Čudovita je jesenska tišina na visokem samotnem vrhu. Svet odprt na široko, bližnje in daljne gore posrebrene od ostankov prvega snega. Temno modro nebo brez oblakov, prozorno in odpirajoče se v neskončnost. Nepopisna krasota. V globinah širno megleno morje. Mesta in vasi pogreznjene v sivino. Sivi obrazi tam spodaj se ozirajo v meglo. Megla polni srca in misli. Meglena so dejanja in sklepi. Množica zakaj se ne poslužuješ več in bolj prelepih naših gora, kjer človek toliko pridobi na duhu in telesu? Koliko več sreče bi bilo med ljudmi, če ne bi samo iz teorije, ampak iz izkustva vedeli, da so poleg meglenih nižav tudi jasne, divne gore, da nad oblaki gotovo sije toplo sonce, da so poleg ozkih domov, zakajenih gostiln in kavarn in pustih promenad polnih praznega govoričenja in brezplodnega debatiranja še širne, jasne planinske trate po strminah, velikanske gore neizmerno pestrih oblik, predivni planinski gozdovi in v vsem tem nešteto drugih čudežev prirode, ki daleko nadkriljujejo vse, kar je borni človek ustvaril. Z enim od velikih modrijanov moremo vzklikniti, da so gore poleg morja pravila najvišje potence, ki so napolnile človeško dušo z vzvišenimi in neizčrpnimi Idejami. Zato je človeku težko srce, če vidi vso to krasoto in srečo in radost in zdravje delečo in nudečo vzvišeno planinsko lepoto še vedno preveč zanemarjeno od ljudi, od tistih ljudi, ki so danes še posebno potrebni tolažbe. Toda kako naj prepričamo ljudi, da gore nudijo vse to, o čemer govorimo. Ne boste verjeli, vsaj tisti ne, ki tega še niste izkusili, dasi morda veste, da imajo med bivšimi in sedanjimi planinci ljudi prav vseh vrst, od vajencev in preprostih delavcev pa tja preko največjih učenjakov in modrijanov do samih kronanih glav in papežev. In zato je bolje, če se o slavi gora in vrednosti zahajanja v planine skrijemo za avtoritete, ki jim lahko mirne duše verujete in še bodo izkušeni ljudje pritrdili, da so kljub velikim sposobnostim še vedno o slavi gora, ker so bili samo ljudje, manj mogli povedati, kakor more občutiti duša vsakega dobrega človeka.
Iz zlate harfe Goetheja doni, kako globoko je občutil veličast in lepoto planinskega sveta, ko je prišel tja enkrat kot srečen mladenič, drugič kot na višku ustvarjanja stoječ pesnik, in zadnjič kot človek, ki je na zemlji dosegel vso slavo in vse časti, ki so mu jo mogli nuditi občudujoči ljudje. V dno duše je občutil silo gora, ko so se rušili z njih silni plazovi. Tihe visoke, od solnca obsijane doline, obdane od švicarskih gora, so mu izvile njegovo občudovanje in srečo. Strmel je nad samoto in veličastvom ledeniškega sveta in orjakov nad seboj. Celo na tega silnega duha je plodovito in osrečujoče vplivala planinska priroda.
In ali ni vredno, da se mi, ki trpimo zaradi sedanjosti in premnogokrat zaradi nesrečnih in grdih dejanj malenkostnih ljudi, da se nam krči duša, dvignemo na naše visoke gore ter občutimo to, kar je občutil Lord Byron, veliki angl. pesnik sredi veličastnega planinskega sveta, ki je na njegovo bolno dušo tako krepilno vplival? Vzkliknil je odrešilno: Ne živim več sam v sebi, ampak postal sem del prirode okoli sebe! Ali niso gore, valovi in nebo del mene in moje duše kakor sem jaz njihov del? Ponosne, silne gore so zanj izgubile strahote in so mu postale vzor titanske borbe v njem samem. Koliko drugim ljudem, ki so jim prsi pozorišče enako težkih notranjih borb, bi bile visoke gore z vsem, kar se na njih godi, tolažba in opora. Na njih bi sami lahko poizkušali in preizkušali kako močna je človeška narava, in v borbi z goro, z njenimi silovitimi močmi in pojavi bi vzbujali za življenje tako potrebno trdno voljo, pogum in vztrajnost ter krepili telo in mišice in ostrili vse čute, ki so za vsako borbo potrebni
Poslušajmo še kaj je rekel veliki učenjak Oswald Heer, od katerega bi marsikdo pričakoval, da je najvišje cenil znanstvene izsledke na svojih visokoalpinskih izletih. Takole trdi ta veliki mož: »Kaj so mi koristila ta potovanja? Kaj je, na kar polagam najvišjo vrednost? Ali so morda lepe cvetlice, ki sedaj leže suhe tu pred menoj? Ali kriptogame, mahovi, lišaji in gobe, ki sem jih težavno izklesal iz skal in ki so mi toliko koristila pri premnogih zanimivih preiskavanjih? Ali so tile hrošči, ki sem jih našel na poledenelih višavah? Vse to mi je povzročilo mnogo veselja ampak vse to ni tisto, kar najvišje cenim. Tudi vsi tisti kamni ne, ki sem jih odbil od raznih gora in ki me uče, iz kakšnih snovi so se stvorila naša gorovja. Vse te zaklade sicer z velikim veseljem pregledujem, toda to kar je tu pred menoj skrbno v škatlah zbrano, ni tako velikega pomena kakor to, kar je užival moj duh, kar je on sprejel, in to je najvažnejše, kakršne vtise je name naredila priroda, ki me je pretresla s svojimi silnimi oblikami na samotnih ledenikih; najvažnejši so vtisi, ki so na vrhovih Alp prevevali mojo dušo in ki so jo dvignili visoko nad vse pozemsko, gori v duhovni višji svet. To je najdragocenejši zaklad, ki sem ga tam gori pridobil in njegov učinek na moje duševno življenje. Visoko nad oblaki in nad domovanjem umrljivih ljudi, v veličastni tišini in samoti se naš duh najlažje, najrajše in vdano dvigne k Bitju vsej Bitij, katerega vsemogočno stvarstvo dovoljuje, da vse pozemske brige pozabimo.«
Si utrujen, užaljen, obupan? Zoper to je zdravilo in nič ni brez njega: pojdi v gore! Planinstvo te bo pretreslo in vzbudilo tiste sile v tvojem telesu, ki so v dolinskem življenju in v bojih z ljudmi zaspale. Zopet se ti bo vzbudila želja po delu in ustvarjanju. Močno pomlajen se boš vrnil v dolino k svojemu delu in rahel posmeh boš imel za to, kar se ti je zdelo vredno razburjanja in jeze. Z vsakim novim izletom v gore se ti obnovi vera v sebe, ki je tako nujno potrebna za vsak uspeh. Tvoje pomehkuženo telo se bo obnovilo, strupi iz njega izginejo, mišice in duh okrepi pri vzpenjanju v goro, pri kakršnem koli plezanju, pri varovanju sebe in drugih. In kje moreš bolje preizkusiti tovariše kakor v gorah, kjer veljata sama zvestoba in vdanost, kjer slabiči, če ni mozga v njih, kmalu za vedno obupajo, a drugi zrastejo in se razvijajo v prave može, kajti gora je čudovito lepa pa trda šola za vsak značaj.
Si samec? Kje boš našel trajnejše, plemenitejše zabave in udejstvovanja kakor v pohajanju v gore, v najlepše, kar je ustvarila priroda! Ni je zabave, ki bi globlje segla v dušo kakor planinstvo in ki bi se bolje obrestovala od nje! Si oženjen? Od kod se boš bolj poživljen in bolj vesel in dobre volje vrnil k družini kakor iz solnčnih planin? Oženjenec, ne boš v zadregi, če boš moral nekoč svojim otrokom kazati, kam naj gredo, da bodo našli najboljšo zabavo. Kje bodo pred izkušnjavami nevarnih mladih let bolje varni kakor v gorah, kje bodo mogli vsrkavati v sebe več odpornosti zoper zlo in slabo kakor v planinah?
In kdaj v gore? Vedno, vedno! Poleti iz vročih nižin in iz družbe razdraženih in nervoznih ljudi v jasne, sveže višave. Jeseni iz meglenih dolin in zakajenih družabnih prostorov v čudovito krasoto odmirajoče prirode, pozimi na sončne snežene poljane naših višav ali s cepinom in vrvjo na strmine, kjer si se poleti igraje sprehajal. To je delo za čvrste ljudi in za vse, ki so željni neizmerne, čiste lepote in poživljajočega dela! In pomladi med prečudno krasno cvetje, in v pomladanske viharje, ki segajo v dušo s svojo silovitostjo in nevzdržnim progonom zime ln utirajo pota novemu življenju. Kolikšna tolažba za obupance so s pomladni viharji, ker vedno znova potrjujejo, da zmaga dobro nad zlom, življenje nad smrtjo!
Zato pridite vsi, prav vsi v planine! Dobili boste svoj delež! Toda pridite tiho in dostojno kakor v cerkev, gledišče in koncertno dvorano, da bodo gore vam govorile in vas napojile z napojem, ki temeljito ozdravi dušo in telo. Da res je tako, saj iz sivih davnin še vedno nad vse ostale kliče najvišja avtoriteta — sv. pismo — ko pravi v 121 psalmu: Dvignil bom svoje oči h goram, od koder mi bo prišla pomoč ...