Polet - Gregor Šket: Drugi »O’Neill Freeride Battle« med skalami nad Bohinjem
Polet, četrtek, 15. marca 2007
Gladiator
Drugi »O’Neill Freeride Battle« med skalami nad Bohinjem
Odklop na Voglu
Letošnja zima je porazna. Pozen začetek, malo snega, slabe razmere nasploh ... Strinjali bi se rekreativci in tekmovalci. Pravzaprav jo je zima še najbolj zagodla ekstremnim smučarjem, imenovanim tudi »freeriderji«. Če tisti smučarji, ki vijugajo po urejenih strminah, preklinjajo, ko zapeljejo čez kamen, ki jim poškoduje drsno površino in robnik, so ekstremisti še na slabšem. Pomanjkanje snega zanje pomeni, da tam, kjer so bili lani lepi puhasti kupi snega, ven štrlijo skale, ki so bolj kot za opremo nevarne za kosti.
Bitka
Letošnji »O’Neill Freeride Battle« bi se na Voglu moral zgoditi že februarja, vendar so ga morali organizatorji zaradi slabega vremena prestaviti na drugi vikend v marcu. Fantje iz Športnega društva Drča, še posebej pa Jan Maček, glavni pobudnik in organizator tekmovanja, tako rekoč do zadnjega trenutka niso vedeli, ali jim bo sploh uspelo pripraviti tekmovanje. Tudi drugemu poskusu se je sredi prejšnjega tedna zaradi otoplitve slabo pisalo. Na srečo je v zadnjem trenutku padlo dvajset centimetrov pršiča in nad Voglom je zasvetila zelena luč.
V soboto, na dan finala, je ob izstopu iz gondole za »dobro jutro« zažvižgal severovzhodnik in osvežil tudi še ne dobro zbujene smučarje. Zasmilila sta se mi Zagrebčana, ki sta s svojima spremljevalkama v »mašnih gvantih« zašla tja gor. Ampak tam visoko nad Bohinjskim jezerom ni bilo maše, bila je »freeride« bitka, namesto orgel je v cilju iz zvočnikov butal hard rock, pa še njega je veter vztrajno odnašal v daljavo. Brilo je tako močno, da je šef žičničarjev ugasnil Šijo. Zato je petdeseterica udeležencev »odpešakala proti vrhu«. Naša četica koraka strumno in veselo ... Pa kaj! Saj tudi največji asi pešačijo na Bec Des Roses.
Zmagovalci
Tekmovanja ekstremnih smučarjev so nenavadni dogodki. Ko tekmovalci pridejo v cilj, sploh ne vedo, katero mesto so zasedli. Rezultate objavijo šele zvečer v diskoteki, potem ko sodniki preštejejo in preračunajo točke, ki so jim jih namenili za težavnost izbrane linije, tek same vožnje (tekmovalec se naj bi čim manjkrat ustavil), agresivnost in atraktivnost vožnje (skoki, obrati, ...) in čas, ki pa je razmeroma nepomemben pri končni uvrstitvi.
Tokrat je bil med smučarji najboljši Jani Pogačar, ki je s štiriintridesetimi leti in bogatimi izkušnjami starosta slovenskih snežnih ekstremistov. Zmagal je že na Kaninu, lani je bil na Voglu drugi, je tudi večkratni slovenski prvak v »skier crossu«, snežnem kanalu in smučanju po grbinah.
Pogačar, profesor telesne vzgoje, ki si trenutno služi kruh s popisovanjem nepremičnin, je bil lani nekaj tednov zvezda vseh svetovnih športnih televizijskih postaj, ki so vrtele posnetek njegove vratolomne vožnje, ko ga je pod Monte Roso zasul petdesetmetrski plaz. Na splošno olajšanje in presenečenje je Jani nenadoma prismučal iz plazu in tako rekoč vstal od mrtvih: »Najprej sem v tistem oblaku snega trideset metrov letel po zraku, potem me je odbilo od tal za naslednjih dvajset metrov. Videl nisem čisto nič. Na lepem sem se znašel na nogah in odsmučal iz plazu,« je opisal svojo prigodo iz rubrike neresničnih zgodb, zaradi katere so ga gostili celo v studiu newyorškega ABC.
Tekmovanje je bilo tokrat povsem v znamenju slovenskih tekmovalcev, ki so slavili prav v vseh kategorijah. Med deskarji je bil najboljši Matevž Maček. Pri dekletih sta slavili Urša Makovec, najboljša med smučarkami, in Petra Brajnik, ki je slavila med deskarkami. Zmagovalci so pravzaprav vsi, ki so srečno presmučali strmino proti Zadnjemu Voglu. Vidimo se naslednjo zimo ...
Gregor Šket; foto Rožle Bregar