John Hunt, priredil: Janko Blažej
Malo preden smo prišli v vas, nas je pozdravilo odposlanstvo, v glavnem sorodniki naših mož. Pričakali so nas ob poti s sodčkom čanga-piva, mlečne barve, ki ga varijo iz riža in z veliko posodo tibetanskega čaja. Ta prisrčna dobrodošlica, ki je bila sicer bolj namenjena Šerpam, pa tudi nam, je značilna za te prijazne ljudi.
Presenečeni smo našli v vasi Namche radijsko oddajno postajo, katero so upravljali indijski uslužbenci. Značilno za prijaznost indijskega poslanika v Katmanduju je, da je naročil gospodu Thvariju, ki je upravljal to postajo, naj za nas pošilja nujna sporočila. Med našim bivanjem na Everestu smo mu bili za to večkrat nadvse hvaležni.
Zadnji dan našega pohoda je bil tudi višek planinskega užitka, odkar smo zapustili dolino Nepal. Zopet nas je pričakala skupinica prijateljev in sorodnikov iz bližnje vasice Kumjung. Še več, iz samostana so poslali celo ponija, ki sicer ni bil najboljše zunanjosti, a je bil le močan, da bi me ponesel preko zadnjih pobočij. Sicer nisem jahač, a ta ježa v čistem gorskem zraku je bila edinstvena. Na moja čutila so močno vplivala lepote v bližini. Tyangboche je eden najlepših krajev na svetu. Višina znaša nad 3.650 m. Samostansko poslopje stoji na vzpetini ob koncu velikega hrbta, ki ga je odrinila na stran reka linja. Samostan daje s sedanjimi poslopji, ki so zgrajena v nenavadnem slogu, nekak srednjeveški vtis in je čudovito podvznožje za najčudovitejše gorsko ozadje, kar sem jih kdaj videl, bodisi v Himalaji ali kjerkoli drugod. Nad odejo temnih mecesnov in priklonjenih brez, ki so zaradi velike višine že pravi pritlikavci, se dvigajo na vsako miljo v zrak ogromni ledeni stolpi. Skupina Everesta zapira dolino in 7600 m visok zid gore Nuptse pada v enem samem, kakem 2400 m visokem prepadu od grebena do ledenikov v podvznožju.
Čeprav je ta pogled nadvse veličasten, vendar vleče oči nase ogromen zob, ki stoji malo desno, srednje oddaljen in zlovešče visi nad dolino. Ta gora je 6950 m visoki Ama Dablam, ki je na pogled nepreplezljiv in prekosi najbolj senzacionalne poglede na Matterhon in se lahko primerja s stolpom Mustag v dalnjem Karakorutnu.
Tik nad hrbtiščem samostana, proti jugovzhodu sta dvojčka, zalita z ledom in z njunega grebena se dvigajo stolpiči, ostri kakor igle proti nebu. To sta Kangtega in Tamserku, oba visoka nad 7600 m. Na severozahodu se dviga nad reko Dud Kosi skoraj absolutno simetrična gora, jugozahod pa zapira več milj dolg in vseskozi nad 6000 m visok greben gore Kwamgde.
Brez besede smo občudovali ta veličasten prizor s planinskega pašnika, po katerem se je mirno pasla živina. To je bil idealen kraj za naše prvo glavno taborišče. Življenje je bilo zelo lepo. Naše izhodiščno taborišče v Thyangbochnu je tiste tri dni, ki smo jih prebili tam, nudilo kaj živ in slikovit pogled. Čas, ki smo ga še imeli do začetka aklimatizacije, smo namenili za počitek, a smo le malo počivali. Preveč dela in načrtov nas je še čakalo.
Naš čas je bil res izredno izpolnjen. Zaradi nekaterih priprav nismo smeli zanemariti drugih. Petnajsti maj pa je bil končni datum, do katerega smo morali biti dokončno pripravljeni, da pričnemo plezati na gori. Dnevnik dne 28. marca vam nudi le bežen pogled v ves ta vrvež.
Včeraj je prispela druga karavana in jutri odide naša prva skupina na trening — torej imamo dela čez glavo. Izplačali smo kulije, ki se zdaj vračajo na svoje domove. Bremena so lepo zložena. Barvaste proge naznačujejo, kje je treba tovor odpreti. Skladovnico zase tvorijo zaboji s hrano, ki so zloženi v obliki dolgega četverokotnega zidu. Druga skladovnica vsebuje kisik in je posebej ograjena z vrvjo. Tenzing je s plezalno vrvjo ogradil tudi celotno taborišče, da bi nas zavaroval pred zijali iz vrst domačinov in popotnikov.
Prvič smo razpeli vse šotore. Bilo jih je okrog 20, različne velikosti in barve. Trije so zelo majhni, namenjeni za zadnje taborišče pod vrhom; oranžne bomo postavili v izhodiščnem taborišču in nad njim, rumene bomo rabili do vstopa v Zahodno globel. Značilni švicarski šotor je Tenzingov začasni dom. Imamo še dva večja šotora mehurjaste oblike. V prvem so Šerpe, v drugem mi. Pred nekaterimi šotori še zračijo svetlordeče, olivne in rjave spalne vreče. V oddaljenem kotu taborišča je Thondup postavil svojo kuhinjo. Stene je napravil iz zabojev, za streho pa mu služi nepremočljivo platno. Med njegovimi številnimi podložniki vidimo tudi ženske. Nekatere čistijo posodo ali krpajo obleko, druge pa se češejo in si spletajo dolge črne kite.
Ko smo zaključili zajtrk, je sonce še na travi topilo slano, kaj ti bili smo v višini 4000 m in je bilo ponoči še vedno zelo mrzlo. Sedeli smo na zabojih okoli mize, sestavljene iz zabojev za kisikove bombe. Presenetljivo je, da smo še vsi bolj ali manj čisto obriti. To je Bourdillonova zasluga. Oskrbel nas je namreč z brivskimi aparati, kajti preveč kosmati obrazi bi otežkočili delovanje kisikovih mask.
Dnevno delo je v polnem teku; več manjših skupin se bavi z različnimi opravili. Prvo skupino uči Tom Bourdillon uporabljati kisikove aparate z odprtim kroženjem. Pri tem mu pomaga Michael Ward. Njegovi učenci pripravljajo svoje aparate, da jih bodo prvič preizkusili na griču nekaj sto metrov nad taboriščem. Ed Hillary je središče druge skupine, ki jo sestavljajo večinoma Šerpe. Razlaga jim uporabo kuhalnikov, tolmači pa Tenzing. George Band razvija prenosljive radijske oddajnike, popoldne pa nas bo poučil o njihovi uporabi.