Janez Pikon 04.08.2012 05:29 2856 0

Kresna noč

Janez Pikon: Bilo je pozno na kresni večer in kresovi so na robu Komne že ugašali. Vseobči mir je ljudi in živali kar plašil in oznanjal bližajoči se preokret v naravi. In res je tudi tu po Bohinju kmalu završalo, v Komarči je bila z rušjem in slečem.

Bohinjska pripovedka: Zarasla in od skal obdana votlina; dostop do nje je bil težaven, s poti in bližnje steze je ni bilo videti, nedaleč od votline je izpod skale izviral studenec. Iz njega se je dvignila lahna meglica, se zgostila in glej – prikazala se je v vsej svoji goloti in lepoti Vila Anka s Savice, v votlini pa je bival Čatež. Ta gozdni škrat je bil pol človeka pol kozla. Ko je zagledal lepo vilo, je sklenil, da se je polasti in naj bi se še tako branila njegovih objemov. Nič hudega sluteč je Vila frfrala v pršečem hlapu slapa, pa se Čatež po skalovju priplazi, jo čez pas objame in jo hoče k sebi priviti. Prestrašena je skušala izviti se nezaželenim objemom grdega kosmatinca. Pastirji in majerice, ki so takrat po vijugasti poti gnali živino iz nižjih planin na Komno, so strahoma gledali na ta boj. Skrivnostne moči kresne noči so jih bile omamile in mogli so zazreti vsa ta pravljična bitja. Vila Anka se jim je zasmilila, pa skušali iztrgati jo iz kosmatih rok grdega Čateža.

Vlekli so ga za kozjo brado, on pa je na vse kriplje brcal z nogami, da bi se jih otresel. Posrečilo se mu je, da se je izmuznil trdim prijemom pastirjev in se vzpel po strmini na široko skalo. Od tod je lučal kamenje in z dobrimi zadetki ugnal pastirje in majerice. Vila Anka pa je iskala in našla zavetje pri svoji posestrimi, v srebrno se lesketajočo tančico oviti rusalki Špeli, ki je bivala ob bistrem izlivu Savice v jezero. Rada ji je na pomoč prišla; ne Špela ne druge rusalke, ki so se v meglicah nad jezersko gladino zgostile in se spet razpršile, niso marale Čateža, ki jim je rad kaj ponagajal. Boj je dalj časa trajal, ni pa prišlo do odločitve. Zamahi pastirjev in majeric Čatežu niso mogli do živega, a tudi vile so ga šele ob pozni uri mogle potisniti v njegovo votlino.

Špela in Anka sta se nato za slovo še objeli. Na vzhodu je kmalu zatem vzhajalo sonce. Kakor bi se zbudili iz spanja in sanj, so pastirji in majerice še na pol omotični nadaljevali svojo pot, vile, rusalke in škrat pa so se razblinili v megle, se dvignili iznad jezera, brzic in slapov, in čara kresne noči je bilo konec.

Prisluhnil: dr. Henrik Steska

Janez Pikon

Moja gorska pot skozi čas ... Moj arhiv: Janez Pikon