alpinističnega odseka Železničar ali Kaj se je dogajalo na ŽaoŽ
Reportaža - Meta Resnik
Priprave so bile resne, cilj pa plezanje na območju Korošice v zadnjem avgustovskem vikendu.
Zdaj na deževen septembrski dan je jasno, da je bil tabor uspešen v več kategorijah in upamo, da se razvije v tradicionalnega. Osvojile smo smeri: Geršak-Grčar v Vežici (V+, 390 m), »nedoločeno smer« v Velikem vrhu (IV/III, 150 m), smer P A v Vršičih (III+/II-III, 100 m) in Ojstrico po južnem grebenu (I-II, 310 m).
Daljši opis (ali kako gre zgodba) je/bo objavljen med reportažami. [Je spodaj]
Reportaža
Prvi tradicionalni ženski tabor alpinističnega odseka Železničar ali
Kaj se je dogajalo na ŽaoŽ
V petek smo v treh ločenih skupinah zaštartale iz Prestolnice proti Korošici, kjer nas je že čakala Neli-Prvopristopnica. Z Evo H. sva se na pot podali že zgodaj popoldan, ob enih (realno ob pol2), Borja, Neža in Nika nekaj čez 2 in popoldanska ekipa, ki ima resne službe in fakse – Petra, Hana, Eva in Katja ob 17h. Z Evo sva imeli manjši postanek še na opravkih in kosilu v Kamniku ter tako vodstvo prepustili skupini 2. Kasneje sva ubrali neizbrano pot proti Korošici, kjer naju je sprva pričakal Lesi, po 20 minutah makadamske vožnje in, ko sva z Ibico nasedli v blatu na klancu, je postalo kristalno jasno, da se bo najin dostop še nekoliko zavlekel. Po klicu v Bazo sva bili na pravi poti in pristop se je začel. Prijetna pot do Korošice na kateri srečava Miha-Bežečega in ČAOvce-Drveče na njihov tabor. Na ciljni ravnini do koče naju je ujela skupina 3 ter Boja, ki je prišla nazaj iz Baze pomagat s tovorom. Pokramljamo z oskrbnico v koči, ki nas okrepča in se nasploh izkaže z gostoljubjem. Hvala lepa in tooo oskrbnica iz Oplotnice!
Dostop do Petkovih njiv je potekal v temi in blatu, potem končno BAZA, taborni ogenj in študiranje skic odobrenih smeri s strani Sveta alpinistov. Jee vse smo na kupu in koliko zvezd se vidi! Vreme bo, jutri napadamo.
Prvi sta Bazo zapustili Petra in Nika, ki sta krenili v Vežo v GG. Eva B. in Neli sta svoji skupinici odpeljali v Veliki vrh, midve s Hano pa po malo več lepotnega spanca v Vršiče. Čeprav sva zadnji odšli, sva prvi prispeli na pivo v kočo (Kaj pa to a!), sledili sta Evina in Nelina ekipa, Petra in Nika pa sta šli kar direktno v Bazo. Vtisi o smereh so sledeči:
*Petra in Nika sta bili dovolj zgodnji, da sta bili prvi v GG in ob 16 h na vrhu. Smer je minila mirno in strinjali sta se, da je lepa ter ok varovana. Nika se je nekaj malega na štantih podružila z zasledovalcem iz ČAO.
*Napadalke Velikega vrha so se vrnile z modrimi prsti. Plezale so mešano smer, saj se bojda smeri tam križajo, one so pa sekale kar naravnost. Skala je lepa, ampak plezarija (pre)kratka. In kaj je s tem cugom po ruševju? Pa kar dolg dostop. Na vrhu so se zakopale v borovnice in tako pridobile modre prste.
*S Hano sva splezali smer P A ali pa mogoče njeno varianto ali pa mogoče kakšno sosednjo smer v Vršičih. Usmerjala in bodrila naju je mariborska naveza (jee mariborska naveza), ki je napadala isto smer. Hana se je izkazala kot vodja naveze, bili sva kleni, zabijali sva kline, jaz sem malo potraumirala v zadnjem cugu na šodru, Hana je zato malo potraumirala na štantu, ampak potem sva se veselili na vrhu.
Pozno popoldan smo nabrale še drva in se poslovile od Borje, Katje in Eve B., ki so odšle domov. Zvečer smo imele na programu druženje ob tabornem ognju, opravljanje ferajnovskih fantov, pečenje hrenovk in sira ter pivo, katerega večino je prinesla Eva H. za ceno vindstoperja in armafleksa. Too pivo. Zvezd se vidi nekaj manj, lahko noč.
Proti jutru nas je presenetil rahel dež, Vršiči so se nekaj časa videli in potem nekaj časa ne, uf in kar mrzlo je. Še dobro, da smo v šotoru nabasane in požličkane za boljši prenos toplote. Po kavi in posvetovanju o vremenu z bazo »Ground 0« (Špela v Kamniku) je padla odločitev, da spremenimo plan napada na Vršiče na napad na Ojstrico po južnem grebenu. Pospravimo tabor in krenemo do koče, kjer pustimo večino opreme.
Vreme se je malo menjalo, pokazal se je sonček, pa spet ne, temperature idealne za pomikanje po gorah. Tako nas je vseh sedem v čistem himalajskem stilu osvojilo Ojstrico po J grebenu. Jee. Večinoma smo plezale nenavezane (jaz bi rekla, da smo solirale, ampak ok), v ključnem delu (O, fuj, krušljiva skala!) pa izvlekle štrika in določile Petro, da gre v boj. Pomiritvena voda, pomiritvena frutabela, složnost in že smo bile spet na bolj prehodnem terenu. Neli-Zeliščeljubna nas je po poti opozarjala na zdravilne rastline, neznane tudi čeknila v priročni knjižici. Pa je res grenak ta pelin in še po Ahilu je dobil ime, oooo. Na vrhu Ojstrice razgleda pač ni bilo, ampak vseeno je sledila zaslužena malica. Neža, še dobro, da si vzela toooliko hrane s sabo.
Sestopu do koče po markirani poti je sledilo ponovno pakiranje nahrbtnikov – Petrin recept: na dno srednje težka stvar (npr spalka, štrik), na sredino najtežja stvar (oprema) in na vrh najlažja (oblačila, smeti ipd.). Aj pa ta težak ruzak, ampak to je trening. Trening ZA KAJ?! se vprašam, ampak me Neža hitro poduči, da vrhunski športniki nikoli ne vprašajo zakaj trenirajo. Tako bodi. Pa gremo naprej na klanec potem pa via dolina. Naj pridodam še to, da bom naslednjič boljše spakirala šotor in razumem svojo zmoto.
Skoraj na parkirišču srečamo še skupino, ki je načarala, da je bilo tudi v nedeljo vreme lepo in je sestop potekal v suhem. Tooo skupina. In juhu vržemo nahrbtnike v avto ter oddrvimo v Kamnik na golaž k mami Olgi. Eva H. nam vmes še pokaže hišo v Mekinjah, kjer bo nekoč živela. Seveda hišo obrašča vinska trta, s čimer Eva potrdi svoje korenine vinorodnega okoliša.
Po kosilu je vse še lepše in skupen objem ter sklep: ŽaoŽ še na mnoga leta! Tako. Lepo.
Meta Resnik