Janez Pikon: Kmetje v Bohinju so se daleč v preteklosti uprli zemljiškemu gospodu. Ta je upor zatrl, može obsodil na smrt, ženske izgnal, a jim dovolil, da s seboj vzamejo le, kar lahko odnesejo na hrbtu, one pa izberó in svoje može odnesó v Čadrg, pravi legenda? 
V okviru programa Dnevi pohodništva v Bohinju, Turizem Bohinj organizira vodeni planinski pohod iz Bohinja v Čadrg, katerega se množično udeleži 68 pohodnikov, ki preko Vogla (1922 m), planine Razor (1286 m), po mulatjeri in preko strmega pobočja Nos, ob lovski koči severno ob vrhu Javor (1361 m), ter Rešljeve planine (1130 m), kjer zahodno ob zaselku Na Križu dosežemo zgornji rob vasi Čadrg. Gostoljubni domačini nas vodijo mimo opuščene »Frnaža - peč za žganje apna,« do razgledišča Žlejžn, opišejo zgodbo »Duge babe v Čadrgu,« obiščemo sirarno in bivšo osnovno šolo, zdaj zavetišče za odvisnike v Čadrgu. Gostoljubni domačini na kmetiji Pri Lovrču (Marija Bončina) nas pogostijo in vozila za nepozaben prevoz v dolino, poskrbijo.
Davno tega so se kmetje v Bohinju uprli zemljiškemu gospodu. Ta je upor zatrl, može obsodil na smrt, ženske izgnal, a jim dovolil, da s seboj vzamejo le to, kar lahko odnesejo na hrbtu. In so izbrale - svoje može in jih odnesle čez bohinjske hribe proti zahodu. Na terasi med strmimi pobočji gora in visoko nad prepadno sotesko Tolminke je nastalo novo naselje: Čadrg. Tako pripoveduje legenda.
Še beseda o Javorci z okolico, ki si jo ogledamo z razgledne točke Žlejžn, ter spominske cerkve Svetega Duha v Javorci, ki stoji nad dolino reke Tolminke, ki izvira na nadmorski višini 680 m, severno nad zaselkom z istim imenom, obdana z mogočnimi gorami Slemenskih peči in krnskega pogorja: Vodil vrh (1053 m), Mrzli vrh (1360 m), Visoč vrh (1482 m), Rdeči rob (1913 m), Veliki Bogatin (Mahavšček, 2005 m), Tolminski Kuk (2085 m), Tolminski Migovec (1882 m) ...
Vojaki Avstro-Ogrske monarhije so jo zgradili na tem mestu predvsem zaradi skrite lege in približno enake oddaljenosti do vseh ključnih vrhov tega bojišča. Postavili so jo že leta 1916 in tako je že med vojno služila svojemu namenu. Katoličani, pravoslavci, muslimani, judi in tudi nekateri ateisti so složno odhajali v cerkev, ki jim je pomenila svetišče. Tam je vsak v miru lahko našel sebe in vsaj za kratek čas pozabil na vojno. Po skoraj sto letih od konca prve svetovne vojne nam je lahko v opomin na grozote in hkrati v ponos, saj je edinstven sakralni objekt, ki nosi tudi naziv evropske kulturne dediščine.
Gospodarjenje s planinskimi pašniki v Zgornjem Posočju ima tisočletno tradicijo. Preživelo je zaradi posebnega odnosa do narave, ki še vedno temelji na spoznanju, da je treba naravne vire uporabljati in ne izrabiti, izkoriščati in ne izkoristiti, ter jemati in sočasno ohranjati. Tega se zavedajo, tudi današnji kmetje, ki v gorskem svetu nad reko Sočo še vedno gospodarijo predvsem zaradi prepaše in vzreje zdrave plemenske živine, ter izdelave kakovostnih mlečnih izdelkov, kot je sir Tolminc. V njem se zrcalijo sirarsko znanje, ki je skozi stoletja postalo del tradicije in kulture ljudi, gorska paša, ter avtohtona mikroflora, ki ohranja še dodatni pečat okolja.
Janez Pikon