Večer, 15.02.05 - Narava, gore in ljudje: Cilj je pomembna sestavina lepega izleta in preprosta klopca na izpostavljenem grebenu pod Ovčjo stranjo z veliko sončne gorkote je res nekaj takega
Manj znane poti in vrhovi
Pod Ponce na sonce
Cilj je pomembna sestavina lepega izleta in preprosta klopca na izpostavljenem grebenu pod Ovčjo stranjo z veliko sončne gorkote je res nekaj takega
Ker smo prav sredi najbolj trde zime, ki so ji sicer pustne maškare že napovedale neizbežen konec, je prav, da se ne postavljamo s kakšnimi zahtevnimi zimskimi podvigi. Visokogorje sploh ni za navadne planince, in kdor kani lesti po planinah še vse naslednje mesece, tudi zdaj ne bo pretiraval. A kak lahkoten zimski izlet si vendarle smemo privoščiti in nemarkirana lovska pot na Vratca med Malo in Veliko Ponco bi bila v teh ledenih časih že malo preveč, zato bomo odnehali že precej niže, pod Ovčjo stranjo. Pa vendar je poti ravno prav, da spoznamo razliko med lahkotnim poletnim pohodom in zimsko turo. Če boste v nahrbtnik vtaknili dereze, ste se prav odločili, brez pohodnih palic pa tako ne vidimo nikogar več.
Avto pustimo kar pri domu RTV v Planici, kjer številni izletniki, premnogi iz tujine, opazujejo urejanje velikanke pred bližajočimi se poleti. Vse drugo v Planici pa je takšno, da tudi slepega ne bi peljal sem gor. Če podrtij že videl ne bi, bi se prav gotovo spotaknil obnje. Še kot zagrizen Gorenjec razmišljam, da bi, tako kot kranjskogorska smučišča, tudi Planico veljalo zaupati Štajercem. Malo nad domom zavijemo po desni poti v Tamar, pa ne za dolgo, saj kmalu opazimo na desni veliko jaso. Desno od nje poleti žubori Beli potok, v bregu nad jaso pa bomo najbrž našli gaz. A četudi je ni, bomo v pobeljeni rebri zagotovo odkrili vijugasto pot, ki se v krajših in daljših okljukih dviguje skozi redko bukovje, kjer v ostalih letnih časih šumi listje. V tem toplem bregu, izpostavljenem božajočim sončnim žarkom, najhitreje pobere sneg, in če smo ga spodaj pri skakalnicah nemara gazili do kolen, se nam prav lahko pripeti, da ga tu sploh ne bo, bodo pa ostanki ledu in - kar je še nevarneje - trda pomrznjena zemlja, prikrita z listjem. Prav nobene škode ne bo, če si nataknemo dereze. Malo više zgoraj vodi pot okoli velikega zapuščenega mravljišča na bregu nad strugo potoka, ki je zdaj ujet v led, potem pa kmalu pridemo do prvega razcepa. Desno vodi steza na sedlo nad velikanko, do kamor pripelje tudi gorska cesta iz Rateč, ki jo uporabljajo za spravilo lesa. Mi zavijemo levo in steza zdaj prvič prečka pobočje, dokler se na levem bregu te strmine ne začne spet vzpenjati v krajših okljukih. Enkrat pride prav na rob, od koder se odpre lep pogled na Ciprnik in Sleme onkraj doline. Nekaj višje postaja pot bolj poledenela, saj zavije v senčno pobočje. Tu je tudi nekaj mest, ki tudi poleti zahtevajo nekaj več previdnosti, saj je breg zelo strm in bi bil vsak zdrs huda reč. Še nekaj minut in potem pot skorajda po ravnem preči vzhodno pobočje in se celo malo spušča v globel, iz katere se spet v okljukih dviga proti Vratcem. No, tu malo popazimo, saj moramo opaziti stezico v levo, ki vodi preko južnih grabnov, obraslih z rušjem, okoli Ovčje strani do steze, ki z Vratc vodi k slapu Nadži. Pravzaprav smo zdaj na cilju današnjega izleta. Ko v okljukih prilezemo na prvi izpostavljeni greben in preden se spustimo navzdol v prečenja, opazimo stezo v levo in na prav imenitnem sončnem razglednem mestu najdemo klopco, kjer se oddahnemo, razgledujemo in uživamo v iskanju dobrih posnetkov. Onkraj doline gledamo na Trupejevo poldne z Lepim vrhom, in ker smo dovolj visoko, nam pogled nese prav do Škrlatice, pa na bližnji Macesnovec in Kucerje, medtem ko so Vratca od tega sedišča skrita prav za grebenom Ovčje strani naravnost nad nami. In če imate kaj dobrega za pod zob, bo tisto tukaj bolj teknilo kot marsikaj drugega v dolini. Ko se naužijemo tudi sonca, se polagoma po isti poti odpravimo v dolino. Vse hoje brez počitka je za slabe štiri ure, odvisno od višine letošnjega snega.
Jože Praprotnik