Gorenjski glas, 26.05.06 - Stojan Saje: uspeh dveh Gorenjcev na gori Janak v Himalaji
Gorenjski glas, petek, 26. maja 2006
POGOVOR
Slovenci igrajo vidno vlogo v svetovnem alpinizmu že vrsto let. Nekateri akterji vrhunskih dejanj v preteklosti še krojijo podobo alpinizma in dajejo zgled mladim. Dokaz za to je uspeh dveh Gorenjcev na gori Janak v Himalaji.
Izkušnje in mladost v navezi
Alpinista Andrej Štremfelj in Rok Zalokar
Oba prosim, da povesta nekaj o sebi in dosedanji alpinistični poti!
Rok: "Prihajam iz Gorij, sicer pa sem član Alpinističnega odseka Radovljica. Čez dober teden bom star 24 let in sem študent geologije. Z alpinizmom se ukvarjam približno desetletje, posebej uspešno pa je bilo zadnje leto in pol. Po plezanju v Patagoniji sem opravil dobre vzpone doma, odšel v Himalajo z odpravo mladih alpinistov, plezal tudi pozimi in se pridružil Andreju na letošnji himalajski odpravi. Doslej sem opravil okrog 500 vzponov."
Andrej: "Bližam se 50. letu starosti. Kmalu bo 30 let, kar sem bil prvič na osemtisočaku v Pakistanu. Na Everest sem se vzpel leta 1979 kot prvi Slovenec. Ob tem štejem kot največji dosežek prvenstveno smer v alpskem stilu na Kangčendzengo leta 1991. Stal sem na dveh sedemtisočakih, ki sta bila tako kot Ja-nak še neosvojena. Še več je osemtisočakov; kar osem. Lani sem bil prvič na Aljaski; z Marijo sva se vzpela na Denali. Z ženo obvladava športno plezanje, za kar sta se ogrela tudi hči Katarina in sin Anže. Plezalsko znanje sem nabiral v Alpinističnem odseku PD Kranj. Tam sem še član in tudi načelnik Komisije za alpinizem pri Planinski zvezi Slovenije."
Kaj meni Rok kot najbolj perspektivni alpinist leta 2005 o vplivu mladosti na premagovanje težav?
Rok: "Pri alpinističnih vzponih je zelo pomembna motivacija. Nekdo lahko veliko trenira, ampak če nima želje, da bi nekaj splezal, tega ne bo dosegel. Ravno to občudujem pri Andreju, ki po tolikih letih plezanja še vedno najde motivacijo. Na začetku sem namenil ves čas plezanju, za kar sem se navdušil sam. Z leti spoznavam, da so za uspeh v alpinizmu poleg motivacije zelo pomembne tudi izkušnje."
Koliko štejejo izkušnje pri doseganju alpinističnih ciljev?
Andrej: "Izkušnje veliko pomenijo zlasti v visokih gorah. Tam je plezanje vedno nekoliko nepredvidljivo. Ko si mlajši, ne veš točno, kako bo reagiral organizem na večjo višino. Skozi številne vzpone se bolje spoznavaš in dobiš primerjave, kako si kje delal, pa kaj je najbolje. Če se spomnim nazaj, smo že leta 1983 v Rusiji skušali plezati na alpski način. Pozneje smo to prenesli v Himalajo, a nam ni takoj uspelo. Pri objektivnih nevarnostih, h katerim sodi tudi nestanovitno vreme, izkušnje niso vselej v pomoč. Vremenske razmere spoznaš bolje le, če si večkrat na enem območju v različnih obdobjih leta. Prav gotovo pa so izkušnje pomembne pri vodenju odprave."
S kom sta se podala na letošnjo odpravo v Himalajo?
Andrej: "Pridružila sva se prvi dolenjski alpinistični odpravi v Himalajo. Organizirali so jo v spomin na Andreja Markoviča. Jaz sem jim pri tem pomagal in vodil odpravo. Njihov cilj je bila Patibara, kar sva midva izkoristila za aklimatizacijo. Klasična odprava s postavljanjem taborov namreč traja dalj časa. Vmes sva načrtovala vzpon na Janak, za katerega sva predvidela le nekaj dni."
Kako sta se znašla v družbi alpinistov, s katerimi še nista sodelovala?
Rok: "Res nisem nikogar od njih poznal, zato me je kar malo skrbelo, kako bo vse potekalo. Skrb je bila odveč, saj so Dolenjci bolj odprti od nas. Razumeli smo se dobro in tudi drugih težav ni bilo. Na začetku smo plezali skupaj. Iz baze na 5140 metrih smo se najprej vzpeli na 6100 metrov visoki Pangpema Peak. Nato je prišla na vrsto Patibara. Z Andrejem sva skušala doseči 7123 metrov visoki glavni vrh, vendar je zanj zmanjkalo časa. Trije Dolenjci so prišli na vzhodni vrh Patibare, 6852 metrov visoki Sfinx. Ob prvem vzponu je bil sam na vrhu Mihelič, na drugem vzponu pa jih je spremljal tudi Andrej. To je bila odlična priprava za poznejši vzpon v alpskem stilu, kjer je ključna hitrost."
Zakaj sta hotela na Janak in kje se nahaja ta gora?
Andrej: "Že leta 2000 sem bil vodja odprave perspektivnih alpinistov, katere cilj je bil Janak Chuli. Ta gora je na skrajnem severovzhodu Nepala, na meji z Indijo in Tibetom. Ker nismo dobili dovoljenja, smo plezali na Pati-bari in drugod. Zaradi nesreče Markoviča smo odpravo prekinili. Člani odprave so šli domov, jaz pa sem čakal Marijo in Katarino za treking. Čas sem izkoristil za ogled Janaka, ki ima imenitno steno. Odprava Dolenjcev je omogočila, da jo spoznam od blizu. Na pot bi morali že jeseni, a so jo prestavili. Miha Habjan, ki naj bi se pridružil lani, je odšel z mano pod Janak. Splezala sva del stene, a naju je slabo vreme pregnalo iz nje. Tako sva z Rokom letos odšla na Janak v želji, da delo dokončava."
Kdaj ste odšli na pot in kako je potekal pristop na goro?
Andrej: "Odhod je bil predviden 6. aprila, a smo morali na pot teden dni prej zaradi napovedi demonstracij v Nepalu. V Katmanduju smo nakupili hrano in druge potrebne stvari. Z letalom smo pristali na letališču malo nad zadnjo vasjo. Od tam nas je čakalo še osem dni hoje do baznega tabora."
Rok: "Lani sem bil v Tibetu, letos pa prvič v Nepalu. Zame je bilo vse novo. Občudoval sem lepo pokrajino in me dolga hoja ni motila."
Na kakšne razmere ste naleteli v bazi in nad njo?
Andrej: "Tam je zadnji sneg ravno skopnel, ker je bila v Himalaji izredno suha zima. Od jeseni, ko sem bil tam, ni bilo več padavin. Akumulacijska jezera so bila povsem prazna, kar smo občutili v mestu ob omejitvah elektrike. Iz baze sem videl povsem drugačne hribe, kot sem jih spoznal lani. V steni skoraj ni bilo ne snega, le skala in nekaj ledu."
Vzpon na Janak sta opravila v alpskem stilu. Kdaj sta se ga lotila?
Rok: "Vzpon sva začela 5. maja iz tabora ABC nekaj po polnoči. V uri in pol sva prišla pod steno. V prvem delu stene, ki je visoka 1150 metrov, sva naletela na slabe razmere. Ponekod se je vdiralo do kolen in čez. Napredovala sva nenavezana. Kmalu se je stena postavila zelo pokonci. Tam sva se navezala. Vse ledne raztežaje sva plezala oba hkrati, da je šlo hitreje. Sledilo je šest skalnih raztežajev, ki so ocenjeni od 3. do 5. stopnje težavnosti. Prvi dan je bil dolg in naporen. Prišla sva do približno 6800 metrov višine. Tam sva našla primerno polico za bivak. V šotoru sva celo noč sede dremala in kuhala. Zjutraj sva nadaljevala s plezanjem, ki je bilo tehnično zahtevnejše kot prvi dan. Po skalni pregradi naju je čakala dva raztežaja dolga prečka v ledu, kjer ni bilo moč počivati. Sledilo je še nekaj mešanih raztežajev skala-led."
Kakšni so bili občutki na vrhu in kako sta se vrnila?
Andrej: "Vrh sva dosegla ob 14.30 drugi dan. Žal ga je zajelo poslabšanje s sneženjem in meglo, zato ni bilo razgleda. Vseeno sva bila vesela, saj ni mačji kašelj, če stojiš prvi na 7070 metrov visoki gori. Misliti sva morala na sestop, za kar sva se hitro odločila. Stena je tako strma, da se je treba spuščati ob vrvi in iskati sidrišča za spust. Z nočjo sva prišla do bivaka, pospravila šotor, pogrela in popila ostanek čaja ter nadaljevala spust v temi. Ob zadnjih dveh raztežajih se je že danilo. Pred šesto uro zjutraj sva bila pod steno."
Kaj menita o dosežku?
Rok: "Na Janaku sem dosegel največjo višino, bil pa je zame tudi najtežji vzpon doslej. Če bi ga prestavil v naše gore, ga še vedno ne bi bilo lahko splezati. Gotovo bo velika šola za naprej."
Andrej: "Vzpon je bil težji, kot sva pričakovala. Naletela sva na skalo in veliko trdega ledu. Če bi bila smer za tisoč metrov višja, bi bila gotovo vredna veliko več. Za Himalajo je Janak res relativno nizek hrib, vendar je štel po oceni najbolj znane ameriške revije Alpinist med deset prvovrstnih ciljev za odprave v alpskem stilu. To mu seveda daje svojo težo. Slovenci smo spet prehiteli druge."
Stojan Saje