Gorenjski glas, 09.09.05 - Stojan Saje: Anda Perdan - Želela je postati zdravnica nekje pod gorami
RAZGLEDI
Pomočnica v dolini in gorah
Anda Perdan, zdravnica iz Stražišča
"Tomaž pleza v najtežjih stenah. Zato mu tudi zdravnik, ki je alpinist, ne bi mogel pomagati od blizu. V bazi je zdravnik nemočen, ko je plezalec daleč stran. Po zvezah sem se s Tomažem lahko le posvetovala in mu nudila nasvete ter toplo človeško besedo."
Stojan Saje
Želela je postati zdravnica na podeželju, nekje pod gorami. Žirovnica ji ni bila usojena. Izbirala je med Bohinjsko Bistrico in Gorenjo vasjo. Te dni je minilo 25 let, odkar prihaja iz Stražišča pri Kranju v Poljansko dolino. Domačine je ocenila za zaprte, skromne in ne samozavestne, a tega ni izkoriščala. Po treh letih je čutila, da so jo sprejeli za svojo. Anda Perdan priznava, da se v Gorenji vasi dobro počuti. Le to pogreša, da se tam oko ne ustavi na visokih gorah.
V gore ste začeli zahajati za lastno zabavo in pozneje tudi kot članica Gorske reševalne službe. Vas je oboje privlačilo?
"V gore sem hodila že v mladosti, s prijatelji in sama. Obiskovala sem naše gore, Dolomite in griče na Škotskem. Potem me je zamikala Himalaja, predvsem Nepal. Tam sem trikrat predavala v šoli za gorske vodnike in odšla tudi na vrhove. V gorah si napolnim baterije, se odpočijem od dela. Kot zdravnica sem želela sodelovati v Gorski reševalni službi. V Kranju nisem prišla zraven, sprejeli pa so me v Tržiču. Usposabljala sem se za reševanje s helikopterjem, a zdravniška podkomisija ni podprla kandidature petih zdravnikov. Poldrugo desetletje sem hodila na vaje, fante učila prvo pomoč, reševala pa nisem."
Kaj sploh pomeni biti zdravnik pacientov zunaj ordinacije, predvsem v težko dostopnem gorskem svetu?
"Mislim, da mi pomagajo poklicne izkušnje s terena, kjer so nesreče pri delu v gozdu in na travnikih. Velikokrat je zdravnik sam na kraju dogodka. Glede na to ni vedno mogoče delati strogo po navodilih iz učbenika. Ko grem v odročne kraje, se zavedam, da ne bom imela pri roki niti laboratorija niti koga od kolegov. Pripravim se za huda stanja pacientov, kar mi povsod koristi. Zelo pomembno je, kaj zdravnik vzame v gore. Za odprave vsakič dodam kaj novega k medicinski opremi. Vzamem potrebna zdravila za vsak sistem v človeškem telesu in nekaj za pomoč domačinom. Obvezna je oprema za nujno medicinsko pomoč. Zato je sanitetnega materiala vedno več kot osebne opreme."
Kot zdravnica ste sodelovali na več alpinističnih odpravah v visoke gore. Kje ste si nabirali izkušnje pred tem?
"Himalajske gore sem začela spoznavati sama na trekingih. Očarali so me lepi pogledi na najvišje vrhove. Na nevarni poti v vzhodnem Nepalu sem rekla, da me tam ne bo več. Vseeno sem tja odšla še dvakrat. Najvišje sem bila na sedlu pod Everestom, približno 5500 metrov visoko. Več izkušenj sem si nabrala v šoli za nepalske gorske vodnike. Tam me je spoznal Tone Škarja in me priporočil za zdravnico odprave na Jannu, kamor sta šla Bojan Počkar in Žiga Petrič. Žal ju je pokopal plaz, kar me je hudo bolelo. Vseeno nisem obupala in sem še spremljala alpiniste. Tomaža Humarja sem spoznala med odpravo na Dhaulagiri. Zanimiv spomin z nje je družno petje s člani drugih odprav, manj prijeten pa zdravljenje novinarja zaradi začetka pljučnega edema. Med Humarjevo prvo odpravo na Nanga Parbat je pitna voda večini povzročila črevesne težave, zato sem čutila veliko odgovornost ob povabilu na letošnjo odpravo. Zdravstvenih težav tokrat ni bilo, a so nas čakale druge preizkušnje."
Kako ste spremljali reševanje kamniškega alpinista iz mogočne stene in koliko ste mu lahko pomagali iz baznega tabora?
"Tomaž pleza v najtežjih stenah. Zato mu tudi zdravnik, ki je alpinist, ne bi mogel pomagati od blizu. V bazi je zdravnik nemočen, ko je plezalec daleč stran. Po zvezah sem se s Tomažem lahko le posvetovala in mu nudila nasvete ter toplo človeško besedo. Po poklicu sem res zdravnica, a sem tudi človek, ki čuti stisko drugih. Ko ne gre drugače, pomagam z lepo besedo, mislijo in molitvijo. Slednjega ne izključujem nikjer, še posebej ne v gorah. Vem, da Tomaž sebe dobro pozna. Obvlada tehnike, ki mu koristijo v težavah. Pojasnil je, kako se zna izklopiti in pomagati telesu, da ohrani energijo v jedru telesa z življenjsko pomembnimi organi. Pomembno je, da ostanejo ti organi topli, a trpijo okončine. Zato sem se bala zmrzlin in mu svetovala, naj tega ne počne predolgo. Gre za enostavne nasvete, ki pa dajo človeku slutiti, da ni sam. Sama sem prispevala le kamenček v mozaik dobrih želja mnogih ljudi"
Menda ste mu ženske v odpravi dvigovale moralo celo s petjem pesmi?
"Res je. Ženske smo se prvič odločile za pevsko podporo moškim na vzponu za aklimatizacijo. Tomaž in Aleš nista smela zaspati, ker je šotor zasipaval sneg. Da bi ostala budna, je imela Maja večerni program radia Bazni tabor do polnoči, jaz nočnega do štirih, Nataša pa jutranjega. Ko smo začele program z našim AU, se je enak glas razlegel iz japonskega šotora. Sosedje so prižgali baterije in mahali z lučkami, kar je bilo res lepo. Pesem in besedo smo dopolnile z glasbo, dokler je bilo dovolj polnih baterij. Ko se je zapletlo, smo zveze uporabljali le za nujne kontakte. Takrat je Tomaž bolj kot pesem želel besedo in pogovor."
Vsakdo najbrž ne bi zdržal vsega, kar je prestal Tomaž. Kakšno je bilo njegovo sta-nje ob rešitvi in kako ste mu lahko pomagali?
"Tomaž je fizično in psihično zelo močan. Spet je dokazal, kako pomembna je psiha. Tomaža ne želim poveličevati ali ga delati za heroja. Prepričana pa sem, da večina alpinistov v podobni situaciji ne bi zdržala. V vreči na vrvi pod helikopterjem je bilo 25 kilogramov skal, ki jih je moral potegniti k sebi. Res se je vse srečno končalo, a sem rešiteljem povedala, da bi morali hitreje ukrepati. Ob vrnitvi Tomaža v bazo sem čutila, da je njegov glas dokaj vitalen. Zelo pa so me skrbele njegove noge. Ker je že prej pomrznil, je bila sedaj nevarnost večja. Po pregledu sem videla, da je prizadetost nog zmerna. Zato se nisva odločila za prevoz s helikopterjem v Islamabad, saj je bolj potreboval počitek. Dobil je nujna zdravila za zmrzline, veliko je pil in sprva preveč jedel, kar je plačal s slabostjo. Velik šok za telo je bil nagel spust z višine v bazo in prehod iz mraza v vročino. Vseeno si je hitro opomogel in nima trajnih posledic."
Vam bo ostala ta odprava v spominu tudi po prijetnejših dogodkih?
"Lepi so stiki z domačini. Veliko jih je prišlo v bazo po pomoč. Žalosti me le, da pričakujejo čudežno tableto, ki bi rešila vse njihove težave. V pogovoru sem izvedela, da žene bolijo kolena. Če sem vsaj nekatere prepričala, da bodo med delom večkrat vstale, bom vesela. Rada se spominjam korejske odprave, ki je kljub trem mesecem slabega vremena ohranila visoko moralo. Ko je njihov član zlomil nogo na 7400 metrih višine, so tvegali vse za njegovo rešitev. Imeli smo več obiskov popotnikov; dan pred Tomaževo rešitvijo zakonca iz Maribora, ki sta na triletni poti Istanbul - Sydney. Dobivali smo tudi mnogo elektronske pošte z dobrimi sporočili. Prevzelo me je, da so skupaj molili muslimani, hindujci in budisti, da je med ljudmi različnih ver zavladala edinost. Presenetil me je vojaški častnik, ki je hotel pomagati pri reševanju. Kot je dejal, Tomaža ne pozna, ampak je vseeno njegov brat. In tudi policist, ki me je objel ob odhodu v dolino pred vsemi moškimi, je pretrgal zanje značilen poniževalni odnos do žensk. Mislim, da nisem bila zadnjič v teh krajih."