Večer, 15.02.04, Narava, gore in ljudje: V Sloveniji je pot slabo označena, v Avstriji pa ne marajo mokrih
V Sloveniji je pot slabo označena, v Avstriji pa ne marajo mokrih planincev
Vtisi z obmejne planinske panoramske poti
Pričnemo na Koroškem in po tednu prijetne hoje končamo v pomurskih ravninah - Teden dni po poti lepih doživetij
Prve korake naredimo v idiličnem trgu v Labotu - Lavamintu v Avstriji, po petih oziroma sedmih dneh hoje pa polni doživetij končamo v avstrijski Radgoni. Že pred tremi leti, ko je bila pot zarisana, so se med pohodniki in planinci razvnele živahne razprave. Je težka, je prelahka, predolga, je preveč razvlečena tu ali preveč tam? Če jo boste prehodili, boste dejali, da je ravno pravšnja. Vzemite je toliko, kolikor je hočete, lahko jo prehodite po etapah, vendar ne izpustite niti koščka, vsak je po svoje čaroben, lep.
Vedeti je treba, da je speljana tudi "slovenska varianta". Moji koraki so vodili deloma po tej, deloma ali celo pretežno po drugi strani. Včasih sta označeni poti povsem skupaj, drugič se precej razideta. Je pa treba odločno zapisati, da je avstrijska varianta dosledno, vzorno označena. Ne samo na drevesih, skalah, celo talne oznake z apnom boste našli. Pri nas pa veliko oznak manjka, človek drevo podre, oznaka je na skladovnici drv, poti so zaraščene, zasekane, tudi zametane z raznimi odpadki, pohodniku je kar težko, ko vidi kako slab je še ta naš odnos do pohodništva. Oznak za bližnje kulturne ali druge spomenike skorajda ni. Ko se pogovarjaš z ljudmi na poti, naletiš na precej takih, ki niso prijazni do pohodniških poti. Saj pohodniki samo motijo ta ljubi mir, prečkajo plotove in tako naprej. Vsekakor so na drugi - avstrijski strani do tega bolj odprti. Tam so kmetje, gostilničarji in drugi sofinancirali propagandni material, samo da le pripelje pohodnika mimo njihove hiše. Ne vsi, ampak vsaj nekateri vam bodo poskušali vsaj nekaj prodati. Pa nikar ne mislite, da se pri njih ravno vse sveti. Da ne bo pomote, tudi pri nas boste naleteli na prijazne ljudi, vabili vas bodo v hiše, vabili k mizi. Smo pa Slovenci nekomercialni, kljub temu pa sem navadno prenočeval pod domačimi strehami. Namreč ravno nočitev lahko na avstrijski strani postane problem. Če hodiš ves dan v dežju, se od človeka vse cedi, bodo sobe "žal zasedene". Zdi se, kakor da bi morali mokri bivakirati zunaj, sredi te velike ponudbe. Mene je takšne zadrege rešila družina Sabathi blizu Landgega. Še več, takoj so poskrbeli, da je bila soba prijetno topla, seveda pa pričakujejo, da boste za seboj pospravili. Tudi cene prenočišč niso bistveno višje kot pri nas.
Čez Košenjak po naši strani
Preko slikovitih bregov nad St. Lorenzom vas vodi pot preko Košenjaka in Urbana, tu gre kar skupaj z našo varianto, in vas pripelje na Mlake. Po najlepših senožetih in tesnih jarkih se pot spusti povsem do naših dolin in vodi naprej preko Jerneja ob cerkvah in lipah v Ivnik - Eibiswald. Sledi nočitev. Res dovolj in preveč za en dan. Tu lahko zberete bogate vtise prvega dne. Sosedje res znajo izbrati lepote poti in jih tudi opremiti. Za prvi dan hoje bi skorajda priporočal samo pot do Sobot ali do St. Lorenza. Samo ob lepem vremenu bi pot nadaljevali po slovenski strani preko Kapunarja. Čudoviti so pogledi v Dravsko dolino, na Pohorje. Le kje je človek toliko prekopal, preluknjal zemljo kakor tu, ko je varoval svoj "raj na zemlji"? Rovi, rovi in spet rovi, v visoki praproti in vejevju, ki ga moči dež. Nikar, raje po avstrijski strani, le da vam bo pogled božal polja in doline na položni strani mejnega hribovja. Do Kaple, če želite prenočiti doma, bo že kar preveč. Vendar si že pred pohodom zagotovite telefonske številke kmetij, ki ob tradicionalno dobrih malicah ponujajo tudi prenočišča, sicer se boste v noči vračali in prenočišče iskali pri sosedih na drugi strani, kjer imajo tega neprimerno več. A pozor, če ste močno premočeni, je lahko takoj "vse zasedeno". Mokrega pohodnika le težko sprejmejo! To je edina negativna točka za avstrijsko varianto.
Poti ne bom več cefral na dneve. Avstrijske agencije jo ponujajo kot petdnevni treking. Jaz sem za njo potreboval polnih sedem dni, pa se mi zdi, da sem hitel, mislim, da nekaj vzamejo tudi prehodi z ene na drugo varianto in še vinska pot, ki je nisem hotel izpustiti. Pa bi vendarle za eno od možnih prenočitev svetoval Duh na Ostrem vrhu. Zelo solidna in prijazna ponudba je pri Brezah.
Neprijazno na mejnem prehodu Jurij
Pri Sv. Juriju sem spet prestopil na domače dvorišče. Pa sem to kmalu obžaloval. Pred letom je bila še tista stara meja. Srečeval sem avstrijske policiste, carinike, tudi na prehodih me nihče ni vprašal po dokumentih, menda se že po opremi vidi, da sem pohodnik. Zdaj pa mož postave zahteva, da mu izpraznim nahrbtnik. Lep pogled na premočeno obleko, po svoje ponižujoče za človeka, pa vendarle, tudi jaz ga plačujem natanko za to, kar počenja. Sicer pa je tu prava puščoba, opuščen kraj strahov, pot zavije na desno in preko goric v naše vinorodne kraje proti Šentilju.
Ob Muri je na naši strani lepše
Naenkrat je ob reki Muri več gostinske ponudbe na naši strani, celo Avstrijci vam bodo priporočali ogled broda in mlina na Muri, prav zanimivo. Še enkrat boste morali prenočiti, čeprav v ravni daljavi že slutite končni cilj - Radgono. Zanimivo bi bilo prehoditi vsaj nekatere od mnogih stranskih ponujenih zanimivih poti. Ta panoramska pot je zares enkratno doživetje. Naj jo kdo prehodi samo po naši varianti ali jo podoživi na sosednji strani, kombinacija morda ni najbolj posrečena, je pa lep vpogled v stanje in ponudbo na tej in drugi strani meje, ko je danes praktično ni več. Zanimivo jo je bilo doživeti, zdi se, da jo, to mejo, jemljemo veliko bolj resno kakor sosedje. Ne pravijo zaman naši policisti: "Schengen bo tu deloval."
Kristl Valtl