Urh Primožič:
Pijan od uspeha neke druge odprave daleč od doma pišem poročilo o avanturi, na kateri sem preživel dobršen del lanskega poletja. Kljub preteklem času se besede na papir zlivajo s težavo, a tokrat ne bo obračanja. Z distance časa na odpravo gledam z mešanimi občutki. Domov sem prišel z dvema zavidljivima vzponoma, sam pa ostal neizpolnjen.
Rašiška vizija
Do popotovanja v Kirgiziijo sem prišel marca, ko sem se med vožnjo iz Francije Andreju povabil v navezo. Njega je, da bi povečal število izkušenih članov, na odpravo povabil Janez, da pa ne bi ostal sam med tujci, je Jež s seboj pripeljal še nekaj članov iz Črne in soplezalko iz Kranja. Na Ježevo vrv sem se navezal skupaj s Kranjčanko Urško Kešar.
Janez Toni je bil tudi sicer idejni oče odprave, ki jo je organizirala mlada ekipa iz AO Rašice. Rašica se letno ubada z množico mlajših pripravnikov, ki po opravljeni šoli večinoma odpadejo iz aktivnega alpinizma. Razlog se verjetno skriva v veliki količini svežih pripravnikov, ki še niso absolutno pripravljeni na avtonomijo v gorah, in omejeni količini mentorjev in boljših soplezalcev, s katerim bi novi člani po končanem šolanju nadalje pridobivali potrebno suverenost.
Suverenost in nujno življenjsko pomembno znanje skrbno izbranih tem iz zgodovine alpinizma, brez katerega mlajša pripravnica v alpinizmu nima prostora. Na žalost je pri anarhistični mladini – rajši kot alpriročnik berejo nekega Frančka – le še vprašanje časa, kdaj bomo dobili alpinista, ki ne bo vedel katerega leta in dneva v tednu se je zlezel Čopov Steber.
Odsek se je problema lotil z uvedbo dodatnega enoletnega šolanja, v katerem mlajši pripravniki nadgradijo svoje znanje iz osnovne alpinistične šole. Šolanje se konča z odpravo, ki si jo s pomočjo mentorjev – tokrat inštruktorjev Matka in Janeza – organizirajo sami. Moje mnenje o sistematizaciji šolanja je v splošnem sicer negativno rašiška uvedba odprave se mi pa zdi odlična. Mogoče nas v Tržiču nekje v prihodnosti čaka kaj podobnega, vsaj v obliki tabora.
Epiloga rašiške analize efektivnosti ne poznam, sam pa bi Kirgizijo kot učni proces ocenil za uspešno – tako za rašiške udeležence kot zame.
Kara Su
Odprava je potekala med 12. 7. 2023 in 9. 8. 2023 v dolini Kara Su v pokrajini Karavšin, Kirzigija. Sosednji dolini Kara su in Ak su sta klasičen cilj za skaleželjne alpiniste, saj okoliški vrhovi, ki dosegajo višine med 3000 m in 6000 m, ponujajo čudovito plezanje v dolgih in strmih granitnih stenah. Logistika za odpravami v dolini je relativno enostavna. Prevoz, nosače, hrano in kuharja zagotovi agencija Central Asia tours. V baznem kampu, kjer so nam zagotovili tri skuhane obroke dnevno, je poleg dvajsetih Slovencev prebivalo še približno toliko ponosnih Rusov (ki so v alpinističnem smislu ostali v železni dobi sedemdesetih), tako da je občutek pristnostmi in osamljenosti izginil.
Spoznavanje z granitom
V prvih dneh v taboru je Andrej hudo zbolel, zato sva se prve smeri z Urško lotila sama. Splezala sva deloma navrtano smer na Mali Asan, kjer sva se uspešno spopadla z zabavnim off-widthom (baje da je 6b+ js sm se že v 7cjih mn napel), v katerem sem (na poseben alpinističen način) užival. Plezala sva do sončnega zahoda. Na poti, do katere sva sredi noči sestopila iz stene, naju je pričakal Andrej, ki nama je, izmučen od bolezni, vseeno požrtvovalno prinesel čaj. Do hriba je dobra ura hoje.
Naslednjo akcijo smo že izvedli v troje. Spet v Malem Asanu, tokrat po Jugovzhodnem razu. Kljub Andrejevi bolezni smo plezali nemoteno – največ težav smo imeli šele pri sestopu, kjer se nam je pri spustu v offwidthu iz prejšnjega vzpona zataknil štrik.
Kot zadnjo lažjo pred resnim ciljem smo izbrali Diagonalo v Rumeni steni – prav tisti, pod katero so pred slabimi dvajsetimi leti ugrabili Tommyja Caldwella in ostale ameriške plezalce. Odličen slovenski cilj v tej steni bi bila smer Večnost, ki sta jo prva preplezala Alenka Jekovec (takrat Jerala) in Urban Ažman. Prve ponovitve še nima.
Diagonalo smo preplezali z lahkoto. Najtežje mesto (cca 6b+), je polno ruskega železja, sicer pa je smer za rusko klasiko dokaj čista – z izjemo navrtanih sidrišč, ki jih z veseljem uporabiš. Največ težav smo imeli v spodnjih treh raztežajih, saj so bili popolnoma mokri in s slabo možnostjo varovanja.
Kotina
Cilj, na katerega sem definitivno najbolj ponosen, je vzpon na Kotino po redko plezani Črni Wolgi. Skico smeri so nam priskrbeli Rusi, ki si že kakšno desetletje gradijo spletno bazo podrobnih opisov smeri – vsaki smeri pripada svoj dokument v stilu bivšega sistema, kjer je opisan vsak meter smeri. Poleg podrobne skice vsakega raztežaja in vrisa smeri ter sestopa so raztežaji opisani še z besedo ključne orientacijske točke pa so fotodokumentirane. Prav te fotografije so pregnale strahove pred zmoto v orientaciji – v smeri nismo našli enega znaka prejšnjega obiska.
Zahodno steno Kotine po celotni širini horizontalno preseka velika vodoravna polica, drugje pa je stena popolnoma navpična. Smer smo plezali tri dni. Prvi dan je navezo vodil Jež. Po lažjem terenu (nekaj raztežajev okoli 6b, ostalo V-VI), s slabim varovanjem smo okoli tretje ure dosegli polico, kjer smo bivakirali. Vodstvo sem naslednji dan prevzel jaz in splezal vse raztežaje do vrha (večina 6b-6c, ključni raztežaj naj bi bil 7a, verjetno je realnost bolj nekje med 6c in 6c+). Do dna stene nas je ločilo dobrih dvajset spustov po vrvi, drugo polovico smo jih naredili tretji dan.
Prečenje Pika Sibirije
V dolini Ak-Su smo pod steno obrnili. Željo po Perestroiki je premagala realnost – v zasedbi pod steno smeri psihično ne bi zmogli, vsaj ne po sporu prejšnjih dni. Alpinizem je šport sreče in naključij, obračanje pa grenkoba, ki pride zraven.
Z željo po poslednjem vzponu pred koncem odprave sem se lotil očitnega solo cilja – prečenja grebena Pika Sibirije, ki se od začetka doline vleče vse do rumene stene. Greben je malo plezan (če sploh je). Ko sem svoj načrt razkril Rusu Tihanu, je rekel, da za alpinizem nimam občutka.
Moj prvi plan, prečenje preko vrha Kara-Suu, sem opustil zaradi novozapadlega snega. Iz grape med rumeno in srebrno steno sem se v nevihti previdno povzel vse do vrha Pika Sibirije, kjer so se oblaki razkadili. Začetek greba je bil čudovit; ponujal je trdno (za Tržičana) skalo in lepo plezarijo tretje stopnje s ključnim mestom IV+. Nato me je čakalo dolgo popotovanje po ravnem terenu, primernem za hojo, kjer sem v dolgih urah sonca obžaloval odločitev, da namesto dodatne plastenke vode s seboj vzamem vrv. Nekaj plezanja me je čakalo na koncu grebena, ko sem se dvignil na manjši vrh. Od tam sem se po grdem melišču spustil nazaj do tabora.
Refleksija
Vzpona na Kotino in Pik Sibirije sta sploh za prvo odpravo dobra. Zadovoljen sem z vsemi opravljenimi vzponi. Da bi bi sam krstil odpravo za brezpogojno uspešno, pa bi potreboval še občutek samoizpolitve, ki ga tokrat nisem doživel. Kljub dobrim preplezanim linijam sem se domov vrnil brez izkušnje, ki sem jo lovil – vzpona, ki bi me izzval in v katerem bi začutil tisti občutek majhnosti, ki ga iščemo v hribih. Vse vzpone sem opravil z veliko rezerve, tako fizične kot psihične. Iskrice veselja, ki jo doživiš, ko se v steni presežeš* in izživiš, v teh gorah nisem doživel**.
* s tem mislim na preseganje v metafizičnem smislu, ne na nek športnoplezalski nivo.
**te občutke sem verjetno doživel v prvi smeri na Mali Asan, a jih ostali dnevi praznine pretehtajo.
Opravljeni vzponi
Mali Asan (Little Asan, 3900 m), West face corner and cracks (VIII-/VI+, 300 m), Urša Kešar (A0), Urh Primožič
Mali Asan, Jugovzhodni raz (VI/IV-V, 400 m), Urša Kešar, Andrej Jež, Urh Primožič,
Yellow Wall (3700 m), Diagonal (VIII-/V-VI, 500 m), Urša Kešar (A0), Urh Primožič, Andrej Jež
Kotina (4500 m), Črna Wollga (VIII+/VII, 1700 m), Urša Kešar, Urh Primožič, Andrej Jež
Grebensko prečenje grebena Pik Sibirije (5010 m, IV+/II-III), Urh Primožič