Nedelo, 25.04.2004 - Alenka Kociper, intervju Znameniti himalejec Reinhold Messner se, kot pravi, ne počuti ne Nemca ne Avstrijca, ampak je po materi Ladin, alpski staroselec
Ime Messner v politiki ne prinaša
nobene posebne prednosti
Znameniti himalejec Reinhold Messner se, kot pravi, ne počuti ne Nemca ne Avstrijca, ampak je po materi Ladin, alpski staroselec iz štirih dolin. Po njegovem je klasični alpinizem klinično mrtev.
O Reinholdu Messnerju vemo tako rekoč vse. Poznamo njegove osupljive dosežke, tragedije in neuspehe. Morda bo čas pokazal, da ni največji alpinist, gotovo pa je edinstven in neponovljiv. Njegovo življenje je polno presežnikov. Čeprav mu izzivov še danes, pri skoraj šestdesetih letih, noče in noče zmanjkati, se ga bo zgodovina spominjala predvsem kot velikega alpinista in himalajca.
V mladosti odličen skalni plezalec se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ozrl po najvišjih vrhovih sveta. V Himalaji je bil prvi pri domala vsem, česar se je lotil. Tako je prvi, skupaj s soplezalcem Petrom Habelerjem, na Everest pridihal sam, brez dodatnega kisika, kar je dolgo veljalo za nemogoče. Prvi se je na mogočnega velikana povzpel sam in prvi je lahko v svojo planinsko knjižico, če jo seveda ima, vpisal vseh štirinajst osemtisočakov. Vsekakor dovolj uspehov za eno življenje, a Messner je nadaljeval svojo hojo po planetu. Prepešačil je Antarktiko in Grenlandijo, pa puščavo Takla Makan in vzhodni Tibet. Iskal je bajeslovnega jetija in sploh počel stvari, o katerih običajni ljudje še berejo z nejevero. S starostjo se je malo umiril, fizično pač ne zmore več početi reči, ki jih je obvladoval pred dvajsetimi, tridesetimi leti. Zdaj ga zaposlujejo dejavnosti, ki pritičejo zrelim letom, ukvarja se s politiko, odločil se je ustanoviti alpinistični muzej, a čisto običajen šestdesetletnik vendarle ni. Kmalu se spet odpravlja v puščavo.
Slovenijo je tokrat obiskal na povabilo Stranke mladih Slovenije kot mož, ki sedi v evropskem parlamentu kot poslanec zelenih. Tako je v pogovoru beseda nanesla tudi na politiko, čeprav simpatični bradač zažari šele, ko spregovori o svojih potepanjih pa širnih višavjih in brezpotjih sveta.
Reinhold Messner, kaj ste pravzaprav, Italijan, Nemec, Avstrijec ali Tirolec?
Sam se imam za Južnega Tirolca, ne Tirolca, tako čutim. Predvsem pa se počutim Evropejca, nikakor pa ne Nemca, Avstrijca ali Italijana, čeprav imam italijanski potni list. Ne čutim nobene narodne pripadnosti, v resnici pa sem po materi Ladin. To bi rad pojasnil! Ladini s(m)o menda alpski staroselci, zdaj avtonomna etnična skupina s svojim jezikom, ki živi v (štirih) dolinah: Sella, Cortina d"Ampezzo, Friulia in Val di Nona ter v bližnjem švicarskem kantonu.
Torej govorite ladinsko?
Ladinsko govorim zelo polomljeno, razumem pa dokaj dobro. Tudi zato, ker je ta jezik prevzel veliko modernih besed. Sicer so ladinsko govorili že 200 let pred Kristusom.
Slovenijo ste že obiskali kot vrhunski alpinist, tokrat ste tu v vlogi politika. Kako se človek tako nemirnega duha znajde v politiki?
Sodelovati v parlamentarnih razpravah je zelo dinamično opravilo, ki človeka utrudi, da zvečer zaspi kot ubit. Skačeš sem in tja, danes loviš tega, jutri čakaš onega in premišljuješ, kako bi mu nekaj predstavil in ga prepričal.
Bistvena razlika med poslanskimi opravili in odpravo na osemtisočak je najbrž v tem, da si pri vzponu na goro odgovoren sam zase. Vzpon opraviš v nekaj mesecih, medtem ko se odločanje v politiki vleče leta. Sam sem po naravi človek hitrih odločitev, a sem se moral navaditi na kompromise. Ko postanejo odločitve posameznih politikov aktualne, ko se začnejo uresničevati, so oni ponavadi že upokojenci ali jih ni več.
Nisem rekel, da se ne trudijo stvari izpeljati kar najbolje, vendar pri tem ne čutijo nobene odgovornosti. Sam zase pa vem, da če mi bo v gorah spodrsnilo, bom padel.
Se zato niste pridružili nobeni stranki, ker se počutite tako drugačnega?
Ne vem, koliko sem drugačen od drugih zemljanov, le vztrajam pri svojem občutku odgovornosti.
Sicer pa nikoli nisem želel biti član kakršnekoli stranke, čeprav sem kandidiral na listi zelenih in sem prepričan zeleni po razmišljanju in upam, da tudi po vedenju. Preden sem se odločil za kandidaturo, sem želel biti pri svojih odločitvah popolnoma neodvisen.
Sam na primer nasprotujem vetrnim elektrarnam na planinskih pobočjih. Ideja o vetrnicah kot okolju prijazni energiji je zrasla pri nemških zelenih, ki pa so se mi v zadnjih letih pridružili. Spoznali so, kakšno škodo takšni posegi povzročijo pokrajini.
Kakšne prednosti vam v politiki prinaša ime Messner?
Morate vedeti, da sem bil leta 1999 v svojem volilnem okrožju zelo priljubljen. A ko se je moje ime pojavilo na listi zelenih, sem izgubil vso kredibilnost. Pred tem so moja predavanja pritegnila tudi po tisoč ljudi. Ko sem vabil na predavanja kot politik, jih je prišlo deset. V politiki ti lahko slava celo škoduje. Leta 1999 je v Italiji kandidiralo za evropski parlament pet slavnih ljudi. Med njimi na primer Gina Lollobrigida. A sem bil izvoljen samo jaz.
Politiki v splošnem nimajo nikakršne kredibilnosti. Ko sem postal politik, sem izgubil še tisto, kar sem imel. V parlamentu se vsi zvrstijo za govorniškim odrom in nimaš velikega vpliva.
Moram pa priznati, da mi ime pomaga pri komunikaciji med evropsko komisijo, parlamentom in različnimi uradi. V teh krogih bi me določeni ljudje še vedno radi osebno spoznali in se pogovarjali z menoj. Morda lažje pridem do Romana Prodija in ga prepričujem. To pa je tudi edina moja prednost.
Nekoč ste dejali, da lahko že vsaka gospodinja spleza na Everest.
Klasični alpinizem je praktično mrtev. Tu je le nekaj velikih izjem. Alpinizem postaja cenen šport. Postaja vse varnejši in s tem vse bolj navadna turistična panoga. Ljudje, kot je Tomaž Humar, so velike izjeme. Ti si še upajo plezati po divjih nedotaknjenih stenah, daleč od udobnega sveta. Hkrati jih je zelo strah in so nadvse veseli, ko sestopijo. To je klasični alpinizem. Veliko vrhunskih alpinistov postane gorskih vodnikov in si tako služijo denar.
Še kdaj poplezate?
Redko. Dvajset let sem bil fanatični skalni plezalec, zato včasih še poskusim. Sicer pa svojega življenja nisem delil na etape, vendar sem pri 35 letih postal himalajec. Da ne bo pomote, razlika med visokogorskim alpinizmom in skalnim plezanjem je veliko večja kot razlika med Tour de France in prekolesariti razdaljo 100 metrov! Ko sem preplezal vse osemtisočake in nekatere poskusil z različnih smeri, sem se v nekem trenutku ustavil in si rekel: "Saj je vse postorjeno." Potem sem šel v Afriko, pa v Južno Ameriko in nazadnje sem postal klasični pustolovec, ko sem prečil Grenlandijo in Antarktiko.
Kakšna je razlika?
Spet velika. Na Makaluju lahko padeš, na Antarktiki nimaš kam pasti. Toda Antarktika je prostrana in zelo hitro se izgubiš. Če ti veter uniči šotor, ti ne more nihče več pomagati. Ni reševalnega helikopterja, preprosto izgineš.
Nazadnje ste iskali jetija, kar se je nekaterim zdelo sumljivo komercialno.
Ne vem, kaj so si drugi mislili. Uporabil sem vse svoje izkušnje in znanje, da bi ugotovil, kaj je v ozadju legende o jetiju. Zakaj je leta 1924 na Everestu umrl Malory. Zakaj ga takrat ni zmogel preplezati. Odgovoriti na vprašanje, ali je bilo leta 1924 to sploh mogoče. To zgodbo sem lahko raziskoval, ker sem lahko sam šel tja. To me je navdajalo z neizmerno srečo. Tako nisem še nikoli užival.
Zdaj razmišljate o alpinističnem muzeju.
Razmišljam, kako bi muzejsko predstavil svetovno alpinistično dediščino. Ravno zdaj se dogovarjava z Vikijem Grošljem, kaj bi v muzej prispevali Slovenci, ki imate burno in uspešno alpinistično zgodovino.
Zakaj niste splezali svete gore Kajlaš v Tibetu, čeprav bi takrat lahko dobili dovoljenje.
Res je. Lahko bi dobil dovoljenje kot za vsako drugo goro. Toda slišal sem, da je Kajlaš za tamkajšnje prebivalce sveta gora. Najprej sem hodil od vasi do vasi okoli gore in spoznal, da gre za goro, ki se je ne bi smeli nikoli dotakniti. Mitološka zgodba govori, da se je pred tisočimi leti nekdo povzpel nanjo tako, da je zajezdil Sonce. Če bi nekdo danes želel nanjo, bi moral zajezditi Luno. Ljudje so mi rekli, da se lahko povzpnem na Kajlaš, vendar moram na vrh poleteti ponoči ob sijoči Luni.
Ampak ker je stvar prepovedana, je privlačna.
Se strinjam glede privlačnosti. Vendar, ali vam je privlačno stopiti v cerkev med sveto mašo in streljati naokoli? To je to.
Kajlaš je sveta gora ljudstva, ki tam živi, zato se je ne bi smeli dotakniti.
Kmalu boste dopolnili 60 let. Kako se počutite?
Vem, da sem star že toliko, vendar poskušam živeti brez preštevanja let. Letošnje poletje se odpravljam v puščavo. Vem, da bo težavno. Postajam počasnejši, zadnja leta sem vajen udobnega hotelskega življenja v Bruslju in Strassburgu brez kakršnihkoli večjih problemov.
Odprava v puščavo je nekakšen osebni preizkus, koliko sploh še zmorem. Ne morem plezati po Himalaji in najbrž ne morem več prečiti Antarktike, puščava se zdi še edina preostala možnost. Vendar me prijatelji opozarjajo, da bom doživel presenečenje.
Kljub temu nimam psihičnih težav, da sem v večeru življenja. Tudi zato je morda čas za muzej. (Smeh)
Zakaj ste zavrnili ponudbo nemških zelenih, da se pridružite njihovim evropskim kandidatom?
Ne. Dovolj je bilo. Muzej mi je trenutno veliko pomembnejši.
Kaj menite o slovenskih alpinistih?
Mislim, da je bilo o tem že vse povedano. V 80. letih ste imeli najboljše alpiniste na svetu. Potem ste se malo potegnili nazaj, zdaj pa ste spet najboljši. Sledijo vam Rusi, Poljaki in v zadnjem času so tudi Američani spet zelo dobri v klasičnem alpinizmu.
Ste bogat človek?
Zelo bogat. Predvsem z izkušnjami in doživetji. Sicer pa sem vselej ves svoj denar nalagal v prihodnje ekspedicije in projekte. Ko sem končal enega, sem se domislil drugega in začel pri sponzorjih iskati denar. Tako zdaj zbiram sredstva za muzej, ker se mi zdi pomembno.
Ko zvečer ležete, pomislite na himalajske vrhove?
Sploh ne! Razmišljam, kaj delam in kaj je treba postoriti jutri. Nikoli ne sanjam o preteklih pustolovščinah. To je del moje biografije. Mladega se počutim zaradi tega, kar počnem zdaj.
Alenka Kociper
foto Jure Eržen