Klemen Gričar: ... z mojih Visokih poti, s turnosmučarskih Haute Route
Haute Route/Visoka pot, ki povezuje Chamonix in Zermatt, je bila prvič prehojena leta 1861. Prehodili so jo člani angleškega Alpin Cluba. Prvič je bila presmučana leta 1903, v pravi zimi, januarja. Tedaj ni bilo odprtih koč in helikopterjev, ki bi reševali v primeru nesreče. Prvi so jo presmučali Dr. Michel Payot, in gorski vodniki Joseph Couttet, Alfred Simond and Joseph Ravanel “Le Rouge”. S seboj so nosili 19 kilogramski fotoaparat in nastalo je nekaj slik s prvega prečenja.
Dandanes je Visoka pot izredno popularna in gorskim vodnikom predstavlja kruh, ki je več kot težko zaslužen. Dokler je vreme lepo, je lahko nepozabno popotovanje, v primeru slabega vremena se spremeni v nočno moro s kaj lahko hudimi posledicami. Za prečenje, ki traja od pet do sedem dni, odvisno od variant, je potrebno biti dobro telesno pripravljen in soliden smučar. Treba je računati na vse vrste snega od fenomenalnega pršiča do nemarne skorje, ki se predira na vsakem zavoju. Poleg tega so tu plazovi, seraki, ledeniške razpoke, orientacija postane problem takoj, ko se spusti prva megla ...
Samo letos sem jo vodil trikrat, srečal sem tudi nekaj Slovencev. Nekateri dobro pripravljeni in opremljeni, za nekatere se to ne bi moglo reči. Angleški gorski vodnik mi je pravil o dveh dekletih brez pasov in opreme, ki jo rabiš za reševanje iz ledeniške razpoke. Najbolj neumen odgovor, ki sem ga slišal je bil: saj ne bomo šli ven iz smučine. Uboga nevednost je tako šla, bog ve čez koliko ledeniških razpok. Švicarji znajo zaračunati reševanje in ali bo Planinska zveza oziroma zavarovalnica krila stroške reševanja takim "nevednežem"? Res vodenje s gorskim vodnikom stane kar nekaj denarja, vendar smo bistveno cenejši od helikopterskega reševanja v Švici.
Delo gorskega vodnika se začne zjutraj, ko preverjamo vreme, čez dan vodimo, po potrebi vsak nekaj časa prvi dela smučino, to je nenapisano pravilo, ki se med vodniki zelo upošteva. Ponavadi se zvečer dogovorimo v koči in zjutraj vsak opravi svojo dolžnost. Po večerji brišemo posodo, pomagamo pospravljati oskrbnikom ... Do 120 gostov pride na kočo, nahraniti, napojiti in pospraviti za tako množico ni šala. Brez rezervacije te ne sprejmejo v kočo. Vodniki smo od vsepovsod Švicarji, Francozi, Angleži, Nemci, Avstrijci, Američani ... in tudi kakšen Slovenec se najde vmes, druži nas enotni ceh licenca IFMGA. Po večerji nas navadno za zahvalo postrežejo s kozarcem vina. Se popije kakšno pivo ali kozarec vina pri večerji, vendar popivanja kot je pri nas v navadi na kočah ni, ker se zavedamo, da imamo drugi dan delo, ki ga je potrebno opraviti s trezno glavo. Na kočah vlada red, smuči v posebno sobo, dereze, cepini pasovi vrvi so v košarah. Psi in notranji vložki se sušijo. Kraja opreme je največji zločin, včasih pa pride do zamenjave smučarskih čevljev, posebno če so enaki oziroma podobni. Torej je potrebno paziti, da vzamemo svojo opremo.
Pot od Champexa do Le Chable moramo narediti s taksije, na koči Trient kot ponavadi oskrbnik in gorski vodnik Thierry Amaudruz pokliče taksi, ki ga vozi Yean-Ives Michellod, mladi gorski vodnik, ki se je ponesrečil na gori Mont Fort. Njegovo zgodbo si lahko ogledate na YouTube. Po nesreči, ko ga je odnesel plaz in mu poškodoval hrbtenico ne more več voditi, vozi taksi, smuča še vedno s posebnim sedežem in berglami prirejenimi za smučanje. Verjetno opravi bolj ekstremne spuste kot marsikateri zdrav človek.
Na koči Vignettes je oskrbnik Jean-Michel Bournissen, njegova žena Karine je s Korzike, zato poleg švicarske (kantonske) plapola tudi korziška zastava. Njegov brat Basile ima Bournissen sport v Arolli, kjer so nam zamenjali polomljno turno vez in prej, ko v dveh urah sva s gostom bila zopet s skupino. Oba brata sta gorska vodnika, Jean-Michel je šef varovanja tekmovalcev na enem najbolj slavnih turnosmučarskih tekmovanj Patroullie des Glaciers. Tekma je vsako drugo leto začetek marca in takrat ne moreš dobiti rezervacije na kočah, ker je vse zasedeno. Kot zanimivost. trije angleški gorski vodniki (Olly Alen, Jon Bracey in Al Powell) so se udeležili tekme, trenirali so po vsakdanjem delu - vodenju, še na Grand Montets s turnimi smučmi od dna do vrha je 2000 metrov višinske razlike in uvrstili so se na 32. mesto. Ni kaj, dober dosežek za amaterske tekmovalce.
Ko pridemo v Zermatt, se ustavimo na pivo, veselje je veliko in ponavadi se Haute Route konča. Včasih, če so dobre razmere jo mahnemo še na Breithorn. Vzpon nam močno olajša gondola na Kleine Matterhorn in potem dobro uro in pol, ker smo že aklimatizirani, na vrh. Spust čez Schwartztor ali Unterer Teodul ledenik, pač odvisno od razmer. Najbolj zagnani lahko podaljšajo do Saas Feeja, prespi se še v Monte Rosa koči in preko sedla Adlerpass na Britannia kočo, od tam pa spust s smučmi v Saas Fee. Variant Haute Route je veliko, glavno je da na poti od Chamonixa do Zermatta uživamo kar se le da.
Klemen Gričar