Janez Pikon: Dogodbice skromnih faranov, ki niso tako neuki, da bodejo še zanaprej tako plesali kakor jim bodo žvižgali. 
Srednjevaški kapelan: Dasi je Bohinj nekako ločen od drugega slovenskega sveta, kjer imajo prebivalci boljšo podlago in več priložnosti za pravo izobrazbo, katera edina more našemu malemu narodu zagotoviti obstoj in srečnejšo bodočnost in dasi se srednjevaški kapelan trudi na vse mogoče načine. Da bi obdržal svoje udane ovčice še nadalje v temi, nevednosti in zaslepljenosti, ter jih pogreznil še globokejše v mlakužo klerikalne izprijenosti, vendar se polagoma tudi tukaj ljudstvo zaveda, in več tukajšnjih kmetov je že izstopilo iz kapelanove zadruge, ker so izprevideli, da niso na pravem potu. V Bohinju namreč živi več domačinov in drugih Slovencev, ki so bili že daleč okrog po svetu, so že marsikaj izkusili in dobro poznajo ljubezen kranjskih bojevitih kapelanov do prezaupljivega kmetskega prebivalstva.
Ti možje poučujejo svoje sosede, ter jim kažejo nevarnost, v katero jih pehajo njih hinavski voditelji v črnih suknjah. Razen tega dobivamo v Bohinj več iztisov »Slovenskega Naroda.« lepo število »Gorenjca,« ki se je zelo priljubil po vsem Bohinju, ter druge koristne časopise. Zato so naši črni nasprotniki vsak dan v večjih skrbeh za svojo prihodnjost, ter neprestano nadlegujejo in poskušajo dobiti na svojo stran še vse tiste, pri katerih čutijo še kako kronco, pa še niso zapisani v njih zadrugo. Prvak v tem poslu je nek možiček iz Stare Fužine, koliko se je ta človek že trudil, da bi ujel v kapelanove mreže več Bohinjcev, o tem bi se moglo napisati mnogo.
Prva dogodbica: V spoznanje njegovega značaja in njegovega krščanskega srca naj služi tale dogodbica: K Zetku je prišel star sosed ter ga vpraša: »Kaj misliš, ali bi se vpisal v zadrugo, ali ne?« »Le vpiši se le,« mu je odgovoril, ter mu začel po kapelanovem navodilu na dolgo in široko razlagati zadružne dobrote, da bi si lažje moža osvojil. Zetkova žena, ki je bila navzoča, je zavrnila svojega moža z besedami: »Kaj boš ti druge sili v zadrugo, ker je še tebi samemu žal, da si se vpisal vanjo!« Nato je nevoljna zapustila sobo, za njo pa je odšel tudi stari sosed in ni se potem hotel zapisati v zadrugo. To je mož sam pripovedoval okoli.
Tak je torej ta, s krščanskim prepričanjem prešinjeni domačin in taki so menda tudi drugi kapelanovi pomagači. Ker vidijo, da se sami potapljajo v nesrečo, bi radi za seboj potegnili še druge svoje rojake! Dobri, človekoljubni in pošteni ljudje svare svojega bližnjega pred nesrečo, v katero so padli sami; a ljudje, ki delajo nasprotno, kakor naš prijatelj, iztrgali so si ali iztrgati so si dali iz srca vse plemenite lastnosti, s katerimi bi mogli pomagati drugim in taki ljudje hočejo biti sedaj naši osrečevalci!? Da, da, to so tiste krščanske ideje sedanjega časa! Mi jih poznamo od vseh strani in zato jih obsojamo, kakor je obsodila dobra, poštena in v resnici krščanska Zetkova žena delovanje svojega moža, ki jih bo v kratkem tem potom še kaj več slišal.
Druga dogodbica: Naj bode navedena tu še neka druga dogodbica, ki je jako slična Zetkovemu katoliškemu delovanju. Torej poslušajte! Na semenj je prišel slepar, ter si ondi postavil svoj šotor, ali po domače rečeno »komedijo.« Ko so se radovedni kmetje zbrali okrog šotora, začel je kričati nanje: »Pojdite notri, pojdite notri« bodete videli takega konja, ki ima tam rep, kjer drugi glavo in tam glavo, kjer drugi rep.« Kmetje so mislili, da bodo res videli kako tako čudno vstvarjeno konjsko žival in vdrla se jih je cela tropa v šotor. Pa kaj so videli! Konja, privezanega k jaslim, za rep! Šli so ven in sram jih je bilo, da so bili osleparjeni na tako zvit način. Ali kaj so hoteli, saj jim je slepar povedal golo resnico. Radi tega niso hoteli povedati, kaj so videli, onim, ki so stali zunaj, temveč jim škodoželjno prigovarjali, da naj gredo notri, da je vredno pogledati tako čudno žival, češ, ako smo bili mi osleparjeni, naj bodo pa še drugi, da se nam ne bodo posmehovali in šli so potem kmetje drugi za drugim ven in noter, slepar se jim je pa smejal v pest, a pri tem dobro služil. Vendar tisti kmetje niso imeli večje izgube, kakor deset vinarjev. Vstop v konsumno društvo in daljše vživanje njegovih dobrot pa bo stalo naše bohinjske kmete mnogo več denarja in nekatere celo njihovo imetje. Kdo hoče torej biti pravi ljudski prijatelj, ne sme take zabave privoščiti nikomur, še najmanj pa svojemu sosedu in rojaku, četudi ga k temu še tako zapeljivo vspodbujajo najnovejše krščanske ideje po Missijevem in Jegličevem receptu!
Vir: časnik Gorenjec, 25. VIII. 1900, številka 33, rubrika: Dopisi, zapisal: NN
Večernji izprehod: Znani bohinjski kapelan je kakor se nam poroča s posnemanjem tistega Petra, ki je izgubil Boga, napravil med prebivalci srednjevaške župnije toliko nevolje, jeze, razprtij in sitnosti, da ga nekateri Bohinjci črtijo in sovražijo iz celega srca. To je kapelanu znano in si ne upa zvečer iti na izprehod ali pa se podati z družbo v kako drugo vas, kakor neki bivši bistriški kapelan, ki je večkrat pozno zvečer prišel v spremstvu v Srednjo vas, ne da bi se mu pripetilo kaj neljubega. Pa čemu tudi! Saj je bil dobra in blaga duša, ki je pustil ljudi v miru, se večkrat vsedel med preproste kmetske može, se prav po domače zabaval ž njimi in vsakemu privoščil, kar mu je bilo drago in milo. Zato pa so tudi ljudje njemu privoščili vse dobro in veseli so bili, ko so ga videli srečnega poleg njegove izvoljenke. Sedanji srednjevaški kapelan pa ima slabo vest in si ne upa zvečer in po noči ven, ker se boji, da bi se mu ne zgodilo kaj takega kakor kosmatemu čuvaju konsumne hiše.
Vir: časnik Gorenjec, 25. VIII. 1900, številka 34, rubrika: Novičar, zapisal: NN
Zavrela je vroča kri: Redki slučaj se je primeril minulo nedeljo, dne 20. velikega srpana, od enajslih dopoldne. Fantje gredoč od maše iz Bistrice, so se med potjo stepli. Jože Podlipnik iz Polja je šel mirno po poti, tedaj pa ga je iz neznanega vzroka napadlo pet kravjih pastirjev, ki so ravno prejšnji dan prišli s planin in so celo noč rogovilili. Revež je močno poškodovan, fante so ovadili orožnikom. Podlipnika je zdravnik obvezal in upanje je, da v kratkem ozdravi. Oj žganje, žganje, ta nesrečna stvar!
Vir: časnik Gorenjec, 25. VIII. 1900, številka 34, rubrika: Novičar, zapisal: NN
Deželne premije za kobile z žrebeti: Naslednji posestniki so: Jožef Stare z Nomna 50 kron; Janez Korošec iz Češnjice 40 kron; Tomaž Žvab z Laz 30 kron; Gašper Soklič z Broda 10 kron; Matevž Sušnik z komna 30 kron. Druga darila so dobili: Valentin Sodja iz Jereke, Lovrenc Vojvoda in Anton Torkar, oba iz Bohinjske Bistrice, Janez Arh iz Stare Fužine in Jan Urančič iz Laških rovt. Udeležba je bila lanskemu letu nasproti nekoliko slabeja. Opažalo se je, da kmetje slabo krmijo svoje konje, in da so konji neprimerno podkovani. Predno so se razdelila darila, je ravnatelj Pirc imel zbranim konjerejcem poučno predavanje in jih opozoril, kako bi se dali popraviti nekateri nedostatki pri konjih. V Lescah so dne 3. t. m. prejeli za kobile z žrebeti: Lovrenc Vojvoda z Bohinjske Bistrice 70 kron; Andrej Ažman iz Hraš 40 kron; Janez Hudovernik z Dovjega 10 kron; po 30 kron so dobili: Ivan Avsenik od Svete Lucije pri Begunjah, Mihael Ambrožič iz Mojstrane, Simon Kocijančič z Mlinega, Fran Stroj iz Dvorske vasi in Janez Zotel iz Zgoš. Za mlade kobile: Anton Grilc iz Hraš 50 kron; Janez Babic z Brezij 40 kron; Jožef Dolar iz Vrbe 30 kron; Franc Kozel iz Smokuča 20 kron. Srebrne svetinje so prejeli Jakob Zupan z Nomna, Jožef Rogač z Zgornje Lipnice, Matevž Žvab z Lepence, Janez Rozman iz Bitna in Lovrenc Zupan z Savice. Za eno in dveletna žrebeta: Matjaž Arh iz Godešič 20 kron in Mihael Ambrožič iz Mojstrane 20 kron; Srebrne svetinje so dobili: Jožef Preželi s Polja, Alojzij Rozman iz Otoka, Martin Švegelj iz Zgornjih Gorij in Terezija Slivnik iz Grada. Komisija je bila s pripeljanimi konji deloma zadovoljna. Tudi tukaj se je grajalo slabo podkovanje konj. Gospod Pavlin je kratko, a poučno nagovoril konjerejce, ter jim razložil nekatere hibe in jim priporočal skrbno izgojo kobil in svaril pred lahkomiselno kupčijo.
Vir: časnik Gorenjec, 15. IX. 1900, številka 36, rubrika: Gospodarske stvari, zapisal: NN
Razstavljena živina ni bila v najboljši kondiciji: Udeležba je bila slabša kakor lani, ker priznale so se premije le na 24 kobil z žrebeti. Vzrok je bržčas slaba krma, kar se je opazilo tudi na živalih. V razsodišču so bili gg.: M. Wimmer, Al. Paulin in J. Gaus. Premovanja so se udeležili gg.: grof Michelburg in baron Rechbach z Bleda, Aleksander Sorger iz Slavonije, ravnatelj kranjske kmetijske družbe Pire in okrajni živinozdravnik iz Radovljice. Razstavljena živina ni bila v najboljši kondiciji, posebno kar se tiče kopit in podkovanja. Premije za kobile z žrebeti so dobili gg.: Prvo darilo 50 kron Josip Stare iz Nomenja; drugo darilo 40 kron Janez Korošec iz Češnjic, tretje darilo 30 kron F. Žvab iz Lazov; četrto darilo 30 kron Soklič z Broda; peto darilo 30 kron M. Sušnik iz Nomenja. Nadalje so dobili darila gg.: V. Sodja iz Jereke, L. Vojvoda in A. Torkar iz Bohinjske Bistrice, J. Arh od Stare Fužine in J. Urančič z Laškega Rovta.
Vir: časnik Gorenjec, 21. IX. 1900, številka 38, rubrika: Novice, zapisal: NN
Premovanje konj: Dne 1. kimavca ob enajstih dopoldne se bo vršilo na Bohinjski Bistrici premovanje konj; razdelilo se bode deset daril, in sicer eno po 50 kron, eno po 40 kron, tri po 30 kron in pet po 20 kron. Potrebni znesek je dal na razpolaganje deželni odbor kranjski. Pravico do teh daril imajo le konjerejci iz občine Bohinjska Bistrica in Srednja vas. Meseca kimavca se bodo delila tudi državna darila za konjsko rejo in za kobile z žrebetom, ki še sesa ali je pa odstavljeno, za mlade zaskočne kobile in za žrebce. Premovanje se bode vršilo dne 3. kimavca v Lescah za okrajno glavarstvo Radovljica; dne 4. kimavca v Kranju za okrajno glavarstvo Kranj; dne 5. kimavca v Kamniku za okrajno glavarstvo Kamnik. Kot darila se bodo dajale srebrne krone, srebrne svetinje in priznanski diplomi. V postajah Lesce, Kranj in Kamnik se smejo za darilo poganjati samo konji noriškega plemena; drugod pa glede plemena ni nobene omejitve. Posestniki triletnih, za pleme spobnih žrebcev se vabijo, naj jih o priliki premovanja pripeljejo pred komisijo v ta namen, da se zapišejo, ker bi se utegnili pozneje kupiti kot plemenski žrebci.
Vir: časnik Gorenjec, 25. VIII. 1900, številka 33, rubrika: Novičar, zapisal: NN
Reveži ne izprevidijo: Konsumno društvo v Bohinju in kapelan, ki je svojo »kmetijsko društvo« v Srednji vasi pri ustanovitvi slikal bohinjskim kmetom nekako tako, kakor da bi to hotelo biti neka rešilna ladija, ki bode kmete prepeljala iz Bohinja v »obljubljeno deželo.« Res se zdaj nekaterim prav dobro godi na tej ladiji, a reveži ne izprevidijo, da jadrajo namesto v obljubljeno deželo v pogubo; kajti, kar se dobi v društvu, bo treba vse drago plačati in tudi društvo samo ima namesto dobička povsod le izgubo. Zato kapelanova ladija brodi le po močvirju in večkrat buti ob kako prav trdo skalo, tako da malo manjka, da nevešči krmar ne odleti ž nje daleč proč. V zadnjem času je ladija zelo povesila svoj rilec in vse kaže, da se bode kmalu prekucnila. To je spoznal tudi progledovalec društvenih računov, ki bolj ceni svoj denar, kakor kapelanovo zamero. Šel je toraj v društveno hišo ter po dvadnevnem pregledovanju računov možato dognal, da ima društvo 6 tisoč goldinarjev iskali na terjatvah pri zadružnikih, drugi pa da imajo tirjati pri društvu 10 tisoč goldinarjev, t. j. društvo ima 10 tisoč dolga! Po njegovem mnenju je 10 tisoč brez vsakega pokritja! Vendar je morda ta svota za nekaj tisoč previsoka, ker je v blagu tudi še za kaka 2 tisoč vrednosti in vrhutega je tudi hiša približno toliko vredna. Ako se toraj odšteje skupna vrednost 9 tisoč od 10 tisoč dolga, ostane lega le 7 tisoč. Kljub temu pa zna pregledovalec računov vseeno prav imeti, ako se pomisli, da bode imelo društvo v sprijenem siru še nekaj tisoč goldinarjev gotove izgube. To niso male svote za Bohinj in zaslepljenim bohinjskim kmetom naj bi se vsaj zdaj oči odprle, da bi zapustili kapelanovo pogubonosno ladijo, dokler še ni prepozno! Naj se kapelan sam guga na njej in ako se ž njo vred potopi v močvirje, bo to velike koristi za ves Bohinj, kar hočemo v kratkem dokazati.
Vir: časnik Gorenjec, 22. IX. 1900, številka 37, rubrika: Novičar, zapisal: NN
Prva zaplemba časnika Gorenjec: Zadnjo številko «Gorenjca« nam je tukajšnje c. kr. okrajno glavarstvo zaplenilo zaradi notice iz Bohinja, v kateri je bilo povedano, da v Bohinjski Srednji Vasi stoji pred cerkvijo poleg šole skoro eno leto prazen križ. Zgodovina tega križa je tale: Nek dober prileten Srednjevaščan je naročil pri domačem mizarju velik lesen križ, pri znanem srednjevaškem podobarju pa iz lesa izrezano podobo križanega Izveličarja ali Kristusa. Pogodila sta se s podobarjem za 25 gld.; 5 gld. mu je starček takoj dal na račun, ostanek pa mu je izplačal, ko je bilo delo dovršeno. Mizar je naredil križ, ter so ga ob času zadnjega misijona v Srednji vasi postavili na rečenem mestu; podobar pa je prišel s Kristusom in ga pritrdil na križ šele zadnji trenutek med cerkvenim sprevodom, ko je imelo biti znamenje blagoslovljeno. Čez nekaj časa je potem podobar Kristusa zopet snel s križa, ter ga odnesel domov z opazko, da je premajhen in da bode naredil večjega. To podobo je potem baje drugam prodal, križ pa je ostal prazen in vkljub večkratnemu opominjevanju dotičnega naročnika ni hotel podobar narediti druge Kristusove podobe. Prazen križ ali kakor pravijo: križ brez Boga, stoji prav tik glavne ceste, ki pelje skozi Srednjo Vas okrog po Bohinju, tako da vsakega bode v oči. Ljudje so se škandalizirali nad tem dejstvom ter delali različne dovtipe. Vmes so seveda vpletali tudi osebo onega kapelana, ki prevrača znane politične kozolce, »spravlja« hranilnične knjižice od starih in bolnih ljudi ter kmete zapeljuje v konsumnem društvu k pijančevanju in potratnemu življenju, a svoje stanovske dolžnosti pri tem zanemarja. Dotični srednjevaški kmetič hoče zdaj naročiti Kristusa za svoj križ pri podobarju v Radovljici, ker meni, da ga bo od tam prej dobil kakor od domačega podobarja in, da se potem ne bode nobeden drznil, da bi ga zopet odnesel. Glavne točke te vsebine so bile v zaplenjeni beležki ob kratkem v par stavkih z malo ostrejšimi besedami izražene, in s tem smo hoteli le grajati in javnosti naznaniti versko zanikarnost in žalostne razmere, katere so nastale v Bohinju, odkar imajo tam »katoliško štacuno.« S tem smo hoteli samo pripomoči, da bi se prej popravil grajani nedostatek, ter v to poklicane osebe opomnili, da naj bi vestneje izvrševale svoje verske in stanovske dolžnosti. Imeli smo toraj le pošten namen koristiti dobri verski stvari, ker smo, tudi sami verni, in vemo, da bi ljudje imeli raj že tu na zemlji, ako bi vsi in tudi tisti, ki oznanujejo vero, živeli po veri in Kristusovih naukih. Ker se o grajani zadevi ondi splošno govori in se ljudstvo nad to brezbrižnostjo spodtika, smo bili kot časnikarji gotovo opravičeni dotakniti se je. Nismo pa se nadejali, da nam bo ta nedolžna notica nakopala prvo zaplembo »Gorenjca.«
Vir: časnik Gorenjec, 13. X. 1900, številka 40, rubrika: Novičar, zapisal: NN
Kakršen gospodar, taki posli: Klerikalci si izmišljujejo vedno nova sredstva, da bi ž njimi bolj dolgo obdržali kmetsko in delavsko ljudstvo v svojem taboru, in kar jim pride pod roko, vse jim mora služiti v politične strankarske namene. V zadnjih letih so začeli naši duhovniki ustanavljati neko vrste bratovščine: tako imenovana Marijina ali deviška društva. Ne imeli bi ničesar proti tem društvom in pustili bi jih v miru, ako bi ostala in delovala kot društva le v svojem delokrogu, ter bi jih duhovniki ne zlorabljali za svojo posvetno politiko. Ker tedaj ta društva niso taka, kakršna bi morala biti, in se večkrat z raznih strani sliši, da tu in tam delajo med našim mirnim in dobrim ljudstvom preveliko zgago ter povzročajo preveč nekakršnjega zla, gotovo ne bode brez koristi, če se jih včasih s primerno pohvalo spomnimo na tem mestu! Pregovor pravi: kakršen gospodar, taki posli! To velja tudi za naša društva. Ako je društveni voditelj uzoren in v resnici pobožen duhovnik, je lahko tudi društvo na dobrem glasu, a narobe na slabem! Zato je čisto naravno, da nekateri ljudje Marijinega društva v naši župniji ne kažejo posebno vzglednega krščanskega življenja in jih je večkrat smatrati za veliko slabše kristjane, kakor neude. Pa kako bi tudi mogli biti drugačni, ker jih po društvenih potih vodi naš politični konsumnik. Torej njim še ni toliko zameriti, da jim daje tako slabe vzglede in tako čuden pouk! A kaj njemu mar, kaj počenjajo njegovi ljudje in kako se jim godi potem, ko jih začno vabiti v Radovljico k sodniji! Da se le v njegovi prodajalnici proda več preležanega in plesnivega blaga, ter popije več slabega tirolskega petijota, pa je vse dobro in vse v redu! Vedel je, da bode posebno društvo mladih fantov in deklet mnogo pripomoglo k temu. Drugače bi ga morda še ustanovil ne bi!, ker ima že s samim konsuninim društvom toliko dela in skrbi, da jih komaj zmaguje. K ustanovitvi deviškega društva ga je tedaj bržkone najbolj spodbujal račun, ki ga je v svoji štacunski modrosti sestavil nekako tako-le: Čim več devičnikov, tem več konsumnikov, ker gospodar vsake hiše, kjer bo kak ud deviškega društva, bode potem moral pristopiti k moji zadrugi in ker bom večkrat skupaj sklical mladinsko družbo na kako zborovanje, se bode dalo ob takih prilikah dosti stočiti, in zmaga bode nazadnje povsod moja! «Kakor govoril, tako storil in ni se zmotil. Že pri prvem zborovanju je za novo društvo določil in blagoslovil posebno sobo v konsumni hiši pod streho, in potem so ga začeli »žehtati,« da je kar od mize teklo. Zakaj bi ga pa tudi ne! Saj so bili skupaj sami mladi in lepi ljudje obojega spola in ako si sede nasproti taki pari, to vžeja! Ali na veliko žalost vsem zbranim je temu veselju kmalu naredil konec Človek, ki je poprej stal spodaj na straži ter kar naenkrat ves zasopel planil v blagoslovljeno pivnico s klicem: »Žandarji gredo!« Oj, to je potem nastal dirindaj tam gori v podstrešni sobi! Na kapelanovo povelje so hitro skupaj zmetali vse prazne steklenice in kozarce v neko pletenico in jih odnesli v klet skrit še z vinom napolnjene kozarce so urno praznili »na eks,« a ostanke nato v največji naglici zakopali v sosedni sobi v posteljo pod plevnico! Tako so bili v hipu odpravljeni iz sobe vsi sumljivi znaki »kontrabantarskega« popivanja, in ko sta vstopila orožnika, je vsa družba zopet pobožno »zborovala« okrog dolge mize ter delala nedolžne obraze, kakor da bi se ne bilo zgodilo nič takega; le na nekaterih obrazih se je še poznala rdeča lisa kot posledica notranje razburjenosti. Orožnika sta morala spet oditi brez uspeha! To so potem mlade nedoraščene dekline iz Marijinega društva same pravile okrog. Zdaj pa vprašamo, ali se na ta način ne pohujšuje ljudi in ne pripravlja ob poštenostni čut!? Vsi so vedeli, da kapelan nima pravice za točenje in prodajanje vina, in vendar ga je točil! In potem so vsi videli, kako je kapelan prevaril osebi, ki sta postavljeni v to, da varujeta državne postave! Ali se more na to še pričakovati od ljudi, ki imajo za učitelja in vzgojitelja takega duhovnega pastirja, da bodo »dali Bogu, kar je božjega, in cesarju, kar je cesarjevega!?« Ako kapelan sam kot učitelj dela proti temu Kristusovemu nauku, v koliko večji meri bodo to delali preprosti ljudje, ki so njegovi učenci! Kjer in kadar bodo le mogli, bodo skušali slepariti državo ter se opirati njenim postavam! Kdor pa več ne čuti v sebi vesti in poštenja za zapovedi in prepovedi države, ta navadno tudi ne izpolnjuje zapovedi božjih in postane naposled tudi proti svojemu bližnjemu - nepošten.
Vir: časnik Gorenjec, 27. X. 1900, številka 42, rubrika: Dopisi, zapisal: NN
Krčma v župnišču: Konsumno in kmetijsko društvo v Srednji Vasi je bilo nastanjeno po ustanovitvi v srednjevaškem župnišču tako dolgo, da so ga od tam preselili v novo konsumno hišo. Do tistega časa je kapelan imel tudi svoj vinotoč ali krčmo v župnišču, in Bohinjci bodo še dolgo pomnili, kdaj so tja hodili pit. A ne govore o tem nič posebno radi, kakor da bi se sramovali take krčme ali pa imeli slabe spomine iz nje. Nek bohinjski kmetič, ki sicer ni bil vpisan v kapelanovo zadrugo, šel je tudi neko nedeljo s svojim znancem in zadružnim udom v župnišče, da bi videl, kako se ondi pije. Tisti kmetič pa je potem nekje v večji družbi pripovedoval, da mu je kaj slabo dopadla ta gostilna. Rekel je: »Ko sva tja prišla, sedelo je že nekaj znancev v veži okrog miz z vinom pred seboj, pa vsi so se tako pusto držali. Naročila sva ga tudi midva liter in potem smo zopet vsi skupaj molčali. Iz veže so bila vrata odprta v župnikovo obednico, v kateri je župnik sedel ter tiho in čemerno gledal na nas. Jaz sem se nekoliko bal, da bi mi kapelan ne očital, da nisem ud njegovega društva; a pustil me je s tem pri miru, hodil po veži mimo nas, ter neprenehoma hvalil svojo pijačo. Vse to se mi je zdelo tako čudno in neznano, da me je bilo skoro groza.« In na vprašanje, če bi hotel še kdaj iti »v oštarijo v farovž,« je odločno odgovoril: »Nikoli več.« Vidite, kapelani, taki so ti trmasti slovenski kmetje, da se še v gostilni v župnišču ne dado zlepa pokvarili za moderno krščansko življenje! Zato je res potrebno, da se začne poučevati in vaditi - mladino!
Vir: časnik Gorenjec, 27. X. 1900, številka (42), rubrika: Novičar, zapisal: NN
Kapelanovo društvo: Še več sličnih podrobnosti bi mogli navesti o našem kapelanu, ter o njegovem deviškem društvu, a za danes omenimo le še to, da je sedaj postalo to društvo zraven pivskega še pretepaško in da gre tudi za ta čuden napredek zasluga kapelanu! On je namreč ob vsaki priliki hujskal ude Marijinega društva proti neudom, ter s tem provzročil, da se sedaj gledajo, kakor pes in mačka, ker prvi na različne načine žalijo in zasramujejo druge, kakor da bi bili ti sami Turki ali pa še kaj slabšega, dasiravno so večinoma mnogo boljši in pametnejši od teh njihovih nasprotnikov. In to je tudi umevno, ker boljši in pametnejši tudi izven kapelanovega društva lahko pošteno žive ter raje časte svojega Boga in Marijo po nauku Kristusa, ki je rekel, da, kdor hoče častiti Njegovega nebeškega Očeta, naj se zapre v izbico, da še sosed ne bo vedel zanj, ter naj tam opravlja svojo zbrano molitev Njemu, ki vidi povsod! In koliko svetnikov in svetnic poznamo, ki so bili goreči častilci Marijini, pa niso nosili nikakih kolajn! A naših čudnih nositeljev kolajn se najbrž ne bode nobeden posvetil, ako se ne bodo poboljšali. Pa ne kaže, da bi se, ker njih voditelj nima svareče in grajalne besede zanje, kakor tudi za konsumne zadružnike ne. V konsumni hiši je bil že večkrat prepir in pretep med njimi. Dotičniki so bili potem kaznovani z zaporom in plačevanjem visokih troškov, a kapelan teh svojih izvoljenih ovčic ni zaradi tega nikoli pokaral. Ker so moški udje deviškega društva še mladi in vsled tega še ne pri popolni razsodnosti, so si morda potem to kapelanovo molčanje tolmačili tako, kakor da bi bil tepež tudi kaka krščanska čednost in kako boguljubno delo. Saj so slišali od tega svojega uzornega voditelja, da nebeško kraljestvo silo trpi! In kdo bi zato ne delal, če treba, tudi s silo?! In zbralo se jih je iz Češnjice in iz Srednje Vasi veliko število - pravijo, da jih je bilo še čez 40 - in šli so neke nedelje zvečer, oboroženi s poleni in kamenjem ter pokrepčani s konsumnim petjem nad svoje neverske nasprotnike v Studor. Tja prišedši naskočili so to vas s takim zverinskim rjovenjem in hrupom, da je vse Studorce obhajala kar groza in vnovič so imeli priliko spoznati, kako strašno deluje konsumna pijača! Studorski fantje niso bili pripravljeni na ta napad, vsled tega so hitro zbežali na vse strani, ter se poskrili po najvarnejših kotih. Gorje mu, kdor bi bil padel v kremplje besni tolpi, ki se je razkropila po vsej vasi ter preiskavala vse hleve in skednje, da bi našla kakega nasprotnika; a k sreči ni nobenega staknila, dasiravno so posamezni po skednjih nad slamo in senom svetili z žveplenki, da so orožniki še drug dan tam našli nekaj črnih otrinkov. Kako lahko bi bil nastal strahovit požar! Brez vsake žrtve pa vendar ni minil ta večer v Studorju. Nek bolehen fant iz Stare Fužine je prišel v Studor na delo. Da bi se bolj spočil za ponedeljek, se je zgodaj odpravil spat na skedenj dotičnega gospodarja. Besni »katoliški« razgrajači so prisvetili do njega in dasi so reveža gotovo spoznali, mu vendar niso hoteli prizanesti. Vrgli so ga s skednja, ter bi ga bili na mestu ubili, ako bi jim nesrečneža ne iztrgali studorski možje. Revež je težko poškodovan, in napadalci bodo imeli v zaporu dosti časa premišljevati in hladiti svojo »krščansko« hrabrost, katera je bila baje tako velika, da se je morala pred njo tisti večer umakniti in razpršiti vsa Šestova drvarnica v Studorju! Oh, ubogo kmetsko ljudstvo! Res brez srca mora biti tisti človek, ki se pomilovalno ne zgraža nad tvojo usodo in te po svoji moči ne brani pred brezvestnimi zapeljivci in izkoriščevalci, ki te pehajo v to usodo!
Vir: časnik Gorenjec, 3. XI. 1900, številka 43, rubrika: Dopisi, zapisal: NN
Krščanska ljubezen, naših duhovnikov vidno napreduje. Ta ljubezen pa se ne vžiga za blagor in srečo bližnjega, temveč pri mnogih le za njegov denar in premoženje. Kako se morejo te priljubljene stvari pridobiti od bližnjega brez troškov in posebnega truda, dajeta nam lep izgled dušna pastirja v Srednji vasi. Dosedaj je bilo tukaj znano, da ima od te častitljive dvojice le kapelan posebno dober nos in veliko privlačno moč za hranilnične knjižice, ter za druge take reči, o župniku pa smo imeli boljše mnenje. Mislili smo, da ima on več usmiljenja do ubogega kmeta kakor kapelan. V tej veri pa nas je tudi potrjevala okolnost, da se je večkrat pritoževal čez kapelana, češ, da bode ta ob vse pripravil njegove uboge Bohinjce, ter tolažil nekatere gostilničarje in trgovce v Bohinju s tem, da jim je pravil, da jim kapelanova zadruga ne bo mogla dosti škodovati, ker bo po njegovih mislih kmalu propadla za vselej. Pred kratkim pa se je zgodilo v župnišču v Srednji vasi nekaj takega, kar dokazuje, da je dobil srednjevaški kapelan v svojem župnem predstojniku mogočnega konkurenta in da ta zabavlja čez kapelana menda le zaradi tega, ker mu je nevoščljiv lepih denarnih dohodkov. Ta dogodbica bo na kapelana vplivala gotovo s tako močjo, da bode odslej poskušal napraviti še več smelih atentatov na hranilnične knjižice v Bohinju. Zato je pa tudi vredna, da jo zapišemo, ter tako otmemo pozabljivosti. To dogodbico je provzročila neka hranilna knjižica, katere zgodovina je dolga in prav zanimiva, a za danes hočemo o njej le toliko povedati, kolikor je neobhodno potrebno za ta dopis. Zdaj pa k stvari! Kapelan je imel shranjeno hranilnično knjižico srednjevaške hranilnice in posojilnice, na katero je bilo naloženih 1400 gld. za Tomčevo ženo ali Tomčevko iz Stare Fužine. Kapelan je gojil zelo gorečo ljubezen za te denarce in ker so bili zapisani še na Tomčevko, se tudi on te ženske ni rad ogibal. Ko jo je nekoč došel na potu od Svetega Duha, jo je še celo prav prijazno pozdravil, potem pa jo skrbno poprašal, kako misli narediti s svojim denarjem. Ženica mu pravi, da namerava zapustiti 100 gld. cerkvi Svetega Martina, 100 gld. za svoje starše, 100 gld. pa za sebe, ako se ne bode v tem še kaj premislila. Tomčevka je pozneje nevarno zbolela, in njen mož je šel h kapelanu, ter zahteval, da mu izroči hranilnično knjižico bolne žene, ker se mu ta ni zdelo varno tisto pri njem še nadalje pustiti. Kapelan mu je nazadnje res izplačal z veliko nevoljo zahtevani denar, a pri tem si je pridržal 300 gld., o katerih je žena omenila, komu in zakaj jih misli zapustiti. Tomc pa ni bil zadovoljen, da bi se kapelana kar tako prijelo 300 gld. Ko je žena zopet ozdravela, ji je prigovarjal, naj jih na vsak način reši iz kapelanovih krempljev; toda ona mu je ugovarjala, rekoč: »Kako se bom z gospodom kapelanom grdila, ker so mi med boleznijo storili toliko dobrega s tem, da so mi podelili toliko blagoslovov!« Letošnjo jesen je Tomčevka zopet zbolela in pred nekaj tedni umrla. Pred smrtjo je naredila ustmeno oporoko radi 1100 gld., 300 gld. pa je pustila v kapelanovi malhi, ker se ni hotela ž njim »grditi.« Tomc je imel v srednjevaški posojilnici naloženih na svoje ime 50 gld. Ko so pokopali njegovo ženo, je šel v župnišče, da bi vzel iz posojilnice ta denar, ter se dogovoril z župnikom radi pogrebnih troškov. On je trdil, da ima pogreb plačati kapelan iz onih 100 gld., katere je žena pustila v njegovih rokah v namen, da se ž njimi opravi in plača vse potrebno za njo. Kapelan se je branil plačati župniku za pogreb, ter mu zatrjeval: »Pogreb se mora še posebej plačati, prisežem na to, prisežem!« Tomc je potem zahteval od kapelana, naj mu izplača iz posojilnice njegovih 50 gld., ker jih bode potreboval. Kapelan se je izgovarjal, da nima časa, ter določil Tomcu nek drug dan, da pride po denar. Ko je Tomc prišel na določeni dan v župnišče h kapelanu, mu je ta odštel njegovih 50 gld. v bankovcih in nato sta se oba podala ven doli po stopnicah. V veži pa ju je že čakal trebuhasti župnik, in ko sta prišla do njega, je kapelan stopil prav k njemu, ter mu nekaj povedal, kar pa Tomc ni razumel. Tomc je še vedno držal papirnati denar v roki, kakor ga je prejel od kapelana, in župnik mu ga je potegnil iz roke, si vzel dva desetaka in en petak, mu ostanek in en goldinar vrgel nazaj, potem pa ga pognal skozi vrata proti domu s psovkami: »Lump, goljuf!« Ker si mož ni bil v svesti kakega nepoštenega dejanja in ga tudi sosedje poznajo kot poštenjaka od nog do glave, ni mogel teh surovih in neopravičenih župnikovih psovk kar tako spraviti, kakor spravljata župnik in kapelan od kmeta težko pridobljeni denar. Zato je naprosil svojo sosedo, katera je stregla njegovi rajnki ženi in je dobro poznala poštene razmere v njegovi hiši, da je šla ž njim v župnišče k župniku, ter da bi mu tam pomagala dokazati, da je njegova žena zaupala njemu vse in da ni on nikak nepoštenjak. »Vidite, gospod župnik,« je rekel užaljeni mož, »tale žena dobro ve vse, kako je bilo pri nas, ko je še rajnka živela in tudi ve dobro, da nisem naredil ničesar nepoštenega; prosim torej, da me pred njo oprostite besedi, s katerimi ste me zmerjali, da ne bodo ljudje mislili, da sem res tak!« Sedaj pa se je farovški trebuhar raztogotil nad ubogim možem, da mu je zmanjkalo kar sape. V svoji sveti jezi je pograbil steklenico na mizi ter jo vrgel v drznega obiskovalca, ker pa ga to ni prepodilo iz sobe, začela je debela blagoslovljena roka za njim treskati še stole in druge take reči!, ženska priča je takoj prestrašena zbežala, Tomc pa je ostal trdovraten in ni hotel takoj zapustiti razgrajočega farovškega gospodarja. Vnovič je zahteval, da se prekličejo žaljive besede, ter rekel, da ne zapusti prej sobe, čeprav ga župnik ubije na mestu, dokler ne dobi zadoščenja. »Poberi se mi ven!« je nato zadonelo iz orjaškega župnikovega grla, in s tem zadoščenjem je Tomc odšel iz župnišča, ko je izprevidel, da ne bode imel njegov obisk zaželjenega uspeha. Ves potrt je prikrevsal domov, ter potem pripovedoval sosedom, kaj se mu je pripetilo v župnišču. »Oh, to je krščanska ljubezen, to je krščanska ljubezen!« je vzdihoval stari mož, ter v svoji žalosti vil in sklepal žuljavi roki. Poslušalci so strmeli nad to novico, ker kaj takega bi si prej od srednjevaškega župnika še misliti ne mogli; ko pa so se razhajali, so nekateri pomembno pristavili: »Vsi so enaki!«
Vir: časnik Gorenjec, 15. XI. 1900, številka 49, rubrika: Dopisi, zapisal: NN
Pri volitvah ne gre za vero, ampak za bero: Kakor povsod, kjer se je pred nekaj tedni s pridižnice bral in razlagal vernikom ljubljanske škofije namesto božje besede Jegličev agitacijski list, tako so tudi pri nas v Bohinju ravnokar minule državnozborske volitve spravile na noge vse tukajšnje farovške gospode, da so z agitacijo začeli na škofov ukaz zlorabljati in skruniti cerkve in svoj stan v službi in izven nje. Kar so v zadnjem času počenjali radi volitev, to ni več lepo in pošteno, še najmanj pa krščansko! Ker pa sami niso mogli dovolj storiti, pridobili in podkupili so si gotove možakarje okrog po vaseh, ter jih naučili, kako morajo legati in obrekovati nasprotne kandidate. Ti so šli potem od hiše do hiše ter povsod vpili, da se gre za vero, da je treba voliti take krščanske može, kakor sta dr. Šušteršič in poštar Pogačnik i.t.d. Znani hlapec srednjevaškega kapelana je neprestano okrog trobil, da stavi svojo glavo in svojo domačijo, da se gre pri sedanjih volitvah za vero! Ne vemo, ali je to človeče res tako zaslepljeno od svojega kapelana, da tudi samo verjame tem besedam, ali je le tako hudobno, da hoče nevedne ljudi na ta način dobiti na svojo stran! Pametnejši in zavednejši so se mu posmehovali ter se ga najrajše ogibali, ker so mislili, da je znorel; velika večina »ponosnih« Bohinjcev pa mu je seveda verjela, ter tako volila kakor jim je on ukazal. Kapelan in kakor se pripoveduje, tudi ta njegov najzaslužnejši pristaš sta v kazenski preiskavi zavoljo hudobnega obrekovanja orožnikov v službi. Oba sta baje že dobila obtožnici od državnega pravdništva in najbrž se bode ta zadeva končala z ričetom! A vse to ju pri agitaciji ni nič motilo, ker se znani domačin menda zanaša, da ga bode njegov kapelan izvlekel iz te zagate, kapelan pa se zopet nadeja, da ga bode njegov škof še pohvalil, ter ga takoj imenoval za župnika, ako bode vsaj enkrat malo zaprt! Res daleč smo prišli, da nam zdaj taki ljudje rešujejo vero in da se zasluge duhovnikov merijo in plačujejo le po politiki! Ne gleda se več, ako je kateri v resnici pobožen in če vestno izpolnjuje svoje stanovske dolžnosti, temveč v škofiji prebirajo »prepovedane« protiklerikalne časnike, in kolikor večkrat najdejo v njih ime kakega duhovnika, toliko več zaslug pripišejo tistemu, ter zanj zaznamujejo kako mastno faro! Kdor pa se noče podati v agitacijsko borbo ter delati prepirov med mirnimi župljani, tistega pošljejo za kazen v pokoj ali v kak slabši kraj. Do tega mnenja nas je privedlo več žalostnih izkušenj, in v našem okraju poznamo več priletnih duhovnov, ki so se le z veliko nevoljo in nespretnostjo lotili umazanega agitacijskega posla in sami očitno priznavajo, da je to njih neduhovsko počenjanje njihovemu ugledu in kmetskemu stanu le v škodo; a vendar se ne upajo mirovati, ker se boje, da bi se ne zamerili škofu! O Jeglič, Jeglič, ali res mislite, da bode dobro slovensko ljudstvo vedno tako neumno, da bode tudi še zanaprej tako plesalo kakor mu bodo žvižgali vaši Šušteršiči in kapelanje?! Le Bohinjci se bodo vkljub temu, da so pri sedanjih volitvah skoraj vsi glasovali za vaše služabnike, kmalu toliko spametovali, da bodo spoznali, »kam pes taco moli!« In potem ne bodo več šli volit kakor jim bodo po vašem naročilu ukazovali vaši duhovniki, ker jim bodo ti s svojimi nekrščanskimi lažmi in sleparijami pri agitaciji pomagali do spoznanja, da se pri volitvah ne gre za vero, ampak za bero.
Vir: časnik Gorenjec, 22. XII.1900, številka 50, rubrika: Dopisi, zapisal: NN
Janez Pikon