak pa da so dobro prestali.

Tega in naslednjega dne smo bili veseli dežja, da smo se lahko v miru naspali in najedli. Samo Nuška, ki je kot Štajerka zelo zagnana, je šla trenirat na bolvane za kočo. Medtem smo mi štirje metali hudičeve podobice. Zvečer pa nam ni dal spati naš naslednji cilj – Božje police.

To so res nenavadna smer, menda edinstvena na svetu. Narava je vsekala 6 km dolge police naokrog vse Viševe črede. Kugy jih je odkril in krstil za »Götterbänder« po bajki, da so stari Germani vseokrog gozdnatih vrhov svojih gora izsekavali široka pota, da bi se tevtonska božanstva čim ugodneje sprehajala po toplem soncu. Božje police končaš tam, kjer jih začneš. Spotoma lahko skočiš po markirani poti na Viš ali pa na dva deci v Riffugio Corsi (česar smo se zelo veselili). Na južni strani imaš lepe možnosti »čaranja« in odkrivanja lastnih variant. Najmikavnejši pa je sloviti Comicijev nihaj, o katerem pišeta Avčin in Potočnik in zaradi katerega smo pravzaprav prišli sem.

Drugega dne smo se že zarana plazili po Vzhodni grapi navzgor. Ta smer se nam je zdela čisto tuja. Še nikoli nisem na kakšni plezariji nosila tako težkega nahrbtnika. V edino tolažbo mi je bilo upanje, da police niso postavljene pokonci. Desno od grape se začno prav pohlevno. Tu so imele boginje v davnih časih svoje vrtičke, še zdaj so gredine polne cvetja.

Kmalu smo stali pred prečnico, ocenjeno s V, za njo pa nas je čakala znamenita gugalnica bogov. Še poslednji počitek, delitev kovačije in navezovanje. Prečko je kot specialist prva naskočila Nuška in jo kar preplesala. Na koncu je imeniten prostorček in tam je tehnična ekipa (Jošt in Matjaž) pripravila varovališče. Dve vrvi za spuščanje, ena za varovanje. Comicijevi klini so trdni, za vsak primer še dva naša zraven; Jane se je slovesno začel pripravljati na spust. Naš fizik Matjaž je začel z odštevanjem ... 5, 4, 3, 2, 1, 0! in Jane je izginil za robom. Prvih 15 metrov se je še lahko odganjal od stene. Nato pa se stena vboči v ogromen previs. Konca vrvi sta bingljala v praznini, 500 m nad tlemi. Najbližje kopno je bilo kakih 15 m navzdol in 5 m na levo od prosto visečega Janeta. Tam je nadaljevanje polic in do tja se je treba prigugati. Preden se je Jane spustil pod previs, je vpel varovalno vrv v klin, oddaljen od navpičnice en meter. To je tehnična finesa, ki olajša začetni koleb. A tudi če se držiš vseh pravil, stvar ni tako enostavna, zato je nihaj ocenjen s VI. In res so se k nam na varno sedišče slišale »mačke krvave«, kajti Janetu je šlo za nohte. Vsakič, ko se je že skoraj priguncal do skale, se mu je mrcina izmuznila izpod rok. Že smo postali resni in začeli razmišljati, kako ga bomo spravili nazaj, ko mu je le uspelo zadržati se na polički in zabiti klin. Naslednjemu – Matjažu – se ni bilo več treba truditi z nihanjem, ker ga je Jane z varovalno vrvjo potegnil k sebi. Mislili smo, da je problem nihanja dokončno rešen, ko sem nastopila jaz. Skrajno hrabro sem se začela spuščati. Seveda sem bila privezana še na varovalno vrv in zavarovana s pomožno vrvico. Za las je šlo, da prav to ni bilo usodno. Ko sem prišla pod previs in sem imela pod nogami samo še 500 m zraka, me je teža – imela sem dva nahrbtnika – potegnila navzdol. Vrvi so se raztegnile kot elastika. Nekaj metrov niže sem po nerodnosti izpustila prusikov vozel in že sem obvisela samo na varnostni vrvici, kajti vozla nisem več dosegla. Navzdol nisem več mogla, navzgor pa tudi ne, za kakršenkoli manever v tej smeri bi morala doseči obremenjeni del vrvi, ki se je začel pri nedosegljivem prusikovem vozlu. Nemočno sem brcljala nad praznino, nahrbtnika sta me tlačila kot mora, hinavska »varnostna« vrvica pa me je rezala in dušila, da so mi že plesali črni krogi pred očmi. Zdelo se mi je nemogoče, da bi kar takole umrla, a dobro sem vedela, da me smrt že grabi za pete. Na srečo pa je Joštu in Nuški še pravočasno uspelo pripraviti škripčev poteg in potegnila sta me do zločinskega vozla, ki sem ga zrahljala s poslednjimi močmi. Potem sta me spustila navzdol, Jane in Matjaž sta me potegnila k sebi in bila sem rešena. Svet je spet postal poln bleščečih barv in še megla, ki je začela ovijati Viš, se mi je zdela lepa. Nuška in Jošt sta se spustila k nam brez komplikacij, le Joštu ni bilo prav, da so mu oblaki zakrili pogled v globino.

Težav pa še ni bilo konec. Ko smo hoteli vrvi za spuščanje potegniti za seboj, sta se zataknili nekje nad previsom. Poizkušali smo na vse načine, a uspelo nam je rešiti le eno vrv, drugo pa smo pustili v previsu, da se vrnemo ponjo, ko opravimo s Policami. Ura je bila že tri, začelo je pršeti. Tik preden se je ulilo, smo prišli do čudovite votline, ravno pravšnje za pet ljudi. Popoldan smo porabili za gradbena dela – zravnali smo tla, obklesali štrleče kamne in sezidali obrambni zid zoper veter, dež in strahove. Uredili smo si prav prijetno prebivališče.

Sončno jutro se je kmalu spridilo. Tistega avgusta res ni bilo dneva, da se oblaki ne bi vsaj malo odcejali. Prišli smo do SV grebena v Višu. Pred nami je bila odločitev. Naprej ali umik? Imeli smo le dvoje vrvi, kar pomeni zamudo na vseh težjih mestih. Meni je bilo plezarije zaenkrat dovolj – kje je še Riffugio Corsi! Matjaž, ki se mu je mudilo domov študirat, je podprl moj predlog, da izstopimo po SV razu. Nuška in Jane pa sta kljub megli hotela še naprej po policah. Jošt se je po krajšem oklevanju pridružil nama. Razdelili smo torej opremo in hrano, zaželeli drug drugemu lepo vreme in »srečo junačko« ter se napotili vsak v svojo smer.

Nam trem je šlo kar dobro po SV razu, čeprav se ni videlo niti do konca raztežaja. Tik pred izstopom pa se je megla nenadoma stopila. Nad nami je bilo modro nebo, pod nami je oblak zakrival skrivnosti Viša. Naše sence so se risale nanj in vsak je videl okoli svoje glave mavričen svetniški sij. Že zaradi tega je bilo vredno priti sem gor.
Morali smo rešiti še v previsu zataknjeno vrv. Jaz sem pri tem poslu le sedela in občudovala svet, fanta pa sta se kar dolgo zadržala. Megla se je izgubila prav do doline, v prelestnih večernih barvah so žareli vrhovi. Tako dolgo smo lenarili po sončnem skalovju, da nas je po Vzhodni grapi spet lovila tema.

Upanje, da je večerna zarja napovedala lepo vreme, se nam je razblinilo okoli devetih, ko je spet začelo deževati. Matjaž je popoldne odšel domov h knjigam. Z Joštom sva samevala ob šahu in upala, da se Jane in Nuška kmalu srečno vrneta. Šele opolnoči sta prirožljala, kar navezana in ovešena s kovačijo. Bila sta do kože premočena. Prejšnjega dne sta prišla precej daleč nad Špranjo – do drugega najtežjega mesta. Tam sta bivakirala, naslednjega dne sta vedrila ves dopoldan, nato pa se vrnila do Kugyjeve smeri in po njej izstopila. Sestopala sta že ponoči, malo sta se sicer zgubljala, a tokrat se Jane Višu ni pustil in prišla sta prespat raje v kočo. »Petič pa ne gre več rado!« je komentiral Jane svojo odpoved bivaku. Vendar se mi ta trditev ne zdi zanesljiva in opozarjam vsakogar, ki bi šel z Janetom v Viš, naj bo pripravljen na bivak.

Zjutraj so bile stene do šodra zasnežene.
Veselih src smo se odpravili domov. Kaj zato, če nismo obhodili vseh Polic! Bomo pa drugič spet prišli. Takrat jih bomo lahko začeli pri Viševem razu. Čez ključno mesto – drži se ga ime »pendel« – smo se pa le priguncali.

Marička Horvat
objavljeno v Planinskem vestniku (1971)