Večer, Potovanja - Jože Jerman: V delti Pada zajemajo turizem z veliko žlico in trdijo, da ta sveta reka ni onesnaževalec Jadranskega morja. Evropski projekt čezmejnega sodelovanja Slovenija - Italija naj bi približal kraje in naravne lepote na obeh straneh meje.
"Tri ure čakam. Mislim, da bomo danes hitreje v Trstu, kot smo bili prejšnji teden. Naslednjič bomo šli na Škofije, Sežana je preveč pasja, cariniki so počasni, da te kap. Pa še kilo masla so mi zadnjič našli. Deset minut je trajalo, da sem carinika pregovoril, da me je spustil čez, je dejal Matjaž Jermaniš, čakal, dočakal in se spustil skozi Bazovico, da si še hiš ni mogel ogledati.Kaj res živijo tu Slovenci? Pojma nimam. Tudi za dolino Glinščice z zanimivimi slapovi še nisem slišal, da o jami Skilan ne govorim. Imamo dovolj svojih. Bil sem v Postojnski jami in to je za zdaj dovolj. Bazovica ni zanimiva, tu nimajo blagovnic, le kaj bi si potem lahko kupil? "In se je zapodil tja proti centru, na Vio Carducci, proti Standi, Upimu, do Coina ga ni mikalo, tam se zbirajo fašisti, ki psujejo vse, kar pride iz Juge. Kilo in pol mesa, no ja, kilo masla je hitro zamenjal za lire, saj so ga k menjavi vabili skoraj iz vsake veže, pa hajd proti Ponte Rossu. Tam na vogalu je Dalmatinka, ki še za silo tolče hrvaščino in prodaja za nekaj lir ceneje kot druge.
Pa je prišla osamosvojitev in v slovenskih krajih so kot gobe po dežju začeli rasti Mercatorji, Spari, Hervisi in kdo ve kaj še. Trst in njegove cokle, klompe jim je pravila Juga, zaradi katerih si okoli šestdesetih prejšnjega stoletja, če si jih obul, v gimnaziji tvegal ukor, prav tako za kavbojke, traperice, če si jih nosil, in kilo, dve kave pa pralni prašek z uro, ki je šla točno toliko časa, kolikor si potreboval, da si jo izvlekel iz praška, pa še kaj so utonili v pozabo.Me ne zanima, Trst je mesto upokojencev, trgovine zapirajo, mesto umira, še nogometnega ligaša nima. Ni zanimiv, je spet dejal Matjaž Jermaniš.
Sophia Loren je rešila Carla Pontija zapora
Zdaj se je na obeh straneh meje, ki to ni več, pojavilo geslo "Kjer doživetja ustavijo čas - Scoprici con lentezza" in s podgeslom "Slow tourism, projektom, ki je plačan z denarjem iz evropskega programa za čezmejno sodelovanje, 128 turističnih ponudnikov, od tega 27 slovenskih, vabi na doživetja v severni Jadran. Vabijo v naše kraje ob meji, od Žirov do Triglavskega narodnega parka, in v kraje, mimo katerih so turisti samo drveli Benetkam naproti, pa v kraje, kjer je doma vino, pravo vino, in kjer se niso nikoli spomnili, da bi mu dodajali glisantin, saj grozdje pretežko pridelajo. Ta "slow naj bi zajel kolesarjenje, rečni turizem v delti reke Pad, ki naj bi ji vrnili dobro ime, izgubljeno, potem ko je v Jadransko morje, to se imenuje po kraju Adria, ki je tudi zajet v projekt, nanosila na milijone ton pesticidov. "Ni jih več, trdijo turistični snovalci in ponujajo delto, kjer so snemali film Grenki riž. Povsod so slike iz tega pred desetletji posnetega filma, ki je ponesel podobo doline po vsem svetu. In povsod so slike Sophie Loren, igralke, ki je pred dnevi praznovala 78. rojstni dan in ki je prav tako ponesla sloves delte Pada po svetu. Rojena kot Sofia Villani Scicolone se je pri 23 letih poročila s 23 let starejšim filmskim producentom Carlom Pontijem, se hitro ločila, ker je "pozabil, da je že poročen, in se z njim spet poročila, takoj ko se je ločil in nad njim ni več visela zaporna kazen zaradi bigamije.
Tudi takšne podrobnosti naj bi projekt zajel, ne samo muzejev in cerkva, ki jih je povsod dosti. In če smo že pri cerkvah, vanje povsod vabijo z dvojezičnimi prospekti. Tudi v Oglej, Aquileio, mesto, ki so ga leta 181 pred našim štetjem ustanovili Rimljani in je uvrščeno v Unescovo svetovno dediščino, a je, žal, večinoma brez obiskovalcev. Le štiri Nemce smo slišali tisti dan, ko smo ga obiskali. Nekoč je štelo kar sto tisoč prebivalcev, bilo je četrto rimsko velemesto takratnega časa, danes jih ima le še kakšnih tri tisoč. Bazilika, ki jo je pred petsto leti nekoliko poškodoval potres, še danes priča o moči oglejskih patriarhov, ki so vladali tudi našim krajem. Njihov je bil velik del Evrope, vse do Poljske, in to od 1077 do 1420. V stavbi, kjer je bila matična cerkev vseh narodov, daleč naokoli vlada mir, njen najlepši okras je 700 m2 velik rimski talni mozaik. Je brez pozlate. Oprostite, skoraj brez, kajti sodobni duhovniki ne morejo iz svoje kože, zato so v pozlačen papir zavili plastične rože. Še živahni direktor Aquileie Gianni Fratte, ki je z vsemi mislimi pri raziskovanju nekdanje tržnice, nekdaj je bilo tam tudi čez tisoč trgovin, danes pa je le še nekaj kamnov, tega ni opazil.
Mesta, ki jih čutimo tudi Slovenci
Bazovica danes ni več kraj, skozi katerega naj bi samo hiteli proti Trstu. Vabi namreč s svojim naravoslovno didaktičnim centrom pa s čudovitimi jamami v okolici in kolesarskimi potmi.
Z nejevero sodobni nakupovalni turist, ki, prežet s potrošništvom pozna Palmanovo, tisto mesto z velikim nakupovalnim središčem in neprijaznimi, zadirčnimi prodajalkami, posluša, da želijo mesto uvrstiti na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Saj ne želijo nanj uvrstiti nakupovalnega dela ob avtocesti Trst - Benetke, temveč staro mesto - utrdbo, ki predstavlja enega najbolj ohranjenih primerov renesančne vojaške arhitekture v Italiji. Žal je skupini slovenskih popotnikov orkanski veter z dežjem preprečil ogled, na srečo pa sta veter in dež ponehala do Portugruara, mesta, ki je, prav tako pozabljeno, nekaj kilometrov od avtoceste. Nekdanje trgovsko središče, ki je bilo živahno zaradi plovne reke Lemene, z meter vstran visečim cerkvenim stolpom - viseči cerkveni stolp poznamo tudi Slovenci, močvirna zemlja pač dela svoje.
"Portogruaro ni bil zadnje med mesteci na kopnem, kjer so kar najbolj zvesto posnemali zgled presvetle prestolnice. Prostorne hiše z značilnim tridelnim oknom v sredini so stale druga ob drugi na obeh straneh ulice, da za podobnost z Benetkami ni manjkalo nič drugega kot voda. Pri vsakih drugih vratih kavarna z običajno platneno streho, pod njo okoli številnih mizic precej brezdelnežev, na vseh javnih poslopjih premnogo krilatih levov; klepetave ženske in ladjarji so postavali v večnem kramljanju na uličicah in pred branjarijami s sadjem, lepe deklice na balkonih za kletkami s kanarčki ali lonci z nageljni in bosiljkom. Sem in tja so hodili odvetniki v črnih togah, notarji v dolgih frakih in patriciji v častitljivih suknjah, pred ječami so stražili štirje schiavioni, v lemenskem kanalu je smrdela slana voda, v nenehni gneči čolnov, sider in vrvi so preklinjali gospodarji ladij, je zapisal novinar in pisatelj Ippolito Nievo, pod naslovom Pisana pa je knjigo o Portogruaru že leta 1962 izdala Cankarjeva založba v Ljubljani.
Da reka Pad, ta vir življenja Padske nižine, nanaša na milijone ton zemlje, priča tudi podatek, da je se je obala v dva tisoč letih pomaknila za dva kilometra v morje. Njena delta obsega kar štiristo kvadratnih kilometrov, in kadar se kalna vali v morje in jo gledate iz letala, vidite, da je obarvala morje več deset kilometrov v Jadran. Nizko morje, ki je ponekod globoko samo dvajset centimetrov. Pod njim je meter debela plast blata. Po kanalih plovejo s posebej za to izdelanimi plitvimi čolni in lovijo ribe, največkrat ciplje, v posebne mreže, ki jih dvigujejo vsakih nekaj minut. Obrežje je obraslo s trstičjem in je pravi raj za 279 vrst ptic, skoraj polovica jih tu gnezdi stalno, preostale le prezimijo, našteli so tudi 374 vrst vretenčarjev, 53 vrst rib in 10 dvoživk, 15 plazilcev in 41 vrst sesalcev. Ne vem, ali so med temi tudi komarji, ki jih je na milijone in ki se jih ubraniš samo tako, da se zaviješ do nosu. Med ptiči so tudi flamingi - v Evropi so doma samo tu in v Južni Franciji. Tudi tu so bili gospodarji duhovniki, zato so bile sol in ribe, veliko je brancinov, cipljev in orad, pa školjke kočice last papeža. Oglejski patriarhi pa so bili neusmiljeni,skopi gospodarji.
Danes ni jegulj niti za vzorec. V vsem letu jih ujamejo toliko, kot so jih še pred petdesetimi leti v enem dnevu. Neusmiljen lov in pohlep po bogastvu sta naredil svoje. Da so bili duhovniki res neusmiljeni, priča tudi podatek, da so v posebni prekajevalnici jegulj v kraju Comacchio - v njej je dvanajst peči, od katerih občasno delajo še tri in kamor se je si priplulo s posebej za lov na jegulje prirejenimi čolni, delale samo ženske. Vedno, ko so prišle na delo, so jih stehtali, prav tako ob odhodu domov. Vse zato, da ne bi katera med delom jedla. Meso so prodali, iz kož so delali vezalke. Toda ribiči so se vedno znašli. Samo petina jih je bila zaposlena, drugi so preprosto kradli. Ob tem je vas slovela tudi po daleč naokoli znanih izdelovalcih otroških vrtiljakov, s katerimi so se potikali po vsej Italiji. Nekateri so bili zdoma tudi po sedem mesecev na leto.
Na drugem koncu, gričevnatem, ki nekoliko spominja na naša Brda, ki so prav tako zajeta v program Slow tourism, tako kot območje okoli mesta Valdobbiadene z 12 tisoč prebivalci v pokrajini Treviso, pa je doma vino. Pravzaprav je tu doma 66 pridelovalcev, ki za vino izbirajo samo vrhunsko grozdje. Napis Cartizze pove, da je to vino iz trte glera, ki raste samo tukaj in nikjer drugje. Vinorodni okoliš, tako je povedal lastnik direktor Danielle Motto, obsega 107 hektarjev na zelo gričevnatem območju, na katerem pridelajo za 1,200.000 steklenic vina. Pri tem so se znašli in trto škropijo s helikopterjem. Eno vrsto označijo z rdečimi vrečkami, drugo z belimi. Po rdeči trasi se helikopter vzpenja in škropi, po beli se spušča in škropi. Pod vinogradi v kraju Refrontolo je mlin Molineto della Croda. Zgrajen je na živi skali, melje samo koruzno moko, streže mu pa nihče drug kot nekdanji župan Refrontola, ki si je dolgo prizadeval, da je mlin postal turistična atrakcija.
Jože Jerman
Most iz čolnov v kraju Santa Giulia, edini takšen v Italiji. (Jože Jerman)