in kolesarski odsek Kamnik: Škrbina nad dolino / Y / Kepa / Veliki vrh
12.03.17 - Andrej Slak: Škrbina nad dolino
(Forca de la val – 2352 m)
Tura je bila organizirana v sklopu mesečnih vodenih tur organizaciji TSKO.
Z Vodic smo z osebnimi avtomobili krenili ob 6.20, okoli 8h pa s parkirišča pod opuščeno žičnico na Nevejskem sedlu.
Najprej po smučišču sto metrov vzpona, nato pa desno v gozd na širok kolovoz, ki nas je v eni uri pripeljal na planino Krni dol.
Sledil je še zložen tri urni vzpon z nekaj postanki in natikanjem srenačev, po široki dolini proti škrbini. Pod Škrbino so trije udeleženci počili in počakali, večina pa se nas je s smučmi na nahrbtniku vzpela na škrbino.
Začetnih sto metrov spusta je strmih, ok. 35 st., potem pa lepa smuka po odjenjanem snegu po smeri vzpona do izhodišča.
V sončnem in toplem dnevu se je ture udeležilo devet članov TSKO in dva vodnika.
Takole sva pa s Stanetom uživala nad Zelenico.
V soboto smo se trije TSKO-jevci naložili v Vodicah in se brez določenega cilja zapeljali proti Gorenjski. Primož je bežno omenil Kepo in odločitev je padla. Medtem, ko smo po karti iskali izhodišče,smo seveda prevozili izvoz za Ljubelj. Na hitro smo obrnili pri Mariji Pomagaj in že smo stali na mejni kontroli za tunelom. Ob pozivu ”passport bitte” je Lado šepnil ”ti jest mam sam vozniško“. Poskusimo s na sredini vloženo vozniško. Ni šlo ... “Štrafe tausend EUR, oder zuruck”.
Takoj smo za “zuruck” in ponovimo panoramsko vožnjo do Vodic, kjer je bila varno spravljena osebna. Uspe nam zadeti izvoz Ljubelj, tunel, ponovno pozdravimo potomce Franca Jožefa in se spustimo v dolino Drave.
Od odcepa za Medvedji dol nadaljujemo še kar nekaj kilometrov in v mali vasici (mislim, da se imenuje Bori) zavijemo levo proti Bertahütte.
Po makadamski cesti smo se peljali okoli pet kilometrov, naprej ni šlo. Strumni turni smučar, ki je že obrnil, nas je opogumil z oceno, da je zaradi premalo snega zadevaslaba.
Ob pol enajstih smo končno štartali.
Po zasneženi cesti smo se povzpeli do vznožja, kje je mali milijon slabo zasutih grabnov, katere je potrebno prečiti preden smo prišli na pobočje pod sedlom. Na sedlu smo morali smuči sneti, do vrha pa smo rabili še dobre četrt ure.
Na vrhu nas je pričakala najlepša zadeva tega dne - neverjetno lep razgled na vse strani.
Spust po grebenu na sedlo. Pod sedlom smo bili deležni celo malo pršiča, ki se je mešal s mehko kložo. Nižje pa je bilo na sporedu vse, trda kloža, mehka kloža, pa tudi skorja. Sledilo je ponovno prečenje priljubljenih grabnov in na koncu še nekaj metrski polet v ruševje. Seveda z glavo naprej
Zdravje se nekako počasi le vrača, tako da sem jo danes po službi urezal na Zelenico.
Namen po Y na greben mi nekako na vstopu ni sedel, zato sem zavil v Centralno grapo in v super razmerah, če odštejemo na momente močan severnik hitro prisopiham na vrh.
Z vrha odsmučam po smeri prihoda. V sami grapi sneg zbit grifig, nižje ok. 150 višincev nad kočo pa živ led, tako da je blo treba malce bolj na izi.
Po melišču pod Begunjsko Vrtačo se da še vedno zvezno pridrajsati do konca, se pravi do opuščenega bivšega hotela.