John Hunt, priredil: Janko Blažej
Na drugi strani taborišča, nasproti kuhinje, je Michael Westmacott sestavil zložljivo lestev in jo namestil med dve veliki skali. Problematično mesto v sredini, kjer se oba dela stikata, zaposluje večje število Šerp, ki preizkušajo njegovo vzdržljivost sprva oprezno, pozneje pa z naraščajočim zaupanjem, kajti spoj je očividno kos teži vseh preizkuševalcev. Drugje lahko vidite kar čedne kupe opreme, ki jo razvijata Evans in Noyce. To je obleka in oprema, ki jo bomo dobili ob določenem času. Kaže, da je del opreme že dosegel svoj cilj, kajti nekdo je že oblekel svetlozelen puhast vetrni jopič, drugi pa se ponaša z modrim pulovrom. Nekaj jih v travi preizkuša celo dereze, pripete na nove gorske čevlje. Med skupinami pa se premika Tom Stobart s svojo filmsko kamero. Spremlja ga Sherap, smešen starček brez zob, očividno lama ali svečenik. Zdaj že dobro zna postaviti Tomov trinožnik in kaže celo nekaj nagnjenja, da bi sam sprožil aparat.
Moja dolžnost je, da urejam račune in kontroliram gotovino. Napisati moram članek za »Times« in napraviti načrte za pozneje. Tudi Wylie in Tenzing imata precej skrbi: odbirata Šerpe, ki bodo s posameznimi skupinami odšli na trening; nadalje odbirata tiste, ki bodo izpopolnili višinsko moštvo in one za delo na Ledenem slapu. Skupno z Gregorjem, ki odgovarja za poslovanje naše pošte, morata določiti poštne tekače in tudi še pomočnike, pri fotografiranju. George Band mora razdeliti obroke tistim, ki odhajajo na »klimatizacijo. Kupili smo ovco, ki je Šerpe kot verniki nočejo ubiti; zato nam je Lowe ponudil na uslugo svoje mesarske sposobnosti.
Prihod ekspedicije je brez dvoma velik dogodek za bolne in pohabljene domačine. Ward mora ozdraviti mnogo pacientov. Puliti mora zobe in zdraviti bolne oči, tvore, vročino in bolečine v želodcu. Pugh posluje v fiziološkem šotoru. Z veliko skrbjo nas tehta na tehtnicah za bremena, nas prebada z iglami in nas goni navzdol po pobočju za svoje poizkuse maksimalne storilnosti.
To popoldne smo bili na uradnem obisku v samostanu, kamor so nas povabili menihi. Ob prihodu je običaj, da obiskovalec položi rute na opatov sedež in sedež njegovega prednika. Sedanji opat je še zelo mlad in se je tisti čas mudil v Tibetu. V to ceremonijo me je uvedel Tenzing. Nadomestujočemu opatu sem poklonil tudi zastavico naše ekspedicije. Na hitro so nam razkazali svetišče, nato pa so nam postregli v zgornjem prostoru. Z Wyliejem in Tenzingom sem sedel poleg našega gostitelja, okroglega možička, oblečenega v obledelo rdečo hal jo. Vprašal sem ga po yetiju, o katerem smo že precej slišali kot o »odvratnem sneženem možu«. Stari dostojanstvenik se je ob tem predmetu razgovora takoj ogrel. Skozi okno je pokazal na travnik, kjer so bili razpeti naši šotori. Točno je opisal kraj, kjer se je pred več leti pozimi, ko je še ležal sneg, prikazal iz goščave yeti. Žival, ki je včasih skakala po svojih zadnjih nogah, včasih pa po vseh štirih, je bila poldrug meter visoka in pokrita s sivo dlako. Prav isti opis smo slišali tudi od drugih očividcev. Stvar se je starčku tako živo vtisnila v spomin, da je ob doživljanju teh spominov kar pozabil na svoje goste. »Yeti je prenehal praskati,« — starček je to zelo dobro posnel, vendar je ta prikaz trajal dlje kot je bilo potrebno, — »pobral je sneg in napravil nekaj kep« — tudi to je stari menih kar se da nazorno prikazal. Prebivalci samostana so bili zaradi tega zelo razburjeni. Padli so ukazi, da je treba nepovabljenega gosta spraviti proč. Udarjali so na gonge in trobili v dolge tradicionalne rogove. Yeti se je pobral v grmovje.
Poslušali smo, prevzeti od te zgodbe, ki nas je zelo zanimala, čeprav smo bili manj prepričani o resničnosti pripovedovanja, ko smo slišali še podrobnejše zgodbe o tem. Tako na primer, kako so ljudje v Tibetu pobili celo pleme yetijev, ki so se svojim človeškim bratrancem zamerili s tem, da so posnemali njihove navade. To je dokaj čudna zgodba, če jo primerjamo z budističnimi predsodki proti jemanju življenja. Ta pokol je bil vzrok, da je oblast yetije z zakonom zaščitila. Živali so si v svojem dobro znanem smislu za humor nekoliko preveč dovolile in so šle s svojimi šalami predaleč. Kljub temu je pokol yetijev res zgražanja vredno dejanje.
Omenil bi še, da je pod blagodejnim vplivom menihov postala vsa dolina Imja svetišče divjega življenja. Rezultate smo lahko opazovali iz našega taborišča, okoli katerega so se nedaleč od šotorov nemoteno sprehajale srne kosturi, ram chikor — to so ogromne himalajske jerebice in nenavadni fazani.
Do dvajsetega aprila smo imeli še dobre tri tedne časa, da treniramo in se pripravljamo na vzpon. Glavni namen teli treh tednov je bil, da se polagoma privadimo uporabi obeh vrst kisikovih aparatov. Načrt smo nameravali izvesti v dveh etapah po približno osem dni; vmes bi napravili odmor, da se odpočijemo in reorganiziramo, preden znova odidemo trenirat, kajti sestavo posameznih skupin bomo za drugih osem dni spremenili. Razdeljeni smo bili v tri skupine, ki sta jih poleg mene vodila še Ed Hillary in Charles Evans. Za vsako skupino smo izbrali posebno področje. To uvodno plezanje smo vsi navdušeno pričakovali, kajti bili smo prepričani, da bomo imeli na manjših vrhovih in sedlih v bližini dovolj prilike za resno plezanje. Še več — v manjših skupinah se tudi mnogo laže razvijata medsebojno prijateljstvo in intimnost.