Spomini - Rado Kočevar: Deseti avgust 1946 mi bo ostal v nepozabnem spominu. Bil sem prvič na Triglavu in to čez severno steno. Plezali smo v Slovenski smeri.
Bila je to moja peta plezalna tura in prva v Julijskih Alpah. V naslednjih dvanajstih letih sem enaintrideset krat »pretipal« mogočen zid nad dolino Vrat v vseh možnih razmerah. Tu so tri ponovitve Čopovega stebra in zimska pristopa po Jugovem stebru in v Skalaški smeri. Sfinga je delo generacij za menoj, ki so uspešno sledili vzponu Joža Čopa in Pavle Jesih, neposredno po drugi svetovni vojni.
O vzponih v severni steni sem se seznanil iz zapisov v knjigi »V Triglavu in njegovi soseščini« (E. Lovšin). Opisi so bili za mene alpinista-začetnika tako impozantni, da smo dober mesec kasneje po plezalnem tečaju na Jermanovih vratih (Kamniško sedlo), odšli v dolino Vrat, Dane Škerl, France Zupan in jaz. Že prvi pogled na steno ob prihodu v Aljažev dom je bil nekaj posebnega. Takrat je bilo v Vratih srečanje slovenskih planincev in na zelenici pred domom smo komaj prenočili v nekem šotoru. Pogled na severno steno pa je vzbujal nelagoden občutek. Ko pa smo naslednjega dne začeli s plezanjem, je šlo kar hitro navzgor. Potem pa ledenik in Triglav. Naslednjega dne smo bili zopet v steni. Preplezali smo Nemško v spodnjem delu in izplezali po Prevčevi varianti. Tokrat je bil z menoj v navezi Vadnov, Dane pa je plezal s Piršem. Obakrat nas je prevzela višina stene in orientacija, ki je bila zahtevnejša od do takrat preplezanih smeri v Kamniških Alpah. Prijetno pa smo bili presenečeni nad težavnostjo, kjer nismo naleteli na posebne ovire.
Med zanimive dogodke v začetku tega leta naj omenim še posebnost: Pogačnikov »skok« čez malo Črno steno. Nisem mogel verjeti, ko sem stal pod krajem dogodka, komaj tri mesece pozneje. Spomladi prvega povojnega leta( aprila 1946) je Jeseničan Anton Pogačnik, odličen smučar-tekmovalec, ki nas je lepo zastopal na mednarodnih nastopih v tujini, zavil zaradi velike hitrosti preveč v stran in zdrknil čez rob Triglavske stene. 100 metrski skok je preživel brez kakih posebnosti. Posebnost pa je dejanje, ki je zabeleženo v knjigi rekordov. Priložena slika prikazuje »edinstven« polet v Triglavski steni, posneta je iz Prevčeve smeri, ki smo jo takrat preplezali. Na sliki so vidni reševalci, ki so odšli po ponesrečenca. Bili smo le nekaj mesecev kasneje pod Malo Črno steno in zmajevali z glavo. Osebno pa sem ga spoznal na Jesenicah trideset let kasneje, ko je prišel na ogled mojih diapozitivov s »Strehe Evrope«. In drugič na pogrebu Janeza Krušica v Kranjski gori. Krušic je bil tudi med reševalci, ki so k njemu prišli pod Malo Črno steno.
Leto dni pozneje sem bil dalj časa v dolini Vrat. Z Ljubom Zupančičem sva preplezala večino smeri (razen Čopovega stebra) v steni. Bilo je čudovito poletje. V smereh (Gorenjska, Skalaška, Jugov steber, Prusik- Szalay), sva uživala v lepih prehodih. Srečna, da sva brez kakega posebnega napora to kar dokaj hitro opravila. Celo nekaj planincev sva peljala po Slovenski smeri in na bližnje vrhove, kot »vodnika«. Skromen honorar pa je zadostoval za nekaj dnevno bivanje v koči. Občudovala sva steno v njeni veličini in razsežnosti in seveda prve plezalce v njej. V desetih dnevih sva tako ponovila večino klasičnih smeri. Imela sva seveda tudi lepo vreme in dobro kondicijo. Nekateri niso mogli doumeti, da je možno v tako kratkem času »spraviti« toliko smeri. Takšna trditev je bila sicer umestna, vendar razvoj alpinizma pri nas je že takrat napredoval zelo hitro. To so potrjevale generacije za nami. Sfingo smo s strahom občudovali, pa nam niti na misel ni prišlo, da bi poskusili. In nekaj let za nami je problem čudovito rešila plezalna ekipa, že lahko rečem naslednje generacije. Ko sva z Ljubom plezala »Ladjo« v Gorenjski smeri se je po naključju zbralo pred Aljaževim domom precej gledalcev, ki so naju opazovali z daljnogledom. Pridružil se jim je stari alpinist iz Jesenic, ki je vzpon čez zares lepo mesto v steni komentiral po »svoje«. Zbranim gledalcem je razlagal,da sta v steni »novinca«- začetnika, da se je za tako težka mesta in smeri potrebno uriti leta in se jih šele potem lotiti, da se lahko ... Ko sva se pozno popoldne vrnila v kočo, ni bilo nikogar blizu. Seveda je šlo za komentarje posameznikov. Vzdušje pa je vendar še nekaj časa ostalo. Ko sem septembra tega leta obiskal zvezni plezalni tečaj sem prejel spričevalo, ki to dokazuje. Taki so bili takrat pogledi nekaterih na hiter razvoj našega alpinizma, ki pa je bil pozneje še hitrejši.
Klasične smeri v Severni steni so mi ostale v spominu kot najlepše. Lepi prehodi in enkratni pogledi še danes navdušujejo plezalce. Pričakovala sva sicer večje težave na posameznih mestih. Žal mi je, da takrat nisem imel fotoaparata za podrobnejšo dokumentacijo. Voigtlaender (na meh) 6 krat 6 pa žal zaradi pomanjkanja filmov ni bil primeren, čeprav se ravno njemu imam zahvaliti za redke posnetke iz tistega obdobja. Sem pa v Vratih spoznal nove alpiniste, Janeza Krušica in njegovo skupino, pa Janeza Freliha s katerim sem leto dni kasneje plezal Aschenbrennerjevo smer v severni steni Travnika). Skoraj bi pozabil omeniti še dvoje zanimivih srečanj. Ko sem bil v Zimmer-Jahnovi smeri v Severni steni že na koncu smeri in nekoliko v orientacijski zagati, se je pod menoj v navezi oglasil Janez Brojan iz Mojstrane. Svojega sina je peljal po isti smeri in mi svetoval, naj plezam bolj levo. Tako sem spoznal legendo plezalcev iz Mojstrane in njegovega sina Janeza, danes znanega gorskega reševalca, pa kasneje še Angležinjo Miss Fanny S. Copeland (1872 - 1970) profesorico angl. jezika in veliko ljubiteljico naših gora, ki se je kasneje še z 86 leti povzpela na Triglav. Na njeno željo danes počiva na Dovškem pokopališču. Pripovedovala nam je o Škotskih gorah in Ben Nevisu. V Vratih smo se večkrat srečali in celo enkrat skupaj »pešačili« od železniške postaje v Mojstrani.
Za mene nekaj novega in lepega pa je bilo plezanje v stenah in grebenih okoli Bivaka-2. Poleg Rokavov mi je ostal še v spominu greben z Rokavov na Škrlatico. Plezali smo nenavezani in uživali v čudovitih barvah v pogledih na okoliške vrhove. Pa še nekaj je ostalo nepozabno. Prišla je novica, da je Primorska dokončno pripadla novi državi. Ko smo v naslednjih dnevih plezali po grebenih nekdanje meje smo iz veselja rušili stara mejna znamenja. V tečaju pa smo se tudi naučili marsikaj novega. Vsak dan smo tudi vadili na Malem Triglavu in »sekretovi traverzi«, tako smo rekli polički na zidu Aljaževega doma med oknoma WC. Prečka pa je bila kar zahtevna. Med zanimivosti, naj omenim še jutranjo telovadbo na travniku pred domom, ki je bila za tečajnike obvezna. Na čevljih smo imeli posebne žeblje »trikuni«. Vibram podplate pa je tedaj premogel le Belač (Keršič), ki mu jih je nekdo preskrbel iz Italije (na spodnji sliki spodaj drugi iz leve na Kredarici).
Solističnih vzponov sem se na splošno izogibal. Sredi julija pa sem ostal sam v Aljaževem domu. Ljuba iz Ljubljane še ni bilo, pričakoval sem ga čez dva dni. Bilo je lepo vreme in odločil sem se za »Dolgo Nemško« solo. Izredno lepa plezalna tura! Posebno doživetje sam v mogočni steni. Ne spominjam se kakšnih posebnosti. Le enkrat sem po nerodnosti spustil nekaj kamenja. Spodaj nekje pa je bil More Andrej-Gandi, ki je vadil s skupino vojakov. Ob povratku sem slišal nekaj jeze, kar je bilo seveda razumljivo in upravičeno.
Naslednje leto sem ponavljal težje smeri v Julijskih Alpah. Severno steno sem obiskal trikrat in ob koncu poletja tudi Čopov steber. Bila je to tretja ponovitev. Spoznal sem tudi novega izredno nadarjenega plezalca Cirila Debeljaka iz Celja. Z njim sem preplezal nekaj zanimivih smeri, med katerimi je bila tudi prva »šestica +« v naših gorah. Bilo je to leto pozneje v Dedcu nad Korošico. V Aljažev dom sva prišla 11. sept. Naslednjega dne pa steber preplezala v osmih urah. V Nemški smeri in Zlatorogovih policah sva hitro plezala, navezala sva se šele nad Gorenjskim turncem. Bilo je lepo vreme in odlična kondicija! Do sedaj so ponavljalci v smeri bivakirali. Bilo je to seveda nekakšno presenečenje in nekateri so naju imeli za »dirkača« in lovca na rekorde. To seveda ni bilo res, kar so kmalu ovrgle tudi naslednje ponovitve. Je pa res. Prva plezalca sta smer preplezala netrenirana in v slabih vremenskih razmerah. Njuno dejanje je še danes občudovanja vredno. Še vedno pravim »kapo dol«. Joža Čop in Pavla Jesihova sta napravila za tiste čase in v takratnih razmerah nekaj skrajno težavnega in obenem rešila problem, ki ga zaradi vojnih razmer prej nista mogla. Steber sem kasneje preplezal še dvakrat. Enkrat z Rudijem Herbstom iz Avstrije (prvi tujec, ki je smer ponovil) in starim plezalnim »mačkom« Vinkom Modecom. Oba potrjujeta moje navedbe (Modec: »To je spoštovanja vredna tura«). Meni je ta vzpon ostal, kot eden najlepših in se ga vedno spominjam z veseljem. Joža Čop in njegova soplezalka sta v tistih časih napravila zares nekaj edinstvenega. Danes lahko potrdim, da smo lahko zares ponosni na ta izjemen dosežek našega alpinizma, takoj po drugi svetovni vojni.
Rado Kočevar