Večer v nedeljo, Nekoč - Vid Kmetič: … se plača, zastonj se gre nazaj

Čeprav je pohorska vzpenjača dejansko krožna kabinska žičnica, je ostalo pri imenu iz začetka tridesetih let minulega stoletja, ko so načrtovali postavitev "prave" vzpenjače.
Zadnje čase je v Mariboru postala že kar nekakšna stalnica, da se vsako leto le nekaj mesecev pred začetkom smučarske sezone na Mariborskem Pohorju sprašujemo, ali ta sploh bo. Pa ne zaradi vse toplejših zim in pomanjkanja snega, ampak predvsem zavoljo tega, ker do zadnjega ni jasno, kdo bo upravljal in oskrboval Pohorsko vzpenjačo, glavno gonilo zimskega (pa tudi poletnega) turizma na mariborski strani Pohorja. Sprašujem se, kaj bi na vso to "folkloro" porekel Franci Čop, oče in prvi direktor Pohorske vzpenjače. Pravzaprav je poimenovanje vzpenjača za pohorsko kabinsko žičnico napačno, razloge za to pa najdemo v zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja.

Zadruga Pohorska vzpenjača
V današnjih časih si kar težko predstavljamo, da so še pred dobrimi 60 leti morali ljudje, če so hoteli smučati, najprej neskončno dolgo pešačiti v breg. S smučmi na hrbtu so gazili po globokem snegu, urejenih in z ratraki steptanih prog takrat še ni bilo. Za neizmeren trud so bili poplačani z nekajminutnim spustom v dolino. In potem so zadevo še nekajkrat ponovili. Zato so že konec dvajsetih let minulega stoletja mariborski smučarski navdušenci začeli razmišljati o izgradnji vzpenjače na Pohorje. Načrt je bil, da na koncu Peker zgradijo železnico, ki bi smučarje na neke vrste vozičku s klopmi po tirih prepeljala do Bolfenka. Torej čisto pravo vzpenjačo, ki so jih na nekaterih evropskih smučiščih že poznali. V ta namen so 16. decembra 1929 v Mariboru ustanovili podjetje Pohorska vzpenjača, r.z.z.o.z. (registrirana zadruga z omejeno zavezo), in začeli med Mariborčani zbirati deleže za izgradnjo.

Za sodelovanje pri tem velikem gradbenem podvigu jih je zadruga pozivala tudi s tole pesmico: "Danes nova bo vspenjača vozila vse v planinski raj, voznina samo tja se plača, zastonj se gre potem nazaj."Sredstva so se zbirala na posebnem računu Mestne hranilnice in vodstvo banke se je z javno izjavo zavezalo, da bo zbrani denar namensko porabljen: "Podpisano ravnateljstvo izjavlja, da se bodo nalagali vplačani deleži Pohorske vspenjače, registrirane zadruge z omejeno zavezo v Mariboru, na poseben zaprt konto pri našem zavodu ter se ne bo izplačalo iz tega konta ničesar, dokler ne sklene občni zbor predmetne zadruge, da se zgradi vspenjača na Pohorje ali da se članom vrne vplačani denar."
V prihodnjih letih so se začeli pogovori z nekim švicarskim podjetjem za začetek gradnje, podpisane so bile tudi že prve pogodbe, a se je projekt izkazal za predragega in je do druge svetovne vojne zamrl. Kaj se je zgodilo z že vplačanimi deleži zadruge, ni zaslediti, verjetno jih je "požrla" druga svetovna vojna.

Najprej je bil Habakuk
Ideja o množičnem smučanju in športnem turizmu na Pohorju je ostala živa tudi po vojni. Njen glavni protagonist je bil Franci Čop, smučarski reprezentant, udeleženec zimskih olimpijskih iger v Garmisch-Partenkirchnu leta 1938 in St. Moritzu leta 1948. Čop je z rodne Gorenjske prišel v Maribor leta 1932 in se takoj priključil takrat že ustanovljeni zadrugi Pohorska vzpenjača, po vojni pa je skupaj z Marjanom Kožuhom in drugimi entuziasti nadaljeval z načrti za razvoj zimskošportnega turizma na Pohorju.Leta 1947 je bilo ustanovljeno sindikalno društvo Polet, ki je bilo neke vrste naslednik Prvega slovenskega športnega kluba Maribor, aktivnega že pred vojno. Sprva so bilo "poletovci" v dilemi, ali se odločiti za terene na zahodnem delu Pohorja okoli Ribniške koče ali za Mariborsko Pohorje. Pretehtale so predvsem boljše cestne povezave, zato so se odločili začeti tik nad mestom, na mariborski strani. Najprej so razmišljali o postavitvi vlečnice, a so se zavoljo terena, ki je bil dokaj razgiban, odločili za sedežnico. Načrte zanjo sta pripravila Leon Pipan in Dušan Raič. Začeli so z udarniškim delom in do konca leta 1950 je bila žičnica zgrajena.

Ime Habakuk je dobila po kmetiji, mimo katere so hodili pozimi na smuko, in po škratu, ki bojda biva na Pohorju. S sedežnico se je prvi peljal Tinček Mulej iz Lesc, smučarski reprezentant, ki je na Pohorju praznoval novo leto in je hotel na vsak način biti prvi, ki bi se peljal s prvo sedežnico v Jugoslaviji in na Balkanu. Franci Čop, ki je takrat vodil tudi smučarsko reprezentanco, mu je ugodil. Ker na žičnici še ni bilo sedežev, so enega napravili kar iz vrvi in tako se je Tinček Mulej 1. januarja 1951 prvi zapeljal s sedežnico Habakuk. Uradna otvoritev žičnice s 54 sedeži je bila 11. februarja 1951, ker pa do žičnice še ni bilo speljanih električnih vodov, jo je do maja 1952 poganjal "glasen in smrdljiv" motor znamke Praga, ki ga je posodila mariborska Metalna.

Steber prestavili za trideset metrov
A Habakuk je bil zgolj prvi korak. 19. avgusta 1953 je bila ustanovljena zadruga Pohorska vzpenjača, ki se je kmalu preoblikovala v "gospodarsko podjetje v izgradnji Pohorska vzpenjača". Sopodpisniki ustanovnega akta so bili delavski sveti 13 mariborskih podjetij. Še isto leto so udarniško začeli delati poseko, obenem pa je bilo treba skrbno pripraviti načrte in investicijski program, s katerim bi prepričali komisijo za revizijo glavnih projektov pri Državnem sekretariatu za gospodarstvo Republike Slovenije (tako imenovano Kidričevo komisijo). Dokazati je bilo treba, da je "smučanje in šport razvojna priložnost za razvoj turizma v Mariboru in na Mariborskem Pohorju", obenem pa je lahko uvoz opreme predstavljal le 30 odstotkov vrednosti investicije, saj takrat ni bilo "deviz za take zadeve". A projekt je bil izvrstno načrtovan, aprila 1956 ga je komisija "požegnala" in zvezni investicijski sklad je odobril prvi obrok denarja. Izdelavo kovinskih delov in montažo je prevzela mariborska Metalna, 55 kabin so izdelali v Impolu v Slovenski Bistrici.Gradnja ni potekala brez zapletov, zavoljo razgibanega terena so morali poleg načrtovanih devetih nosilnih stebrov postaviti še dodatne vmesne podstavke. Pri poskusni vožnji 9. avgusta 1957 se je izkazalo, da je treba osmi steber prestaviti za 30 metrov navzgor. Čeprav je prestavitev nosilnega stebra pomenila tudi vlivanje novega betonskega temelja, ki se je moral posušiti, so žičnico ponovno poskusno zagnali že 9. septembra, sprva z devetimi, 15. oktobra pa s 30 kabinami. Med 17. in 19. oktobrom je naprave in ureditev okolice žičniškega objekta pregledala še republiška revizijska komisija in do uradne otvoritve je bilo ugodeno tudi njihovim zahtevam. Čeprav gre pri Pohorski vzpenjači dejansko za krožno kabinsko žičnico, pa so "žičnica" imenovali že sedežnico Habakuk, zato je vse do danes ostalo pri imenu iz začetka tridesetih let, ko so načrtovali postavitev "prave" vzpenjače.

Vrhovi smrek bežijo mimo okna
Svečana otvoritev Pohorske vzpenjače, prve kabinske žičnice v Jugoslaviji, je bila 24. novembra 1957. "Razgled, ki se odpira potniku, je zares čudovit. Spodnja postaja počasi izginja, obzorje se širi in že pri drugem stebru lahko občudujemo velik del Maribora. Vrhovi smrek bežijo mimo okna, toda čim višje prihajamo, tem globlje so gozdovi. Kako visoko je speljana žičnica, se zavemo pravzaprav šele med sedmim in osmim stebrom, ko niha vrv skoraj 500 metrov prosto v zraku, pod gondolo pa se razprostira brezno, globoko dobrih 80 metrov. S tega dela poti je razgled najlepši. Skozi desno okno vidimo Ruše, Selnico, Viltuš, Bresternico, dravsko jezero, na severno stran seže razgled preko Maribora vse tja do avstrijske meje in še čeznjo (ob jasnem vremenu je mogoče videti tudi Gradec), na levi strani pa lahko občudujemo Ptujsko polje, Slovenske gorice, vidi pa se tudi madžarska ravnica," je prvo vožnjo s Pohorsko vzpenjačo popisal Večer.

Vid Kmetič

Fotografije: 
(1) Pohorska vzpenjača vabi (Zavod Gremo na Pohorje, 1957)
(2) Oktobra 1957 (Arhiv Večera)
(3) Žičnica (sedežnica) Habakuk (Zavod Gremo na Pohorje, 1957)
(4) Prva Zlata lisica leta 1964 (Dragiša Modrinjak)
 

OD TUJCEV BO IMELO MESTO NAJVEČ DOHODKOV
"Stremljenje, ki se je bilo pojavilo že lani, da se naše Pohorje spremeni v središče letoviščarstva in tujskega prometa, je dobilo letos najvidnejši izraz in najpomembnejšo realizacijo v ustanovitvi družbe za zgraditev pohorske vzpenjače ter v akciji za dovršitev avtomobilskih cest. Vprašanje postavitve vzpenjače seveda še ni dokončno rešeno, a po dosedanjem zanimanju sodeč, bo naša žična železnica prej ali slej prav gotovo stekla, če že ne prihodnje leto, kakor bi seveda želeli, pa vsaj v najbližji bodočnosti. Prav tako so pa tudi avtomobilske ceste deloma že gotovo dejstvo. Del teh cest je bil že letos dograjen, ostali deli pa se bodo dogradili prihodnje leto in pozneje. Tako bo naše Pohorje vsestransko preskrbljeno z najmodernejšimi in najudobnejšimi dohodi. Po izvedbi obeh tu omenjenih projektov, se bo začela za Pohorje druga doba, a njen razvoj bo seveda odvisen še vedno od naše nadaljnje podjetnosti, kajti same naravne lepote zelenih višav tudi po dograditvi vzpenjače in cest ne bodo mogle privabiti zadostno število turistov, letoviščarjev in športnikov, predvsem pa ne tujcev, od katerih bo imelo naše mesto največ čistih dohodkov. Kakor smo že svoječasno omenili, bo treba že takoj ob dograditvi vzpenjače in cest misliti tudi na gradnjo primernih letovišč in zdravilišč, hotelov in sanatorijev. Vse to pa se bo nanašalo seveda le na poletno dobo, na čas oddiha v pohorskem čistem in gorsko-hladnem ozračju. To bo poletna pohorska sezona. Toda naša nova prometna sredstva na Pohorje bomo morali izrabiti tudi v zimski dobi, ako bomo hoteli, da se bodo čim prej amortizirala in rentirala. Naše Pohorje mora zaradi tega postati ne le poleti, ampak tudi pozimi privlačna točka. To bo pa mogoče samo tedaj, če postane udobno in moderno urejeno zimsko športno torišče."
(Mariborski večernik Jutra, 24. decembra 1929)

PADLI OSMI STEBER
Svoj najbolj črni dan je Pohorska vzpenjača doživela 19. julija 2009, po 52 letih delovanja. Tega dne ob 10.38 se je zaradi dotrajanosti zlomil in podrl osmi steber žičnice in pravi čudež je, da ni bilo resneje poškodovanih ali celo mrtvih. V trenutku nesreče se je z vzpenjačo vozilo le 16 potnikov, največjo srečo v nesreči pa sta imela dva mlada gorska kolesarja iz Koroške. Njuna gondola je skupaj s stebrom zgrmela na tla, vlečna vrv pa se je na srečo ustavila. Iz uničene kabine jima je pomagal dr. Stanislav Černuša, ki je bil na svojem vsakotedenskem sprehodu po "jonatanki", že slabi dve minuti kasneje pa se je vlečna vrv spet premaknila in začela vleči kabino naprej proti naslednjemu stebru. "Gondola se je najprej zamajala, nato sva kar padla. Sploh nisva videla, da se je steber podrl, mislila sva, da se je utrgala vlečna vrv," se je nesreče spominjal Aleš Vitrič, ki je bil skupaj z Nejcem Korenom v kabini, ki je treščila na tla.