AO Železničar - Matej Cvetko: Ker je znano, da se je potrebno s svojimi traumami soočiti in s strahovi spopasti, je bil čas da me Meta pelje po ...
Mala Metka v Mali Rinki drugič
ali kako se AOŽ Meta ne more otepsti slovesa lokalne zvezde
Ker je znano, da se je potrebno s svojimi traumami soočiti in s strahovi spopasti, je bil čas da me Meta pelje po sledovih veliko obrekane, nikoli pozabljene, težko ponovljive epske sage.
Kakor grem jaz skozi kamine, naj gre tudi Meta skozi Vzhodno v Mali Rinki je bila deviza. Pa, da ne bo pomote, jaz grem rad skozi kamine, kjer moja raznožka razvije polno uporabno vrednost.
Da povem zgodbo preden bo konec dneva:
Začne se v četrtek, ko Meto gostoljubno sprejmem v svoj dom v Logarski. Ker sva prerasla obdobje neveščega tečajnika, sva skrbno izpustila sijajno vremensko ponudbo prvega dne, še sijajnejško drugega in se podala v boj šele na sobotni dan.
Upoštevala sva le najbolj optimistične napovedi. Pripravljalna tudi zelo sončna dneva pa izkoristila za nabiranje poguma in ostalih življenskih sokov. Malo sva se tudi mastila.
Izbrana je bila rana ura v znamenju nevarnosti padajočega kamenja morebitnih navez pred nama, saj je izkušena Meta le-to določila kot najino primarno skrb. Tako polna motivacije je za naju bil mačji kašel vstati ob peti in se zavihteti na Okrešelj.
Od tam naprej pa se zob lenobe začne počasi a vztrajno zajedati v samo jedro najine strumnosti.
Tako pride kot mora in naju tik pod steno dohiti starejši par. Prijazni gospod Brane si že od daleč ogleduje Meto, vendar mu olika ne dopusti, da bi karkoli pripomnil. Vljudno naju obideta in se v priliki pošalita, da ko bova midva na vstopu, bosta onadva že čez polovico smeri.
Tako torej pod smerjo jaz ponovno prijetno pokramljam z njima in mi zagotovita, da je smer spucana. Brez skrbi. K temu več v nadaljevanju.
Meta se pa drži bolj ob strani na zadnjih metrih dostopa.
Nato nama zares uideta daleč iz pogleda.
Meta staktizira in dobi prvi cug, ki se ji davno tega v prvem poizkusu niti ni zdel tako dramatičen, kot se je sedaj raztezal pred njo. V drugem, mojem raztežaju, pride prej omenjena očiščenost smeri do izraza. Sredi izredno položne njive leži za slab kubični meter velika komadina, ki se zatrese že samo ob mojem pogledu. Jaz jo pustim se tresti, vendar v ihti napredovanja Meti nič ne omenim. To se je izkazalo za kar slabo.
Naslednjič ko zagledam Meto (medtem ko jo že zihram od zgor) se ona divje objema z mojo prej prestrašeno komadino in se ji uspe je dokončno otepsti. Na srečo ni bilo nobenega daleč naokoli in tako sva jo lah z mirnejšo vestjo opazovala kako se je skotalila skorja do Okrešlja nazaj in ob tem povzročala hrup starega MIGa 21 ob predoru zvočnega zidu. Meta nato sklene da je Mala Rinka uročena in če ji ponovno uide v živem stanju je ona zadnja stvar, ki bi jo hotla še kdaj pogledat tekom tustranstva.Nadalje popeljem Meto skozi čudovite kamine in previske ( vse okol III ) za katere Meta trdi, da sploh niso v smeri, kaj šele na seznamu njenih naj-stvari. Ampak, ker me je v preteklosti večkrat izučilo ( pustimo zgodbo o oslu in ledu ), da je moj čut za orientacijo zame edini pravi, je Meta govorila svoje, jaz pa plezal svoje. In to je že rešitve uganke, zakaj Ščuka meni, da rabimo ferajnovske puhovke, ker ga naši člani tako radi bivaknejo.
Na vrsti je Metin raztežaj, ki se konča, kot Meta pokaže:" Tukaj v tej lukni sva takrat čepele." Kot že takrat je Meto ponovno vlekla neka nejasna sila v navidezno prečko čez previsn prestop v zrcalno gladko, da ne rečem navpično, plato. Js pa uspodi kot varujoči čist ob živce v svoji nemoči kričeč, kam rine če je pa kristlano jasno, da se porineš naravnost skozi prelestni kamin, ki se ti razpira in ponuja bolj, kakor bi bila katerakol pariška dama sploh sposobna. Na srečo in usmiljenje stvarstva, se je Meta ugnezdila v svojo domačo luknjo in mi prepustila prelestni kamin, ki se je prelevil v zahrbtno spolzkega v edinih 5 minutah dežja, katerega mi je Meta iz hvaležnosti poslala iz svoje zaskvotane luknje z vgrajenim nadstreškom. Tako da 5 minut slave za Meto in 5 minut kazni zame. Na koncu očitna trikotna zagozda, karkoli to že pomeni, in izstop.
Seveda ni šlo brez tradicionalnih težav z oskubljenim dvojčkom, ki nama je pokvaril časovnico. Naj bo on edini krivec in naj še enkrat uradno izjavim, da nočem več s tem cvilingom plezat.
Doli na Okrešlju ob pivu se ponovno podružima z gospodoom Branetom in njegovo soplezalko mislim da Petro. Spet si ogleduje Meto in skrbeče vpraša, če se ga spominja; da ona je mala Metka, on je pa tisti, ki jo je lani hrabro reševal iz Male Rinke. Meta prikima, da ne bi bilo načina, da se ga ne bi spominjala, vendar ga ni hotela spravljati v zadrego. Vendar je pri temu globoko v sebi čutila, da je ona tista, katero je ponovno snidenje vznemirilo, ne pa gospod Brane. Nato smo se posmejali naključnemu ponavljanju usode. Ponovno se srečata v Mali Rinki ponovno v Vzhodni, in glih ko gospod Brane pojasnjuje gospej Petri, tako kot bo Meta meni:" V toti luknji sta čepeli," se zvali komadina in gospodu Branetu se zatresejo misli:" Pa ne da jo bo treba spet reševat!" Ampak, ker kmalu nato zasliši krike olajšanja, jasno razločljivih od krikov groze, pomirjeno sklene, da kolo časa ni uspelo nanizati pravega zaporedja dogodkov stkanih izpred enega leta, in da nama prepusti možnost samostojnega razvoja v novo gardo alpinostov.
Od vse nostalgije se Meti zvrti in me zbrca po hitrem postopku dol do slapa, ne da bi pri tem pozabila iz kotička očesa vržt mali Rinki prezirljiv pogled in ji zabrusiti:" Ti, in jaz, Sva opravili!"