Janez Pikon 21.01.2016 05:29 2819 0

Rodarjove cofarce

Janez Pikon: Leta 1902 je kolar Franc Rozman (Ródar) iz Bohinjske Bistrice izdelal prve cófarce, po vzorcu zlomljenih smučk, ki so jih turisti pustili v Bohinju.

Prvi smučarji v Bohinju so bili lovci in gozdarji, ki so potrebovali smuči za opravljanje službe na terenu. V davni preteklosti so za vse discipline izdelovali smuči kar v domačih mizarskih delavnicah. V Bohinju ima smučanje dolgo tradicijo, začetki smučanja so močno povezani z izdelavo smuči, ki so jih v Bohinju izdelovali že pred 1. svetovno vojno v kolarski delavnici Franca Rozmana, po domače Rodarja. Obrt je nadaljeval njegov sin Jakob Rozman, ki je posel še razširil. Njegove smuči znamke Triglav so postale znane po vsej Darvski banovini vse do Zagreba. Poleg odličnih jesenovih smuči je izdeloval tudi sanke, od leta 1908 z blagovno znamko »TRIGLAV SKI,« poznane cofarce.

Ugodne naravne prilike in prva svetovna vojna so povzročili silovit razvoj našega smučarskega športa, ki je v povezavi s turizmom opredelil Bohinj kot prvo slovensko zimskošportno središče. Velikanski prispevek k bliskovitemu razvoju zimskega turizma v Bohinju pripada tudi kolarju Francu Rozmanu (Ródaru), da so se zgodili prvi smučarski tečaj, prvo zimsko državno prvenstvo, prve skakalne tekme na smučeh, prve tekaške tekme čez brda in več smučarskih klubov v Bohinju do druge svetovne vojne.

Za skakalne smuči je veljalo, da so morale biti iz jesenovega lesa, samo mlada debla, ker je bil les bolj prožen. Sami so les posekali in ga primerno posušili (les so uvažali tudi iz Slavonije), ter ga obdelovali.

Skakalne smuči so bile dolge od 220 cm do 240 cm, široke 12 cm in od 2 do 2,5 cm debele. Spodnja drsna površina je imela 3 žlebove (grabnce), da je smučka drsela bolj ravno po snegu. Teža takih smuči je znašala do 6 kg, z različnimi vzorci, odvisno od ročnosti izdelovalca, vendar se je oblika iz leta v leto izpopolnjevala.

Vir: Iz bohinjske smučarske preteklosti, pobudnik zimskošportne zbirke: Ivan Veber

Janez Pikon

Moja gorska pot skozi čas ... Moj arhiv: Janez Pikon