Komaj smo se dobro zavedli, že je minila zima in če bi pred kratkim ne bilo snega, bi celo gore marsikje kazale povsem gola rebra.
Letošnja snežna bera je bila na jugu bolj bogata, terjala je celo sedem žrtev: pet rudarjev pod Rujanom v Osogovskih planinah ob bolgarski meji in dva alpinista, Slovenca, ki ju je doletela nenadejana smrt pod vrhom Muja Karanfil v črnogorskih Prokletijah
Po podatkih bohinjskih reševalcev pa gre tudi smrt Alme Bevc v Žagarjevem grabnu pripisati plazu, ki sta ga s Tomažem Jurmanom sprožila v strminah nad grabnom. Plaz je nesel fanta kakih 150 m globoko. Ustavil se je, ko se mu je smučka zadrla v podlago, pri čemer si je tudi zlomil nogo. Zaustavitev ga je obvarovala nadaljnjega drsenja v globino, dekletu pa je na gladki podlagi zdrsnilo, da je padla po vsej strmini do dna.
Zadnje padavine v Sloveniji bi malone terjale še eno žrtev. Strojnika na postaji C kaninskih žičnic je februarja zasul plaz snega s strmin nad postajo. Sreča v nesreči je hotela, da je zavoljo plazu iztirilo nekaj gondol in da so brodolomci iskali tovariša ter ga tudi hitro našli stisnjenega ob stebru.
Sicer o plazovih pri nas ni dosti slišati, izkušnje pa povedo, da so pobrali največ Slovencev prav v pomladnih mesecih. Stvar je povsem razumljiva.
Ko mine »prava« zima, se dolinci opogumimo. Hrepenenje nas žene v gore, ki so se že otresle najtežjih snežnih bremen in so navidezno krotke, vabljivo nedolžne. Prav ta ocena pa nas lahko drago stane, če pridemo do nje kar tako brez misli.
Res je na južnih in jugozahodnih ter severozahodnih pobočjih sneg že zrnat, zjutraj trd in vabljiv še tudi kasneje, ko se nekoliko omehča. Trd srenec je varen, odlična podlaga za pomladansko smuko, zlasti seveda za turne smučarje, ki, radost hitre vožnje na smučeh združijo z vzponom na zasnežene gore. Vedeti pa je treba, da trdnost srenca odločno popusti, ko se sneg zmehča zavoljo sončne pripeke.
Snežnica razmoči snežno odejo tja do tal, ali do kake posebno gladke vmesne plasti, drsnega sloja ali, kot mu še rečemo, polzice. Od količine, nagiba, teže in še nekaterih pogojev je odvisno, če se bo snežna odeja obdržala ali ne. Če se utrga, imamo opravka s plazom, ki v tem letnem času pogosto počisti pobočje do tal, nosi s seboj skale, travo, drevje, veje in sploh vse, kar sreča na svoji poti.
Pomladni smučarji naj torej ne pozabijo, da je rana ura zlata ali bolje reče no varna ura. Upoštevajo naj izkušnje in nasvete drugih in se izogibajo strmih, gladkih, širokih snežnih pobočij kot tudi grap in kotlov, kamor se iztekajo plaznice z okoliških strmin.
Naj pa ne pozabijo, da pristop na srenčeva snežišča pogosto vodi prek severnih, severozahodnih ali severovzhodnih vesin, kjer so med zimo zavoljo mraza in vetrov nastajale nevarne klože in globinski srež. Zadnja nesreča na Mojstrovki je pred leti terjala kar štiri življenja, ko je plaz sprijetega snega na gladki podlagi presenetil skupino smučarjev.
Odveč je v takih okoliščinah zanaša nje na srečo, oziroma na siceršnjo varno hojo in smučanje v istih predelih.
Plaz je vedno plod okoliščin, kopice pogojev, ki po nesreči hkrati dozore prav tisti trenutek, ko je to najmanj zažele no. Večinoma je to tedaj, ko teža smučarja, stopinja planinca, padajoč kamen, ledena sveča, ki se odlomi v steni, osipajoč se sneg, primaknejo še poslednjo težo, da se poruši ravnotežje labilne snežne odeje.
Napak je šariti z nevarnostmi kar vsepovprek in po nepotrebnem plašiti ljudi. Tudi tale zapis je, žal, bolj splošen, saj pri nas z izjemo smučišč na Zelenici nikjer ni strokovnjakov, ki bi opazovali snežne razmere in skrbeli za varnost ter tudi napovedovali plazove. Kljub temu pa je nujno, da opozorimo.
Dovolj je, da se izogibamo močno ojuženih pobočij, kjer večidel že tudi opazimo ostanke plazov. Da ne hodimo v gore po močnem deževju, ki dostikrat odmoči snežno odejo od tal in podlage, da senčna pobočja prečkamo posebno previdno, v varnostni razdalji v zavetju skal, reber ali grebenov.
Ing. PAVLE ŠEGULA