Prispevki iz mojega arhiva!
ZA HRIBOVCA NISI NIKOLI PRESTAR!
Članek Jasne v glasilu kolektiva Zdravstvenega doma Maribor
Zazri se v daljave
v nebo k vrhovom, in pozabi,
da živiš na dnu.
Tone Svetina
Letos slavi 90 letnico planinska zveza Slovenije, saj se pričenja njena zgodovina z letom 1893, ko so bili položeni prvi temelji za mogočno zgradbo planinske organizacije.
Porojena je bila iz nacionalnih teženj ohraniti naše goren našemu narodu kot zapuščino pradedov, ki se je med desetletji iz skromnih zametkov planinske ideologije razvila v najpriljubljenejše društvo vseh tistih, ki so ljubili lepoto in čar naših gora in preko njih vse lepe zemlje slovenske, vseh tistih, ki so znali ceniti njene pridobitve., vseh tistih, ki so se znali postaviti v bran notranjega in zunanjega sovražnika.
Naporna je bila njena pot od časov pred I. in skozi vihar II. Svetovne vojne, po kateri je postala prekaljena v ognju in krvi, ter stopila na novo pot razmaha in vsestranskega napredka. Njena današnja usmerjenost teži k približevanju lepot gorskega sveta in naše domovine vključno s pomniki NOB čim širšim ljudskim množicam.
Ali ste že član planinskega društva? Če še niste, SE VKLJUČITE V NAŠE VRSTE, NE BO VAM ŽAL!
Pod strokovnim in varnim vodstvom naših planinskih in gorskih vodnikov se vam bo na organiziranih izletih ustavljal pogled na brezkončnih lepotah planinskega sveta, katerega čar boste zajemali z vso dušo in z vsem srcem ter »pili prelest naše zemlje« in jo še bolj ljubili. Vedno znova se vam bo odpiral pogled na doslej neznana območja, ki ste jih željni spoznati in prodreti v njihovo osrčje. Spoznali boste planinsko idilo z vsemi njenimi krasotami. Ustavljali se boste ob divjih potokih in slikovitih slapovih, občudovali neskončno lepoto planinskega cvetja na zelenih gorskih livadah in samotne macesne, ki kot viharniki kljubujejo vetrovom, tam vas bo morda presenetil gams, ko vas bo zvedavo opazoval z višin, ali planinski orel. Izza vratolomne stene vas bo pozdravljal najlepši cvet naših gora-planika-ali triglavska roža, ob gorski poti pa vam bo klicalo v pozdrav nešteto drugih drobnih cvetic. Prečkali boste melišča in se ustavljali na snežiščih, pred vami pa se bo na horizontu gorske poti dvigal mogočen vrh, ki ga želite doseči. Čim dlje bo segal vaš pogled, tem več bo kristalnih vrhov, ki bodo izginjali v meglicah neskončnosti. Spoznali boste gorski svet v vsej njegovi veličini; v brezmejnem v soncu dehtečem miru in tudi razdivjani razbesnelosti prirodnih sil. Poslušali boste tišino in spoznali, kako majhen je človek v primerjavi z elementarnostjo in mogočnostjo narave. Kako zadovoljni boste, ko boste dosegli cilj! Utrujeni boste spokojno zaspali v siju zvezd, ki vam bodo bliže, odeti s srebrno kopreno mesečevih žarkov. Poplačani boste za vse napore in zavzeto boste še naprej občudovali naš gorski svet.Pesem vašega srca se bo zlila z akordi pomirjajočih melodij gora in zadovoljni boste. Morda boste našli sebe in težave, ki vas morda pestijo bodo postale lažje, zakaj gore so dobre do tistih, ki jih je tjakaj prignala srčnost. Vaš duh bo sproščen in prepojen s poezijo lepot.Posebno mladim bodo gore pomagale pri oblikovanju značaja, da bo postal klen in trden, kot so trdne naše gore, njihova osebnost pa bo postala vredna imena planinec-gornik.V planinski postojanki boste našli varno in prijazno zatočišče, pa tudi cena ne bo tako visoka, če boste pokazali izkaznico planinskega društva, saj imajo člani pri prenočevanju precejšen popust. Še večji popust pa bodo imeli člani alpinističnega odseka, mladinski, planinski oziroma gorski vodniki ali inštruktorji, ter člani gorske reševalne službe.Mladi planinci se lahko vključijo v mladinski odsek, če želijo pa tudi v gorsko stražo. Oba jim omogočita osnovno znanje za hojo v hribe.Če želite postati dober planinec, ki je seznanjen z osnovami planinstva – z vsem kar mora vedeti vsakdo, ki želi hoditi v gore – imate možnost da se vpišete v osnovno planinsko šolo. Če pa se navdušujete nas alpinizmom se lahko vpišete v II.-stopenjsko alpinistično šolo, če pa imate veselje do planinskega vodništva, sta vam na voljo tudi letni in zimski vodniški tečaj, ob tem pa še niz drugih izpopolnjevalnih tečajev.Vsem ki hodijo v hribe pa ponuja ta šport sijajno rekreacijo, saj so v neprestanem gibanju na svežem zraku, obenem pa v gorah nikoli ne zmanjka sproščenega razvedrila. Večeri v planinskih postojankah – daleč od vsakdanjih tegob, naporov in ihtavega ozračja – so ob prijazni planinski druščini vsakokrat znova enkratno doživetje. Seveda pa le če se znamo vživeti v bistvo doživljanja planinstva in njegovih čarov, ter če znamo biti povsem navadni ljudje.
Zato pojdimo v gore, na strme vrhe!
Podrobnejše informacije za vključitev v planinsko dejavnost dobite pri mentorici planinskega društva Kozjak Maribor, zavezani za Zdravstveni dom, višji medicinski sestri patronažne službe MARIJI FLEINSIGER. Posredujte ji svoje želje in predloge, ter bodite tako tudi vi akter pri oživitvi planinske skupine v Zdravstvenem domu Maribor.
Pa srečno in prisrčen gorniški pozdrav!
TE DNI
Intervju enega izmed novinarjev izpostave Dela v Mariboru z Jasno Princ, Junij 1983
75 Mariborčanov na Triglav
Prav te dni namerava iz Maribora odriniti »ekspedicija« 75 Mariborčanov na Triglav. Ker je to poseben dogodek smo se pogovorili z enim od njegovih akterjev, s tajnico alpinističnega odseka PD Kozjak Jasno Princ.
Ljubezen do hribov se je v njej rodila že zelo zgodaj, še preden so družino izselili v srbijo med drugo svetovno vojno in je Jasna stopila med partizane. Po vojni je šla v sanitarno šolo in še danes opravlja službo zdravstvenega prosvetarja »Ljubim gore« nam je zaupala. Tam so ljudje drugačni, boljši, da mnogo boljši, kot če jih srečaš v dolini. Pred petimi leti je pričela intenzivno delati pri planinskem društvu Kozjak Maribor. Že po dveh letih je postala tajnica alpinističnega odseka in to funkcijo opravlja še sedaj. Društvo samo šteje okrog 700 članov, zelo močna pa sta še mladinski in alpinistični odsek. O njihovi veliki aktivnosti pričajo številni dokazi. Navezali so tudi tesne stike s planinskim društvom Natur Freunde iz Gradca in imajo z njimi večkrat skupne akcije. Letos so imeli tudi dva prvenstvena vzpona – prvi v Križevniku nad Robanovim Kotom (Kozjaška smer) – drugi pa v Toscu – Julijske Alpe (Maturantska 1968). Poseben uspeh letos je bil vzpon v severni steni Triglava. Četrti so preplezali Bohinjsko smer.Na vprašanje, kako je prišla do zamisli o množičnem vzponu Mariborčanov na Triglav nam je Jasna Princ odgovorila, da so se spomladi mnogo pogovarjali, kaj naj storijo v počastitev 75-letnice PZS, pa so se domenili, da bodo popeljali 75 Mariborčanov na Triglav in ker letos mineva tudi 190 let od prvega vzpona nanj. Izlet bo docela varen, na vsakih 10 udeležencev bosta dva vodnika, vodja poti pa bo gorski vodnik inž. Danilo Škerbinek. Zagotovljena je zdravniška pomoč in pomoč medicinskih sester. »Potrudili se bomo« je dejala Jasna Princ, »da bodo ljudje zadovoljni. Zato si želimo, da bi akcija uspela in da bi mogli organizirati še več podobnih izletov«.
Delo; 1968
In še moji pogledi na del tedanjega časa
Jasna Princ, ki je bila kar nekaj starejša od nas je bila nepogrešljiv člen verige članov našega društva saj je kot korespondentka vzorno, pedantno in predano vodila ter tipkala čistopise vseh naših sestankov ter občnih zborov, tako alpinističnega odseka kakor tudi društva. Pogosto je z nami zahajala v hribe, tako z alpinisti, kakor tudi planinci in se udeleževala njihovih taborov. Bila je zaposlena v Zdravstvenem domu Maribor, kjer je med drugim tudi propagirala planinsko dejavnost. Naš mladinski odsek je prav po njeni zaslugi, na tedanji srednji medicinski šoli ustanovil planinsko mladinsko sekcijo od koder je v naše vrste neprenehoma pritekal mlad uka željan kader. Seveda so to povečini bila mlada dekleta, saj so moški slušatelji medicinske stroke bili bolj izjema. Zato za naše društvo ni naključje, prej pravilo, da so se naši mladi fantje zagledali v mlada dekleta, ter kasneje z njimi sklenili življenjsko navezo. Ni ravno malo naših članov AO in MO, ki še danes uspešno krmarijo s svojimi sopotnicami skozi Scile in Karibde življenja, kolikor jih še stopica po tem svetu. Seveda je od teh znanstev in zvez imelo društvo tudi določene koristi, zlasti alpinisti, ki so se odpravljali na manjše ali večje odprave, pa je poleg ostale opreme bilo potrebno s seboj vzeti tudi izbrana zdravila ter ostali sanitetni material (za vsak slučaj) in so zato poskrbele naše vrle medicinke.
Jasna je bila tudi izvrstna risalka in aranžerka, zato ni čudno, da je sleherno leto ob naši pomoči izdelovala različne risane aranžmaje prepletene z planinskim cvetjem, ki smo jih potem na njenem domu barvali. Služili so za dekoracijo našim vsakoletnim planinskim plesom, ki so bili značilni v tistem obdobju za PD Kozjak. Pripravljeno dekoracijo smo potem člani AO in MO pod njenim strokovnim vodstvom tudi razobesili in namestili v prostoru, kjer se je odvijal ples. To je bil edini način, da si je enkrat letno društvo nekoliko finančno opomoglo, saj smo na vsakem plesu med drugim organizirali tudi srečelov z dobitki, ki smo jih izprosili pri raznih obrtnikih, le ti so čutili pripadnost društvu, saj so ga ustanovili obrtniki in se je imenovalo PD obrtnik in seveda tudi pri drugih delovnih organizacijah, s pomočjo poznanstev seveda. Ustanovni člani tega društva obrtniki so tudi tisti, ki so na Tojzlu na Kozjaku z udarniškim delom ter svojimi prispevki postavili planinski dom. Pozneje se je društvo preimenovalo v PD Kozjak. Nekaj plesov smo organizirali v takratni samopostrežni restavraciji vizavi dvorane Union v Mariboru, enkrat ali dvakrat v Veliki kavarni, potem pa smo se ustalili v hotelu Slavija. Teh plesov društvo že dolgo časa ne organizira več, saj se je od tistih dob marsikaj spremenilo, pa tudi sicer je le to v bistveno boljši finančni kondiciji kot je to bilo v mojem času. Jasna je tudi tista, ki je navezala stike z Natur freunde iz Gradca in smo poslej veliko sodelovali. Posebno prav so nam prišle tudi njihove usluge, saj so kot planinsko-alpinistična organizacija imeli znatne popuste pri nabavi plezalne opreme in zlasti kvalitetnih plezalnih vrvi, ki jih je bilo pri nas težko dobiti, če že pa so bile drage kot žafran. Tako so nam kar nekajkrat omogočili nabavo omenjenih vrvi, in tudi druge opreme saj je za društvo vsak prihranjen dinar veliko pomenil. Jasna sicer ni nikoli plezala a se je je udeleževala večine naših pohodov v visokogorje, kakor tudi plezalnih taborov, kjer je opravljala recimo temu dežurstvo in nas po povratku iz sten pričakala s čajem ali kakšno drugo dobroto in presenečenjem. Zaradi njene izredne predanosti društvu in še posebej AO smo ji v sredini sedemdesetih let; v času mojega načelništva tudi podelili naziv častne članice odseka in jo sleherno leto tudi redno registrirali pri komisiji za alpinizem PZS. Dobila je značko odseka, kar je še danes v praksi in jo prejme le tisti, ki je uspešno opravil alpinistično šolo in predpisano število vzponov, kot prvi in drugi v navezi. Značke je zasnoval eden od ustanovnih članov AO Srečko Klemenc, ki je takrat med drugim tudi pripravil skromen učbenik o alpinistiki za potrebe društva. Izdelavo značk pa je v Avstriji preko svojih zvez organiziral eden naših prvih načelnikov Lojze Petelinšek, (dober znanec in kolega legendarnega urednika PV Tineta Orla), ki je sicer bil po poklicu zlatar. Značke imajo na hrbtni strani zaporedno številko in prvi prejemniki le teh smo morali ob prevzemu celo prispevati vsak po 1000 dinarjev, saj društvo ni bilo v stanju pokriti vseh stroškov. Ko sem že pri častnem članstvu v AO naj omenim, da smo ta naziv podelili še eni predstavnici nežnega spola in sicer Ljudmili Agranovskaji, kot udeleženki izmenjave s sovjetskimi alpinisti iz daljne Kamčatke po naši uspešno zaključeni prvi mariborski alpinistični odpravi v pogorja centralnega Kavkaza nad ledenikoma Bezengi in Mižirgi. Ljudmila si je namreč v svoji domovini prislužila naziv »snježni bar« kot ena redkih, ki je preplezala vseh osem najvišjih vrhov SSSR. Zato ob koncu tega prispevka priobčujem faksimile njenega pisma z navedbami vzponov, ki jih je opravila. Manj znano je morda še, da je bila Jasna prav zaradi svoje risarske spretnosti in domiselnosti tudi naprošena s strani PZS in zanjo izdelala kar nekaj predlog za različna priznanja in pohvale. Pogosto smo se dobivali pri njej saj je po mamini smrti živela sama. V dnevni sobi je imela star pianino in nam včasih, tako zaradi boljšega razpoloženja odigrala kak šlager. Jasne že dolgo časa ni več, kot marsikoga izmed tistih obrazov, ki so nam bili tako domači obrazi. Poleg ostalih posnetkov ob zaključku tega prispevka je tudi posnetek časne diplome AO Kozjak, ki sem jo prejel, a ne kakor bi si kdo utegnil napačno razlagati zaradi osebne promocije, pač pa zaradi Jasne kot njene ustvarjalke. Takšnih in podobnih, je ustvarila ne ravno malo tudi za potrebe zdravstvenega doma kjer je službovala.
Ob zaključku pa še tole; neglede na to, kaj bo morebiti kdo menil ob prebiranju gornjih vrstic vendarle ne morem mimo neizpodbitnega dejstva, da so, smo in še bodo prav vsi prispevali po svojih zmožnostih, najboljših hotenjih in znanju svoj delež v mogočno zgradbo slovenskega gorništva, torej izpolnili del poslanstva h kateremu smo in bodo poklicani.
Iz mojih arhivov in spominov;
Inko Bajde 15. december 2023