Bohinjske novice, april 2004 - Marija Cvetek: In memoriam
In memoriam
FRANC CEKLIN (1911 – 2004)
Pravljično zasneženi Bohinj se je 24. februarja letos poslednjič poklonil svojemu velikemu rojaku Francu Ceklinu, ki so ga na njegovo željo pokopali na pokopališču v Srednji vasi, ob vznožju … »snežnikov kranjskih siv'ga poglavarja«, kakor je zapel Prešeren. Obema poloma, kulturi in goram, je bil Ceklin zvest do konca. Še v bolezni in visoki starosti, v 93. letu, je zaključeval svoje življenjsko delo o zgodovini Bohinja, zaznamovani z mogočnim očakom Triglavom. Izšlo bo šele po njegovi smrti, saj je bil neodjenljivo prenatančen, da bi to zahtevno delo dal iz rok, dokler je imel občutek, da še ni vse dovolj dobro narejeno. Tudi prvaku slovenske poezije, Francetu Prešernu, se je oddolžil v najtrših dneh ilegale, ob 144. obletnici njegovega rojstva. Njegova zasluga je, da je v bibliofilski izdaji izšla pesnikova Zdravljica v partizanski tiskarni Trilof v Davči. Kot študentom slovenistike nam je prešernoslovec, prof. dr. Paternu, z velikim poudarkom zatrjeval, da na svetu ni veliko takih primerov, da bi v ilegali dobili luksuzno izdajo knjige. Franc se je v partizanih boril s peresom, delal je v ilegalnih tiskarnah. Na tretjo obletnico »barbarskega napada«, kot sam piše, so na vrhu Studora obesili slovensko zastavo. Ta vzpon je »mejil že na blaznost«, ko sta ob naletavanju snega s prijateljem nenavezana centimeter za centimetrom priplezala nad tristometrski prepad. Nemški komandant je težko našel pogumnega Tirolca, ki si je upal snemat zastavo. Zato je dobil mesec dni dopusta. Čez dva dni, za veliko noč, je na Studoru spet plapolala slovenska trobojnica.
V Primorskem slovenskem bibliografskem leksikonu izvemo, da je bil Franc Ceklin zgodovinar, publicist, scenarist, alpinist, gorski reševalec in zavzet planinski ter turistični delavec. Domačini in Tolminci pa se ga spominjajo tudi kot imenitnega igralca na ljudskih gledaliških deskah. Rodil se je 1. oktobra 1911. leta v Stari Fužini. Njegov oče Janez, Matičovčov, je bil lovski čuvaj; mama Ivana pa je bila iz znane Šmončove družine. Njen brat Janez je bil prav tako lovec in lovski čuvaj ter znameniti gorski vodnik; po bohinjskih vršacih je vodil celo dr. Henrika Tuma. Tudi Franc je že v najnežnejših letih vzljubil gore, ki so jim odrezale marsikakšen trdo zaslužen kos kruha. Od zibelke do groba pa so poživljale in preživljale njegovo dušo.
Bister deček ni imel pogojev za šolanje, zato je pred 2. svetovno vojno dokončal samo štirirazredno osnovno šolo in se izučil za čevljarja. Izobraževal se je sam in z vztrajnim branjem domače in svetovne književnosti si je razširil obzorje in izpilil svoj talent za govorjeno in pisano besedo Šele v 50. letu se mu je uspelo ob delu vpisati na ljubljansko Filozofsko fakulteto, kjer je končal 1. stopnjo študija zgodovine in zemljepisa. Po vojni je delal v upravnih službah v Postojni, Tolminu in nazadnje je bil direktor hotela Krn v Tolminu. Že v Postojni je bil pobudnik za ustanovitev Alpinističnega odseka. Zelo zgodaj je s svojimi sorodniki in prijatelji začel plezati po domačih gorah. Znanih je več njegovih prvenstvenih smeri, s konca 40-ih let po vojni sta znani prvenstveni smeri v Z steni Vršaca in v S steni Kanjavca. Bil je tudi pobudnik in traser direktne plezalne poti k Vojkovi koči na Nanosu. V Tolminu so na njegovo pobudo leta 1951. ustanovili Alpinistični odsek, ki mu je tudi načeloval. Zatem pa je bil podpredsednik Planinskega društva Tolmin; v tem obdobju je trasiral slovensko smer [zavarovano plezalno pot] na Mangart, dosegel je, da so v Trenti uredili planinsko muzejsko zbirko in postavili Kugyjev spomenik. Z znanim alpinistom Petrom Bergincem sta preplezala številne prvenstvene smeri. Ceklin je bil dolga leta gorski reševalec in nekaj časa načelnik tolminske GRS.
Izjemno je tudi njegovo organizacijsko delo na področju turizma. Kot član Goriške turistične zveze je dolga leta neutrudno snoval nove načrte za razvoj turizma v Posočju.V njegove propagandne namene je izdal več turističnih prospektov in člankov, saj je bil tudi član republiške komisije za turistično propagando. Pisal je scenarije in snemalne knjige za turističnopropagandne filme. Poleg tega je seveda pisal planinske članke in jih objavljal v raznih slovenskih revijah in časopisih (Planinski vestnik, Primorske novice itd.). Pisal je razprave o bohinjskih gorskih vodnikih, kosezih itd. V Bohinjskem zborniku (1987) je izšla izvrstna razprava z naslovom Bohinj pod blejskim gospostvom na začetku 17. stoletja. Ukvarjal se je tudi z rodoslovjem in mnogim Bohinjcem je napravil rodovnike.
Poleg medalje za zasluge za narod je za svoje življenjske dosežke dobil veliko nagrad in priznanj. Na tem mestu je premalo prostora, da bi lahko našteli vsa prizadevanja in uspehe tega neutrudnega in skromnega človeka. Žal nam je samo, da ni dočakal izida svoje knjige. Zanjo bosta poskrbela sinova Samo in Franci.
Ob poslednjem slovesu so ga primorski prijatelji z velikim spoštovanjem in ljubeznijo izročili bohinjski materi zemlji s Kugyjevimi besedami: »Še zadnjič pozdravim vesele, zelene planine in temne, močne, šumeče gozdove gora. Dobrohotno zrete name, ki počasi stopam po dolini navzdol. Plačujete mi ljubezen in zvestobo. Vem, da ostanete pri meni zdaj, ko se spuščajo nadme večerne sence, dobro vem. Dajte, prijazno me pospremite!«
In prav bi bilo, da bi se mu vsaj po smrti tudi Bohinjci oddolžili in mu dali zlato občinsko priznanje za njegovo izjemno in vsestransko življenjsko delo.
Marija Cvetek