Večer, Potovanja - Mateja Mazgan: Lepot Aljaske se ne da opisati z besedami, pri točkovanju od 1 do 10 bi Aljaski prisodila 20 točk.
Soočenje z divjino in neokrnjeno naravo, z živalmi, trekingi na skrajnem severu Amerike - potovanje in avantura brez primere. Vse to sem doživela na dvotedenskem potovanju po Aljaski, kamor sem se odpravila sama, v lastni organizaciji. Potovanje po tem delu sveta je nekaj posebnega, ni mu enakega.
Neokrnjena narava
Vrhovi, vzpenjajoči se iz morja ali prostranih gozdov, morda jezer, rek ali celo ledenikov, zasneženi vrhovi, množica jezer, reke, ki se vijejo po tundri ali revnem gozdu, ledeniki, ki počasi izginjajo ...Vse to in še mnogo več je neokrnjena narava Aljaske. To je dežela prostranstev, dežela skrivnosti, ki jim težko prideš do dna, dežela, kjer sem se počutila svobodno, brez kakršnihkoli omejitev sem potovala naokoli in uživala v popolni svobodi in sreči. Za Aljasko lahko rečem, da je zadnje zatočišče tistih, ki še verjamejo, da nekje obstaja kraj z občutkom popolne svobode. Tukaj, v neokrnjeni naravi, sem našla vse, kar sem si dolgo želela, zavedala sem se vsakega trenutka svojega potovanja, tega, da so to moji najsrečnejši dnevi. Težko je opisati trenutke, ki sem jih doživljala tam daleč na severu, kjer se da občutiti, da se je čas ustavil, daleč od ponorelega sveta. Možnosti v tem prostranstvu so prevelike za eno življenje. Meja sta le morje in nebo. Na začetku sem se spraševala, kako bom zmogla sama v divjini, na koncu pa sem se spraševala, le kako bi živela brez tega, če bi vedela, kaj vse obstaja tam, pa tega ne bi doživela.
Zanimivo je, da mnogi mislijo, da lahko pokrajino Aljasko doživijo kar doma ali pri naših severnih sosedih. Nihče pa ne pomisli, ko gre pri nas v gore, da bo pri tem srečal mnogo planincev ali samo sprehajalcev, ko bo šel čez sosedov travnik, jih bo slišal, da uničuje travo, ko bo želel piti vodo iz potoka, reke ali jezera, ta po vsej verjetnosti ne bo pitna ... Na Aljaski sem doživela popolno nasprotje vsemu temu.
Veličastni losi
Del neokrnjene narave so tudi živali. Nenadoma sem na cesti pred seboj zagledala samico losa z mladičema, ki so me gledali še bolj začudeno kakor jaz njih. Morda zato, ker je bil moj najeti avtomobil živo rumene barve in se ni zlival z naravo. Družina losov se je zelo počasi le pomaknila do roba ceste, tam pa veselo planila po sveži travi, da sem imela prosto pot za potovanje. Bližnja srečanja z losi so potem postala nepogrešljiv dogodek dneva. Kljub vsemu pa so mi ta veličastna bitja ves čas vzbujala občutek distance in spoštovanja, saj že njihovo obnašanje ob srečanju da vedeti, da se tem živalim ni priporočljivo približati. Poleg tega je na Aljaski več napadov losov na ljudi kakor napadov medvedov.
Obnašanje živali na Aljaski mi je pripovedovalo o tem, da se nas ne bi bale, če bi bili ljudje prijazni do njih. V znanem nacionalnem parku Denali se niti ena žival ni bala večjega števila obiskovalcev. Živali tam namreč še niso razvile strahu pred ljudmi, ker so strogo zaščitene. Jeleni in kojot so nas celo spremljali ob avtobusu, s katerim smo se peljali do zadnje točke v parku, do katere vodi cesta. Med potepanjem med živalmi, ki najbrž mislijo, da so del nas, smo bili mi, ki smo se naključno zbrali za ta treking, redki srečneži med 30 odstotki obiskovalcev, ki se jim je izza oblakov prikazal mogočen najvišji vrh McKinley. Po telesu sem ob pogledu na to občudovanja vredno goro čutila mravljince in malo je manjkalo, da bi se mi zasolzile oči.
Severna obzorja
Severna obzorja, kakor so poimenovali priljubljeno nadaljevanko, ki je bila posneta v zaradi tega zdaj znanem mestecu Talkeetna, je le približek resnice, ki se imenuje Aljaska. Ob vožnji proti znanemu mestecu sem nekaj kilometrov prej zagledala nekaj čisto posebnega. Jezerce ob cesti, na katerem so bili parkirani hidroplani, leseni hišici s strehama, na katerih je rastla trava, na eni celo manjša breza, in takoj sem vedela, da si želim lepote Aljaske videti še iz zraka. Potem ko sem plačala 175 evrov za uro leta, sem z nekaj Japonci in pilotom vzletela z jezera. Aljasko upravičeno imenujejo "The Last Frontier" - zadnja meja, redek del sveta, kjer je še mogoče doživeti pokrajino v prvotni obliki. Iz zraka sem videla, koliko je jezer, poleteli smo čez ledenik in se približali veličastni gori McKinley, ki je bila ponovno delno zakrita z oblaki. Reke so se vile v neskončno po pokrajini, ogromne ravnine z revnim gozdom, dolgi gorski grebeni, tudi v poletnih mesecih s snežno prevleko. Ena izmed japonskih turistk je celo jokala.
V mestih kot v Ameriki
Marsikdo si pod imenom Aljaska predstavlja večni sneg, led, mraz ter pozimi večno temo. To deželo zaznamujeta polarni dan in polarna noč. Ob vožnji po najbolj severnem delu, kamor sem pripotovala, je v mestu Faihrsbank ves dan sijalo sonce. Niti za trenutek ni izginilo za gorami. Nekoliko čuden občutek za spanje, vendar se ob utrujenosti da tudi to. Tu sem opazila velik vpliv Amerike, življenje teče, kakor bi v tem svetu bili dve vrsti življenja, eno na podeželju, drugo v mestih. Povsem drugačno. Človek se je želel ustaliti in s tem je severu odvzel velik del lepote, mistike in čara ter zgradil dve večji mesti, pri čemer zdaj losi živijo v sožitju s prebivalci mest.
Bogastvo Aljaske
Ni vse bogastvo Aljaske samo neokrnjena narava, temveč so tukaj tudi znani zlatokopi in nahajališča nafte. Ko so Rusi prodali to ozemlje ZDA, se niso zavedali, kaj izgubljajo. Zdaj pa se Aljaščani veselo ponorčujejo iz njih in tiskajo na majice napise, da se z Aljaske vidi Rusija. Novi gospodarji so odkrili neslutene količine zlate rude, kar je mnoge pritegnilo v to takrat neusmiljeno in kruto deželo. Le redki so z zlatom obogateli, mnogi so umrli v mrazu ali pa so bili žrtve divjih živali.
V prvi polovici minulega stoletja pa so odkrili še drugo bogastvo te pokrajine, velike zaloge nafte. Čez celotno ozemlje od severa do juga teče neskončno dolga cev, po kateri se pretaka nafta. Tudi to je treba videti.
Bogastvo Aljaske so tudi domačini, ki zdaj sicer že živijo sodobno, vendar še vedno prikazujejo star, indijanski način življenja. Med potjo sem ob eni izmed mnogih rek spoznala domačina, ki sta bila nad menoj celo bolj presenečena kakor jaz nad njima. Mnogim se zdi nenavadno, da dekle samo prepotuje to divjo deželo. Z veseljem sta vzela v roke country kitaro in mi zaigrala znano aljaško pesem, zvenečo povsem drugače od že slišanega, vendar se je zlivala s to pokrajino. Prijaznost domačinov je tolikšna, da Aljasko štejem za najbolj prijazen del sveta, če ga primerjam s svojimi že številnimi potovanji. Imela sem občutek, da so domačini veseli vsakogar in ne zahtevajo plačila na vsakem koraku. Drznih voznikov, nervoznih, zmedenih ali zaskrbljenih ljudi tam ne boste srečali. Zato je Aljaska kot eno zadnjih prostranstev neokrnjene divjine želja vsakogar, ki ga pritegne še kaj poleg standardnega življenja.
Domačini so mi pokazali tudi njihove vlečne pse, z njimi sem se peljala z letnimi sanmi. Težko je opisati, kako velika je želja teh psov, da bi vlekli sani.
Je ob vseh teh čarih Aljaske še kaj lepšega, kakor se pogostiti s sveže pripravljenim lososom?
Sama sem se na popotovanju po aljaškem severu odlično znašla, čeprav je bila na začetku misel "sama po Aljaski" malce nenavadna. Na koncu pa sem ugotovila, da je to nekaj posebnega, nekaj drugačnega, kjer si povsem odvisen sam od sebe, delaš, kar želiš, greš, kamor hočeš ... Spoznaš precej več ljudi, kakor če si v dvoje, imaš pa tudi privilegije. Potovanje po deželi polnočnega sonca, prostranstev in neverjetnih lepot je bilo zato drugačno.
Mateja Mazgan
Ledeniki na Aljaski se talijo. (Mateja Mazgan)