Tri nove slovenske smeri v pogorju Terskey Ala-Too
Kirgizija 2006
Območje: Centralni Tien Šan, skupina Terskey Ala-Too, dolina Karakol
Trajenje: 30. julija do 30. avgusta 2006
Udeleženci: Andrej Erceg, Andrej Magajne, Dejan Miškovič in Simon Slejko
Kronološki potek dogodkov:
30.07. Let Brnik – Istanbul (2 h)
31.07. Let Istanbul – Biškek (6 h)
01.08. Prevoz Biškek – Karakol (400 km, 6 h)
02.08. Karakol – nakup hrane, najem transporta
03.–24.08 Delovanje v gorah
25.–27.08. Karakol
28.–29.08. Biškek
30.08. let Biškek – Istanbul – Brnik
Nedokončano delo iz lanskega leta, ko je muhasto vreme naklonilo le en bleščeč dan, kronan s prvenstveno smerjo v Slonenoku, nama s Slejcem ni dalo miru. Deviške ledne linije v velikih stenah obeh prvakov skupine, Karakolskega (5281 m) in Djigita (5170 m), so bleščeči plezalni cilji, ki bi jih silno težko uvrstil na seznam neizpolnjenih želja. Tako sva bila že med lanskim sestopanjem v dolino trdno odločena, da se ponovno vrneva. Doma se je za stvar navdušilo še nekaj prijateljev, med katerimi sta bila najbolj vztrajna Dejan Miškovič in Andrej Erceg s katerima smo tvorili letošnjo ekipo.
Že klasičnemu poletu z Brnika v Biškek preko Istanbula je takoj sledil šest urni prevoz do 400 kilometrov oddaljenega Karakola, ki leži na jugovzhodni strani jezera Issyk kul in je tudi izhodišče za vzpone v masivu Terskey Ala-Too. Tu smo hitro opravili z obveznostmi, kot so nakup hrane in organizacija transporta ter se že po dobrem dnevu bivanja v Karakolu odpravili v gore.
40 kilometrska vožnja z vojaškim terencem nas je zaradi letošnje vročine in suše ter posledično pomanjkanjem blata prikrajšala za nekaj adrenalinskih užitkov. Debelo pa smo gledali v divje razpenjeno ledeniško reko, ki nam je zaradi neobičajno visokega vodostaja preprečila, da bi mesto predvidenega baznega tabora dosegli s konji. Tako se je kakšno uro prej krama preselila na naše hrbte in vsak od nas je opravil po tri nosaške etape.
Karakolski, S stena: rdeča smer Espresso, rumena smer Frappuccino Kirrgizzo
Prvi aklimatizacijski izlet je bil namenjen pozdravu starih znancev in ugotavljanju, da globalno segrevanje tudi tu pospešeno topi do nedavnega debele ledne linije in ponosne ledne stene spreminja v pokopališča serakov. Nato pa so se naše misli in hotenja usmerila k severni steni Karakolskega.
Najprej smo raziskali zapleten dostop na sedlo Djeti Oguz, kjer se konča zahodni greben Karakolskega, po katerem vodi normalni pristop in naša predvidena sestopna smer, po dnevu počitka pa sva se s Slejcem, kot prva odpravila pod steno. Močna nočna nevihta, ki naju je povsem premočila, je najino bivanje pod steno podaljšala še za en dan, v prid lahkosti nad baznim taborom namreč nismo uporabljali šotorov.
V markanten kačast ozebnik severne stene sva vstopila enajstega avgusta v s polno luno osvetljeni noči. Navezala sva se šele ob sončnem vzhodu na začetku navpičnega izstopnega žleba. Do tja sva štiri ure in pol vsak zase pikala po žlebu spodnjega kuloarja (60 – 75 st.). Zgodaj dopoldne sva dosegla plato pod vršno glavo Karakolskega in s tem tudi normalno smer. Kljub vabljivi bližini vrha, sta naju dve neprespani noči obrnili proti dolini in po vse prej kot enostavnem zahodnem grebenu, razbiti skalni steni sedla Djeti Oguz ter dolgem ledeniku On tor, sva še istega dne popoldan dosegla bazni tabor.
Na sestopu sva srečala Miškota in Crnega, ki sta se v steno podala ponoči naslednjega dne in preplezala smer, kateri dajeta pečat dve navpični ledni pregradi, nočni mir pa jima je kalil zajeten serak, srhljivo viseč nad spodnjim delom smeri. Plato pod vrhom sta dosegla sredi dneva, Miško pa je smer kronal še z vzponom na vrh, ki obiska menda ni dočakal že nekaj let. Ledenik pod steno sta dosegla sredi noči, tam še enkrat bivakirala in trinajstega avgusta sestopila v bazo.
Tega dne sva s Slejcem opravila ogledno turo pod najimenitnejši plezalni cilj področja – severno steno Djigita, prizoriščem mnogih prvenstev nekdanje ZSSR. Na ogled sva odšla brez posebnih pričakovanj, pod steno pa sva osupla zrla v ledene trakove, ki so se vlekli preko celega 900 m visokega in zelo strmega osrednjega dela stene. Tam je že bilo nekaj sovjetskih smeri pretežno skalnega značaja in ocenami 6A ekstra (ED/ED+). Že tako močan prizor je dodatno popestril še 300 metrov visok leden odlom, ki je navidez zapiral vsak prehod pod zgornjo steno.
Djigit nam je zlezel pod kožo in vse nadaljne aktivnosti so bile usmerjene k izpolnitvi velike želje. Ker je bilo po končanih vzponih v Karakolskem za nekaj časa konec tudi stabilnega vremena, smo trdno odločeni da vztrajamo do konca, ob enodnevnem obisku Alp lagra naročili še za dodaten teden hrane. Muhasto vreme je že močno preizkušalo našo potrpežljivost, ko je preko satelitskega telefona le prišla spodbudna novica o nekaj dnevnem izboljšanju.
Severna stena Djigita, smer Tretje oko
21. avgusta zvečer smo se vsi štirje odpravili proti prelazu On tor, kjer smo si pripravili relativno udoben bivak. Le tega smo zapustili okoli druge ponoči, se spustili na drugo stran sedla in slabo uro kasneje že vstopili v ozebnik, ki je na desni obetal prehod mimo kot stolpnica velikih serakov. Z jutrom smo našli izhod iz mišnice, v kateri so nam pri iskanju prehodov pomagale celo slike s fotoaparata. Po zadnjem udobnem počitku tega dne, smo zaplezali v žlebove 900 metrske vršne stene. Širina žlebov in odlične razmere so obema navezama omogočili vzporedno plezanje vse do osrednjega najbolj strmega dela smeri, ki nam je postregel z zelo napornim in kočljivim plezanjem.
S tem smo opravili do zgodnjega popoldneva, ko je z zamolklim grmenjem in zlovešče črnimi oblaki na sceno stopala že nova past. Poslabšanje nas je zajelo v zadnjem delu smeri in plezanje med neprestanimi pršnimi plazovi se je spremenilo v boj za obstanek. S temo, se nam je po 16 urah in pol le uspelo prekobaliti čez opast roba stene, katere strmina ni popustila vse do konca. V še vedno močnem sneženju smo na drugi strani grebena skopali skromno poličko in v bivak vreči za dva, štirje presedeli dolgo noč.
Ponoči je prenehalo snežiti, rodilo se je jutro brez oblačka in osupli smo zrli na ogromen leden plato pod našimi nogami ter množico ledenih vršacev do koder je segel pogled. Trdi od mraza in mokrote smo stopili še na bližnji vrh in nato sestopili v dolino, konjem, krompirju in piru naproti.
Dosežki odprave:
11.08. Karakolski, severna stena, prvenstvena smer Espresso (V/AI5, 900m), Magajne - Slejko
12.08. Karakolski, severna stena, prvenstvena smer Frappuccino Kirrgizzo (V/AI5+, 900 m) Erceg - Miškovič (Miškovič se povzpne tudi na vrh Karakola, 5281 m)
22.08. Djigit, severna stena, prvenstvena smer Tretje oko (VI/AI6, 1200 m) Magajne – Slejko in Erceg – Miškovič (po bivaku tik pod vrhom Djigita 5170 m, le tega vsi dosežemo 23.08.)
In kar je najpomembnejše, domov smo se vrnili živi, zdravi in kot prijatelji.
Andrej Magajne