Potep do Planine Za skalo je potep po samotah Julijskih Alp; le redkokdo zaide v te kraje, in to čisto po krivici.
Janez Mihovec: Dolga stoletja je prebivalce goratih območij logika praznega želodca prisiljevala, da so v želji po preživetju izkoristili prav vse možnosti, ki so bile na voljo. V dolinah so gojili vedno več živine, ki pa jo je bilo treba prehraniti tudi pozimi.
Živini so za zimo pripravili krmo z dolinskih travnikov, ki so bili na dosegu roke, poleti pa so jo gnali na visokogorske pašnike in s tem omogočili, da je dolinska krma ostala za težke dni. V Posočju so take planine napravili vsepovsod tam, kjer je vsaj nekaj ravnega sveta. Planina Za skalo je ena takih.
V vasi Soča zavijemo v dolino potoka Vrsnik. Zapeljemo se skorajda v zatrep doline, kjer na ovinku, ki se imenuje Pod Zjabci, parkiramo. Cesta se še nadaljuje, mi pa sledimo smernim tablam za planino, za Dom na Komni in Triglavska jezera. Pot se strmo dviga, a je presenetljivo enostavna. Je posledica političnih dogajanj med obema vojnama. Italija je takrat zasedla precejšen del zahodne Slovenije in meja je tekla po razvodnici Julijskih Alp, v konkretnem primeru po grebenu Lepega Špičja.
Lep razgled
Obe strani, italijanska in jugoslovanska, sta mejo imeli za začasno in prežali na prvo priložnost, ki bi omogočila bolj ugodno razmejitev. Zaradi tovrstnega razmišljanja je italijanska vojska po visokogorju zgradila vrsto mulatjer, ki so omogočile oskrbovanje visokogorskih mejnih postojank s tovornimi mulami.
Pot na Planino Za skalo ves čas vodi po nekdanji vojaški poti, ki je tudi po stoletju presenetljivo dobro ohranjena. Dve uri traja naš vzpon, ko se dvignemo nad zatrep doline in se svet nekoliko poravna. Markirana pot proti Komni vodi naprej proti vzhodu, mi pa ob prvem odcepu zavijemo levo. Še nekaj minut potrebujemo, da se sprehodimo okoli manjšega vrha, po katerem je planina dobila ime, potem pa se na višini 1510 metrov odpre pogled na pašnik in zgradbe planšarije.
Na planini zaradi njene oddaljenosti ter višine že dolga leta ne pasejo več. Kljub temu so zgradbe planšarije v odličnem stanju. Pred leti jih je Triglavski narodni park, tudi s pomočjo evropskih sredstev, obnovil in danes sijejo v stari lepoti.
Tisto, kar velja, je razgled. Takoj za robom planine se pobočje prepadno spusti v dolino Vrsnika, dolina Soče je tisoč metrov pod nami, nad njo pa se dvigajo mogočna pobočja Bavškega Grintavca, ene najlepših slovenskih gora.