Več, 08.09.06 – Janoš Zore: ... smrtnost je največja v plezalnem športu
<Več, petek, 8. septembra 2006
NEVARNI ŠPORTI
Kdor trenira, tudi pade
Polemika o tem, kateri športi so nevarnejši, je večna. Novejše raziskave postavljajo na glavo ustaljena prepričanja: nogomet menda ni tako zelo škodljiv, tudi treniranje boksa ne. Dvoboj v ringu je seveda nekaj povsem drugega. Poškodbe dežujejo v ragbiju in lacrossu, denimo: kar trideset na 1000 ur vadbe. Smrtnost je največja v plezalnem športu, izstrelek v glavo pa lahko človek pričakuje tudi med golfom. Piše JANOŠ ZORE.
Bil je sončen dan leta 1995, ko sta sestri
Maria Shirley in
Diane Sullivan – Coughlin končali partijo golfa. V avtomobilčku sta se z igrišča Palos Country Club vračali proti glavnemu objektu. Maria je sedela za volanom, Diane zraven nje. Prva je nenadoma zaslišala udarec, takoj po tistem je druga kot lutka – tako je dejala sestra – padla iz avtomobila in z glavo udarila ob pločnik. Pokosila jo je žogica za golf. Diane Sullivan - Coughlin se neljubega dogodka še danes ne spominja. Od nesreče ima težave s spancem in z mišičnimi krči. Trpita tako njena koordinacija kot spomin. Sestri sta na sodišču od lastnikov igrišča za golf iztožili 320.596 ameriških dolarjev, a Diano bodo do groba spremljale posledice poškodbe na športnem igrišču.
Ameriška urgenca. Zdrav duh v zdravem telesu je rek, ki ljudi v Sloveniji vabi k športnemu gibanju. A kaj ko to gibanje ni vedno zdravo. Poškodbe so pač stalnica v svetu športa. Dogodek z igrišča za golf ni osamljen primer. Podatki o zdravljenju poškodb glave v ameriških urgentnih oddelkih bolnišnic v letu 2004 razkrivajo, da se je po pomoč zateklo kar 8049 golfistov. Veliko, a v Sloveniji šport elite onstran luže in priljubljena dejavnost navadnih ljudi še zdaleč ni najbolj nevaren za dragocene glavice.
Analiza je razkrila, da se je največ poškodb glave zgodilo v kolesarstvu (po pomoč se je leta 2004 zateklo 69.476 ljudi). Na drugem mestu so adrenalinski navdušenci na različnih motornih vozilih (27.213), sledijo ameriški nogomet (25.515), košarka (24.320), bejzbol in softbol (22.671), vodni športi (18.860), zimski športi (18.566), skejtbording (15.125), nogomet (14.465), jahanje (10.669), trampolin (5392), hokej (4741), preostale igre z žogo (4221), rolanje (4041), drsanje (2852), ribarjenje (2689), rokoborba (2268) in odbojka (2021).
Ker v analizi niso priloženi podatki o številu ljudi, ki se ukvarjajo s posameznimi športi, je težko izluščiti najnevarnejšo telesno dejavnost po številu poškodb glave na 1000 ur vadbe, kar je v svetu uveljavljena mera za primerjanje nevarnosti različnih disciplin. Če bi gledali podobno splošno kot pri obiskih ameriških urgenc, bi zdravniki po svetu – razen v ZDA – zagnali vik in krik zaradi nogometa. Največ ljudi na svetu namreč toži zaradi bolečin, udarcev in kroničnih težav prav zaradi najpomembnejše postranske stvari na svetu. Vzrok je preprost – z nogometom se ukvarja daleč največ ljudi na Zemlji. Natančnejše raziskave pa so pokazale, da tekanje za okroglim usnjem ni pogubno.
Žogobrca v resnico. Natančno študijo poškodb v nogometu so naredili za sezono 2000 po angleških profesionalnih ligah. V analizo je bilo vključenih približno 2600 športnikov iz 92 klubov. Navadni smrtniki zberejo 0,004 poškodbe na 1000 ur dela, raziskave pa so odkrile, da se je v poklicnem angleškem nogometu leta 2000 pojavilo kar sedem poškodb na 1000 ur vadbe in tekem. Povprečno je imel vsak nogometaš na leto 2,7 poškodbe, ob vsaki rehabilitaciji je povprečno izgubil po 15 dni trenažnega procesa. Ob prelomu tisočletja so profesionalni angleški nogometaši na leto zaslužili okoli 190.000 funtov. Ker so jim različne poškodbe skupaj vzele okoli 105.300 delovnih dni, so njihovi klubi za plače poškodovanim igralcem v letu dni vrgli skozi okno 55 milijonov funtov.
Podobno nogometno študijo so za sezoni 2001 in 2002 opravili tudi med elitnimi dvanajstimi švedskimi moštvi. Stopnji poškodb na 1000 ur treninga sta bili 5,1 in 5,3, med tekmami pa sta poskočili na 25,9 oziroma 22,7. Med drugim je raziskava potrdila sume, da se poškodbe zelo rade obnavljajo. Igralci, ki so leta 2001 trpeli za bolečinami v stegenskih mišicah, dimljah in kolenu, so sezono pozneje imeli dva- do trikrat večjo pogostnost (enakih) poškodb kot leta 2001 nepoškodovani igralci. V nogometu je sicer kar okoli 85 odstotkov poškodb povezanih z dimljami in spodnjimi okončinami; le okoli pet odstotkov bolečin je povezanih z glavo. Okvirji nogometnih vrat očitno niso tako nevarni, kot misli marsikatera mama. Žogobrc sploh ni v vrhu najnevarnejših panog.
Hecno nevarno. Med zares strah zbujajoče telesne dejavnosti spadajo discipline, ki imajo stopnjo poškodb višjo od pet na 1000 ur vadbe. Ne glede na to, da se v koledarskem letu poškoduje kar 85 odstotkov rekreativnih in profesionalnih igralcev badmintona, 65 odstotkov rednih tekačev in celo 21 odstotkov ljudi, ki zgolj mirno hodijo naokoli po svetu, sta najnevarnejša športa lacrosse in ragbi. Obe igri v Sloveniji nista najbolj razviti, kar velja posebno za lacrosse. Gre za »hecen šport, ki spominja na hokej, le da oranžna žogica namesto po tleh leti po zraku! Za njo se podi 20 širokoplečih in s čeladami zavarovanih mladcev, ki imajo v rokah loparjem podobne palice. In sem ter tja jih zlomijo tudi na nasprotnikovem hrbtu,« so zapisali v reviji Gloss. Tako lacrosse kot ragbi imata izjemno stopnjo poškodb – 30 na 1000 ur vadbe.
Sledita jima košarka in skvoš s približno 14 poškodbami na 1000 ur vadbe. Marsikdo med vami je verjetno pričakoval na visokem mestu boks. A še zdaleč ni tako. Glede na raziskavo poškodb v rekreativnih dejavnostih, ki je bila objavljena v strokovni reviji za športno medicino The American Journal of Sports Medicine, sledijo alpsko smučanje (8 na 1000 ur vadbe), veslanje (6), džoging oziroma vadba na tekočem traku (6), tenis (5), ples (5), trening z utežmi (4), kolesarstvo (3,5), hoja (2).
Kritično koleno. Varen boks? Čisto zares, zatrjuje raziskava avstralskih strokovnjakov, saj naj bi bilo po številu poškodb na 1000 ur pretepanje v ringu približno tako nevarno kot hoja. Tsharni Zazryn, vodja raziskave in doktorska študentka na univerzi Monash, je leto dni skrbno proučevala 47 amaterskih in profesionalnih boksarjev: »Nizka stopnja poškodb je bila v očeh splošne predstave o boksu nepričakovana.« Vzrok se skriva v dejstvu, da boksarji večji del sezone le trenirajo. Za ta del njihove športne poti so poškodbe bolj naključje kot pravilo. V letu dni je tako zaznala le devet poškodb, kar znaša manj kot eno poškodbo na tisoč ur vadbe. Povsem drugače je na tekmah. V letu dni je 47 boksarjev utrpelo 12 poškodb med boji, kar znaša skoraj eno na uro bojev. A ker imajo poklicni boksarji izjemno malo tekem na leto, je skupno število poškodb v boksu izjemno majhno. Zazrynova je sicer poročala, da so njeni boksarji imeli zgolj po dve tekmi na leto, kar je v primerjavi s slovenskimi amaterskimi borci zelo majhna številka.
Zdrav duh v ranjenem telesu, to bi bilo lahko geslo športne medicine. Slovenska raziskava Športne poškodbe med vrhunskimi športniki Republike Slovenije za leto 2004/05 (izvedla jo je Katedra za medicino športa na ljubljanski Fakulteti za šport), v kateri je bilo zastopanih 57 panog, je pokazala, da je največ poškodb povezanih s kolenskim sklepom (11,8 odstotka), sledijo mu skočni sklep (10,9), stegno (10,3), prsti rok (10,1), ramenski sklep (9,6), hrbtenica (8,6), zapestje in dlan (7,5), stopalo (5,5), komolčni sklep (4,2).
Umetni sklepi. Nič bolje kot med kariero ni telesom vrhunskih športnikov niti po upokojitvi. Zaradi nečloveških naporov so najbolj obremenjeni deli povsem obrabljeni. Zvonimir Boban, kapetan srebrne hrvaške reprezentance, je tako nekoč priznal, da njegovo telo vsako jutro pošteno škriplje. Po dvajsetih, tridesetih letih vsakodnevne vadbe trpi predvsem hrustanec v sklepih. Upokojeni igralec avstralskega nogometa ima tako 4000-krat večjo verjetnost, da mu bodo zamenjali kolk, in 2000-krat večjo verjetnost, da bo potreboval umeten kolenski sklep, kot to velja za navadnega smrtnika. Avstralski raziskovalci so ugotovili, da je kar okoli 10,6 odstotka upokojenih igralcev tamkajšnjega nogometa imelo operacijsko zamenjavo kolka. Pri navadnih ljudeh, starejših od 40 let, se je kirurškim rokam za isti poseg predalo le 0,0025 odstotka ljudi. Glede umetnih kolen sta odstotka 4,1 pri nekdanjih nogometaših in 0,002 pri navadnih smrtnikih.
Na koncu je smrt. In še o tistih, ki zamenjave telesnih delov zaradi športne obrambe in poškodb ne bodo nikoli potrebovali. Vsako leto se namreč določeno število športnih dejavnosti konča s smrtjo. Usodnih primerov je v svetu športa največ v plezanju in v zračnih avanturah, kjer je smrtnost okoli 800 ljudi na sto milijonov dni vadbe. V vodnih športih številka pade na 70, izjemno visoka umrljivost je tudi v jahalnem športu (30), ragbistov umre 16, boksarjev pa kljub raziskavi o razmeroma majhnem številu poškodb umre pet v 100 milijonih dneh vadbe.
Tako, dovolj ste imeli posedanja z revijo v roki. Čas je, da se prepustite rekreaciji na svežem zraku. Saj veste, zdrav duh v zdravem telesu. A bodite previdni, vadite z glavo – poškodbe namreč prežijo na vas na vsakem koraku. Dobesedno, tudi če samo hodite naokoli.
Janoš Zore