Friko - Peter Mikša: Usoden padec v Veliki Mojstrovki
Vanja Furlan (15. 5. 1966 –15. 8. 1996) se je smrtno ponesrečil 15. avgusta 1996 med tečajem za gorske vodnike pri padcu v Veliki Mojstrovki (Kovinarska smer).
Bil je bil eden vodilnih slovenskih alpinistov mlajše generacije, ki so nakazovali prehod velikih odprav na odprave posameznikov, ki vzpone opravljajo v alpskem stilu in nenazadnje tudi v solo vzponih
Leta 1994 je bil razglašen za najuspešnejšega alpinista v Sloveniji, saj je v eni sezoni preplezal prvenstveno Slovensko smer v južni steni Mount Cooka na Novi Zelandiji, z Urošem Ruparjem severno steno Siniolča in jeseni sezono zaključil z drznim prvenstvenim solo vzponom preko izpostavljene severozahodne stene šesttisočaka Langšiša Ri v skupini Langtang v Nepalu.
Svoj najboljši himalajski vzpon je opravil spomladi 1996, ko sta s Tomažem Humarjem v petih dneh preplezala 1650 metrov visoko prvenstveno smer v severozahodni steni nepalskega šesttisočaka Ama Dablama. Smer sta posvetila spominu na Staneta Belaka - Šraufa in zanjo prejela priznanje Zlati cepin za najboljši alpinistični dosežek sezone - Vanja Furlan že posmrtno.
Poleg vzponov v slovenskih gorah je preplezal nove smeri v severni steni Nesthorna in vzhodni steni Monte Rose, plezal je v Rocky Mountains v Kanadi skupaj sedemkrat pa se je podal v Himalajo.
"Devetdeseta so bila v primerjavi s prejšnjimi obdobji prava črna leta za naše himalajske odpravarje, najsi bo to v Himalaji ali pa v domačih gorah. Začelo se je že na odpravi na Kangčendzengo leta 1991, ki je bila sicer najuspešnejša do takrat, bila pa je tudi najbolj tragična, saj sta v slabem vremenu malo pod glavnim vrhom (8586 m) umrla Mariča Frantar in Joža Rozman. Leto kasneje je deroča reka v vzhodnem Nepalu odnesla Damjana Vidmarja, odličnega škofjeloškega alpinista. Nadaljevalo se je tudi leta 1993 visoko na K2, kjer je zaradi akutne višinske bolezni umrl Boštjan Kekec, najvišje gore pa so zahtevale davek tudi v letu 1994, ko je na pobočjih Anapurne III življenje izgubil perspektivni Mariborčan Beno Dolinšek. Najhujše udarce pa je usoda pripravila med letoma 1995 in 1997. V slabih dveh letih so se v gorah poslovili Miroslav Svetičič - Slavc visoko v izjemno zahtevni zahodni steni Gašebruma IV (7925 m), Jasna Bratanič in Stane Belak-Šrauf na Mojstrovki, v letu 1996 pa je smrt še posebej močno kosila na ljubljanskem alpinističnem odseku Železničar. V Himalaji na zahodnem pobočju gore Kabru sta pod plazom za vedno ostala vsestranski Bojan Počkar in mladi Žiga Petrič, v severni steni Mojstrovke se je med opravljanjem izpitne ture za gorskega vodnika ponesrečil izjemno nadarjeni Vanja Furlan, s padcem Dušana Polenika konec leta 1998 v Desnem slapu v Tamarju pa je tako odšla skoraj vsa izjemno močna generacija AO Železničar.Zadnja tragična nesreča naših alpinistov v devetdesetih letih v Himalaji pa se je zgodila 31. oktobra 1997. Enega najboljših in tudi najbolj vsestranskih plezalcev na svetu, Janeza Jegliča – Johana, je nenaden sunek vetra pahnil s samega vrha Srednjega Nuptseja (7784 m) verjetno v Zahodno globel med Nuptsejem, Lotsejem in Everestom." (Odlomek iz poglavja Nekoč so bili bojevniki. V: Mikša Peter, Urban Golob: Zgodovina slovenskega alpinizma. Ljubljana 2013.
Fotografije: Mirko Kunšič: Vrhunski alpinist omahnil v severni steni Mojstrovke, Delo, 17.08.1996. Vir: gore-ljudje.net.