Janez Pikon: Srečanje in pohod društva v okviru dneva pohodništva in vsakoletno društveno srečanje ob starodavnih in arheoloških ostankih plavža Svete Eme. 
Ema - nemško Hema, z ostanki starodavnega plavža se nahaja južneje ob vasi Nomenj, nedaleč od železniške postaje, preko novega mostu čez Savo Bohinjko. Po krajšem kulturnem programu nadaljujemo ob strugi in mimo izvira Plavžarice, ter srednjeveški trgovski poti pod opuščenimi travniki Nomenjskih brd, preko potoka Jemanca v smeri zaselka Lome in rojstne hiše z obeležjem svetovno znanega čebelarja Jana Strgarja, dalje do vasi Nemški Rovt, kjer si v cerkvi Svetega Ahaca ogledamo restavrirani oltar, tudi s podobo Svete Eme. Kneginja Ema1 je bila slovenskega plemiškega rodu. Njen ded ali praded je bil Svetopolk, kateremu je cesar Arnulf I. leta 898 podelil okrožje Breže (Friesach) z glavnim gradom Seliče (Zeltschach) blizu Brež. S tem je postavil temelj imenitni rodbini grofov Seliških oziroma Breških, ki je izven Koroške imela obsežna posestva v dolini Aniže in okoli Pilštajna na Štajerskem.
Rojstvo Svete Eme kronisti postavljajo v leto 983, njena starša pa naj bi bila grof Engelbert (po Valvazorju pa koroški vojvoda Marckhard?) iz Pilštajna in grofica Tuta. Že kot deklica naj bi živela na dvoru cesarja Henrika II., s katerim je bila v sorodu; bila je med dvornimi služabnicami cesarice Kunigunde. Pozneje jo je zasnubil plemič Viljem, mejni grof v Savinjski marki, čigar ded je bil Valjhun (Waltun), ki je poleg Trušenjske doline in Djekš na Koroškem leta 895 dobil tudi Rajhenburško in Krško okolico v posest. Pozneje so se posestva pomnožila z zemljišči okoli Vitanja ob Sotli in v dolini Mirne na Dolenjskem.
Vsa navedena posestva so se s poroko Eme in Viljema združila v rokah zakonske dvojice. Imela sta sinova Viljema in Hartwika, vendar pa Emi ni bilo usojeno dolgo časa uživati zakonsko in materinsko srečo. Že pred letom 1015 je med povratkom z romanja v Rim zaradi bolezni umrl mož Viljem2 (v vasi Gräbern v Lavantinski dolini; pokopan je v cerkvi Svetega Lenarta). Po izgubi moža je dala zgraditi vrsto cerkva, tako Matere Božje v Liedingu, Svetega Lovrenca na Gori, Svetega Petra v Brežah, Svetega Lamberta in Svetega Jurija v Trušnjah, itd.
Leta 1036 sta bila blizu Selič3 ,kjer je imela Ema rudnik zlata in srebra, umorjena njena sinova, domnevno zaradi maščevanja rudarjev; sinova sta namreč dala brez sojenja (brez vsakih pravnih poti) usmrtiti enega od rudarjev (Johana Grünwalda) zaradi posilstva žene nekega uglednega meščana iz Brež.
Po Grudnu naj bi torej najprej umrl grof Viljem in nato sinova, Valvazor pa nasprotno navaja4, da sta najprej umrla Emina sinova in šele nato njen mož. Po Valvazorju naj bi sledilo hudo in obsežno maščevanje (očeta) grofa Viljema nad upornimi rudarji; tako Valvazor zapiše, »da se zdi dvomljivo ali je za velike gospode primerno tako maščevanje, ki zadene nedolžne enako kot krive in ali je to lahko zgled, ki bi se mu dalo slediti.«
Gruden celo meni, da upor rudarjev in smrt bratov, mladih grofov ni povezana z dogodki iz leta 1036, temveč naj bi brata padla v borbi z upornim Adalberom, sinom Markwarda Epeštajnskega, ki je želel odcepiti Karantanijo od nemške države (cesarja Konrada II.) in je bil zato odstavljen od vojvodstva. Na čelu cesarju zvestega plemstva pa sta bila prav grofa Viljem in Hartwik.
Ema tako ni imela dedičev in je zato sklenila vso premoženje porabiti za dobre namene. Posestva na Zgornjem Štajerskem je leta 1041 izročila Solnograškemu nadškofu Balduinu z določbo, da naj tam ustanovi moški samostan, leta 1074 je samostan Svetega Blaža v Admontu ustanovil Balduinov naslednik Gebhard, v namen ustanovitve samostana za redovnice v Krki pa je darovala posestva v Krški dolini, grad Breže s trgom, grad in dvor v Trušnjah, posestva na Bavarskem in v Savinjski dolini, dvor Sveti Jurij pri Strassburgu in Škrijevo v dolini Mirne na Dolenjskem. Cerkev Matere Božje in samostan v Krki je posvetil solnograški nadškof Balduin na Veliki Šmaren 15. avgusta 1043. Od leta 1147 je Sveta Ema pokopana v grobnici v Krški cerkvi.
Leta 1465 sta cesar Friderik II. in cesarica Leonora I. predlagala papežu Pavlu II., naj grofico Emo slovesno proglasi za svetnico; postopek je bil končan po 473 letih, sprva pa je zastal zaradi turških vpadov in »protestantske homatije.« Sveta Ema pa zato velja za njeno posredno ustanoviteljico.
Sveta Ema je »dala mnogim sužnjem prostost za prav majhno odkupnino,« ker je bila prepričana, da s tem stori Bogu prijetno delo. Leta 975 je dobila pravico kovati novce za kraj Lieding pri Strassburgu in kmalu zatem grof Viljem Selški za Breže. Okoli Trušenj in Ostrovice je imela vinograde.
Posedovala je velike predele današnje Slovenije, grad Bizeljsko (dar rimsko-nemškega cesarja Henrika II. leta 1016), Škriljevo pri Šentrupertu (Grailach), grad Ljubek pri Litiji (Liebeck), grad Sevnica (Liechtenwald), grad Planina pri Sevnici (Montpreis), Šmarjeta pri Celju itd.; celovitega pregleda njene posesti na ozemljih v okviru današnje Slovenije nisem našel), omenjena pa je tudi kot ustanoviteljica srednjeveške železarske dejavnosti na Slovenskem. Zanimivo je, da jo Ivan Mohorič v svoji knjigi Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem (MK, 19705) sploh ne omenja! V Bohinju naj bi imela talilnice v Mošenacu in livarno na Plavžarici. Po Cundriču6 in tudi po drugih virih naj bi Walter Šmid leta 1938 napačno ocenil, da naj bi bil na Plavžarici plavž (Svete Eme!) Kakor koli že, Sveta Ema je v teh krajih imela železarske obrate in zato je prav, da se ta objekt ohranja kot spomin nanjo in njen čas.
Dr. Darko Marin, ki objavlja Emin grad v Mirni je mnenja, da je civilna podoba Eme kot kneginje in vladarice po letu 1938 zgodovinsko zbledela in bi bilo nujno njen lik iz mita svetnice prenesti na njeno politično podobo. Na novo bi bilo potrebno zgodovinsko ovrednotiti njen politični pomen za Slovenijo, ter redigirati njeno legendarnost in svetniški mitološki lik z njeno realno podobo ene najmočnejših političnih osebnosti časa po razpadu Velike Karantanije. Ohranila je slovenščino, omogočala odkup svobode, ustanovila je za njen čas zelo napredne ustanove, fare in samostane. Prihajajočim fevdalcem je postavila ovire za njihovo absolutno obvladovanje prostora, iz njene dediščine pa se je ohranilo do leta 1414, tudi ustoličevanje slovenskih knezov v slovenskem jeziku.
Spor okrog njenega nacionalnega porekla je pravzaprav politične narave; salzburška škofija je bila pretežno nemška, interes škofov, ki so delovali na območju etično zaokroženega slovenskega ozemlja pa je bil popolna osvoboditev krške nadškofije izpod salzburške nadoblasti. Z ustanovitvijo stare Jugoslavije in odcepitvijo Koroške po plebiscitu se je vprašanje njene nacionalnosti še posebej zaostrilo. Predvsem pater Jozef Löw, predstojnik samostana redemptoristov7 na Krki je zagovarjal njeno nemško poreklo. Vendar pa je v Vatikanu prevladalo predvsem spoznanje o tem, da je Ema ostala ves čas zgodovinskega procesa njene beatifikacije v zgodovinski zavesti Slovencev, kar je eden največjih dokazov, da je bilo izročilo njenega porekla potrjeno prav iz tega rodu.
1 Gruden jo v »Zgodovini slovenskega naroda« imenuje grofica krška
2 Po Grudnu
3 Po Grudnu
4 Valvazor, Janez Vajkard: Slava vojvodine kranjske, 2. del, 8. knjiga, 3. razdelek, I. poglavje
5 Na strani 26 pa navedeni avtor piše o poizkusu taljenja železove rude z vetrno pečjo nad vasjo Studor, leta 1961 na kraju, kjer so našli največ žlindre. O tem je pisal Aleksander Rjazancev v tehnični prilogi Železarja pod naslovom Bobovci Julijskih Alp, česar pa Cundrič ne navaja med viri v svoji knjigi »Pozabljeno bohinjsko zlato«
6 Cundrič, Ivo Janez: Pozabljeno bohinjsko zlato, stran 33
7 To je redovnikov 1732 ustanovljenega katoliškega, jezuitom sorodnega reda Odrešenikov, ki se je ukvarjal predvsem z misijonskim delom
Vir: besedilo: Stanislav Čičerov
Janez Pikon