Hans M. Tuschar: Viktor Pretterebner, veliki začetnik plezanja v Karavankah - 100 let. Zveneča imena velikih plezalcev so običajno povezana z znanimi gorstvi. Drugače je z imenom Viktorja Pretterebnerja
Viktor Pretterebner, veliki začetnik plezanja v Karavankah, jih ima 100! Avtor Hans M. Tuschar (2011)
Zveneča imena velikih plezalcev so običajno povezana z znanimi gorstvi. Povsem drugače je z imenom Viktorja Pretterebnerja, začetnikom plezanja najtežjih smeri v Karavankah. Njegovo ime bo sicer verjetno vedno povezano z zares fotogeničnimi, a izjemno krhkimi karavanškimi stenami. Pretterebner je v tridesetih letih 20. stoletja s svojim pogumom in nezmotljivim nagonom odprl ob pomoči svojih izjemno močnih živcev 25 novih plezalnih smeri, ki so še danes - čeprav se to redko omenja – težavne za plezalce in vsega spoštovanja vredne. Ostajajo kot trajen kamniti spomenik velikemu plezalcu v gorah južne Koroške. Ko to pišem in ko smo pred 100. obletnico rojstva Viktorja Pretterebnerja, velja poudariti modrost, da je samo star alpinist tudi dober alpinist (ali: dober alpinist je le star, izkušen alpinist).
Z nekaj let mlajšim bratom Walterjem in predvsem s svojim tovarišem na plezalni vrvi Willijem Wruhsom bi lahko preplezal še veliko drugih težavnih sten in vrhov ter dosegel alpske izzive svetovnih razsežnosti. Žal zaradi pomanjkanja potrebnih denarnih sredstev za odprave v tuja gorstva to ni bilo mogoče. Tako je moral ostati v domačem okolju in je razvijal svoje sposobnosti v stenah Karavank, ki so postale nekakšna alpska Meka in športni izziv za takratno večino mladih alpinistov. Mlad in prizadeven alpinist Pretterebner je kmalu postal eden od vidnih članov navdušene množice alpinistov, ki si je pravkar zgrajeno kočo na Košuti izbrala za svojo alpinistično bazo. Tu so se poleg dobrega prijateljstva razvile tudi tiste konkurenčne ambicije, ki jih vzbuja želja po odličnosti in so nastale iz mnogih prvinskih vzponov.
Pretterebner je preplezal dokaj divje smeri v masivih Košute in Vrtače, vse v 5. in 6. težavnostni stopnji. Bolj redko je v navezi Pretterebner / Wruhs plezal v sosednjih gorskih masivih, kjer sicer potekajo sanjske ture. Tako direktno smer v severni steni Špika v Julijskih Alpah, kot tudi smer Comici v severni steni Velike Cine v Dolomitih, kjer je vrisal prvih 10 pristopnih smeri.
Na Pretterebnersove uspehe so opozorili številni njegovi prijatelji, nekateri pa so opozarjali, da so določene meje presežene in so celo začeli iskati razloge za njegov morebiten neuspeh. Nekoč ko je Sepp Pucher, lokalni plezalec, na 80 m visoki razpoki po več poskusih plezanja odnehal, je zvečer v koči Pretterebnerju dejal: »Vike, jutri opraviš z menoj prvi vzpon!« – razumljivo s skrito željo, da bi tudi Pretterebner na tisti zahrbtni razpoki pokleknil in doživel neuspeh. Nič hudega sluteč je bil Pretterebner navdušen in že naslednji dan, bilo je 14. junija 1933, se je skupina gornikov in drugih začela premikati navzgor proti steni, ker so želeli videti, kako bo Pretterebner poražen. Brez soplezalca je Pretterebner vstopil v vertikalno razpoko. Svojo pot je hitro nadaljeval navzgor. Prišel je do ključne točke, precej gladkega navzven zavitega bloka. Tu se je Pucherjev poskus prejšnji dan končal. Tudi Pretterebnerjevi prsti so postajali vedno daljši, opore ni bilo mogoče najti in že je v njem vzklila skrivna bojazen, da bo kar lepo poletel, če ne bo našel dokončne rešitve. Čez čas je pozabil na množico gledalcev ob vznožju stene. Citiram njegov opis: »V pravem pomenu besede sem v zadnjem trenutku začutil v gladki razpoki zrahljan, padajoč kamen. S skrajno napeto močjo sem stisnil drobec globje v razpoko in končno našel primeren oprimek.« Še enkrat je globoko zajel sapo, napel svoje telo in se z enim sunkom – zaslišalo se je prestrašeno vpitje gledalcev spodaj – povlekel čez previs, kjer je obstal na varnem. Čeprav je bil preostali del plezalne smeri tudi zelo težaven, je bil kmalu na vrhu, kjer sta ga pričakala še dva tovariša. Varovan od zgoraj naj bi vzponu zdaj sledil tudi Sepp Pucher, vendar se je temu odrekel, ker ni mogel sprejeti dejstva, da mu je mladi Pretterebner to težavno smer speljal pred nosom, hkrati je podvomil o svoji umetnosti plezanja. Šele tri leta pozneje se je Pretterebner vrnil z zelo mladim Willijem Ratgebom na drugo plezalno turo in je spet briljantno opravil nalogo.
Moj prvi neposreden stik z Viktorjem sega v leto 1959. Plezal sem po najlepših, kratkih, vendar zelo težavnih Pretterebnerjevih turah (smereh), Südkante na Lächenturmovem plezališču in z menoj je bil prijatelj Toni Sager. Čez čas sem med skalnatimi razbitinami južnih vrhov videl ležati ostanke papirnatih listov. S konicami prstov - nikoli ne veš, za kaj se je papir v naravi že uporabljal - sem potegnil papir k sebi in nisem bil presenečen, ko sem držal v rokah star spomin, počastitev koroškemu alpinistu, gorsko vpisno knjigo iz tridesetih let. V njej sta bila zapisa o Viktorju Pretterebnerju in Williju Wruhsu po prvem vzponu na tej plezalni turi, 23. junija 1935. Pobral sem nekaj listov te knjige za dopolnitev svoje alpinistične zbirke. Niso bili samo ekstremni gorski športi Pretterebnerjeva strast, ljubil je tudi enostavno plezanje kot tudi pohodništvo v naravi. Spoštoval je to, kot divjo gorsko naravo, ljubeč svet cvetja, neurje in sončni sij, redkobesed-nost s svojim partnerjem, kot tudi glasbo in dramsko igro.
Po dveh nesrečah na Nanga Parbatu leta 1934 in 1937, v katerih je umrlo več kot 20 ljudi, je bila ustanovljena skupina z Viktorjem Pretterebnerjem na čelu, ki je vsako leto v spomin na svoje tovariše ob telovem pripravila spominsko slovesnost v Bodentalu pod Vrtačo. Takrat je bil travnik v Talschlussu pod Vrtačo moker. Do tedaj so pravili domačini temu kraju Na Mlakah. Rečeno je bilo, da je travnik pod goro Nanga Parbat podoben temu, zato so ga poimenovali Pravljični travnik (nem. Märchenwiese).
Tu sem imel srečo, da sem se osebno srečal z Viktorjem Pretterebnerjem in da se je pozneje tudi začelo najino prijateljstvo. Kako pogosto lahko tu pod Vrtačo zazveni pesem: »Nanga Parbat, gora tovarišev! Nanga Parbat! Nekoč spadaj k nam! (bodi naša).«
Toda Pretterebnerjeve osebnosti ne bi niti približno osvetlili, če ne bi poudarili njegovih poklicnih in manj poklicnih dosežkov. V svoji dolgoletni karieri kot strojni inženir v ÖAMAG-u v Radentheinu je prispeval več pomembnih odkritij na področju gradbenih materialov. Poleg tega je načrtoval in zgradil prvo sedežnico v Sankt Oswaldu ter je po svoji upokojitvi več let organiziral in vodil tedenske pohodniške dneve za počitniške goste v kraju Bad Kleinkirchheim. Več sto jih je z njegovo pomočjo ugotovilo svoje interese in našlo ljubezen do gora.
Prav posebno naklonjenost je Pretterebner čutil do amaterske gledališke igre. Tako so na njegovo pobudo uvrstili v spored uprizoritev Radentheinerska kronika (Radentheiner Chronicle), ki je doživela velik uspeh in v kateri je tudi igral glavno vlogo.
Danes živi veliki mož, starosta gora, Viktor Pretterebner s svojo drugo ženo Hildegard osamljen v svoji lepi hiški v Radentheinu in se veseli vsakega obiska, s katerim lahko deli svoje bogate spomine. Njegove prvostopne plezalne smeri so že v času njegovega življenja njegova zapuščina in naša dediščina - in tudi mi planinci in plezalci smo mu za to neskončno hvaležni! Njemu in njegovi ljubljeni ženi Hildegard želimo zdravja, sreče in veliko dobrega v naslednjih letih!
Osebne lastnosti: • rojen 17. junija 1911 v Rosenbachu v Rosentalu
• Poklic: inženir strojništva • Dvakrat poročen, iz prve poroke ima hčerko Roso Waltraud, rojena 1940, sina Winfrieda, rojen 1941 • Po smrti prve žene se drugič poroči s Hildegard, ki z njim živi v njegovi hiši v Radentheinu.
Najpomembnejše novosti: • Vertatscha / Vrtača, SZ steber, z bratom Walterjem, 28.8.1934 • S soteska, z Willijem Wruhsom, 12.5.1935 • Pautz / Zelenjak, S stena-S greben, z Jenny Reßmann, 21.6.1936 • S stena, sam, leta 1969 • Visoka Selenitza / Palec, direktno, S stena, z Norbertom Schranzem, Pfingsten, 1935 • Hainschturm / Kladivo, S steber, s Karlom Gritznerjem, 20.8.1933 • Lärchenturm / Cjajnik, Nordkante / Rob, z Willijem Wruhsom, 23.6.1935 • Vzh. stena-vrh, sam, 14.6.1933 • Lärchenberg / Užnik, direktno, srednja stena, z Willijem Wruchsom, 30.9.1934 • Sred. stena-steber, s Seppom Pucherjem, 7.10.1933 • Vzhodni vrh, direktno, SZ greben, z Willijem Wruhsom, 18.9.1932 • SV greben, z Willijem Wruhsom, 1.10.1933 • Kainradlturm, SV stena, padajoč dimnik, z Willijem Wruhsom, 3.9.1933 • Koschutnikturm / Košutnikov turn, direktno, Z-stena, z Willijem Wruhsom, 6.9.1935 • S-Kantenriss / razpoka (Jenny-Riss, "Razpoka-Jenny"), z Jenny Reßmann, 2.7.1935.
Odličja: • 75-letno članstvo v avstrijskem alpinističnem društvu (Österr. Alpenverein) • Zlati grb mesta Radenthein • Poimenovanje markantnega Gratturma (grebenskega stolpa) v masivu Vrtače po V. Pretterebnerju.
Opomba: Veliki alpinist Viktor Pretterebner se je poslovil v letu 2013.
Za G-L priredil Bruno Fras