Janez Pikon: Elementarni pouk poteka v dvo razrednici na Bistrici in Srednji Vasi, ter eno razrednica na Beli in žive se od poljedelstva, živinoreje in rudarjenja. 
Bohinjci so jako krepke postave; v šegah in navadah so zelo konservativni. Ako si že stal kedaj na malem holmu ob zahodnem obrežji divnega Bledskega Jezera, začudil si se nehoté, kako li more vladati v dveh sosednjih si okolicah toliko nasprotje. Proti Bledu vse polno življenja: okrog jezera neštevilno hiš; po jezeru švigajo na vse strani čolniči; iz njih ti done glasovi pevajoče vesele družbe, z bližnjega otoka in od nasprotne farne cerkve sem te vabi prijazno zvonjenje. Proti drugi strani pa divja samota; praznična tihota, ki vlada tu, vpliva nekako tesno na tvoje srce. Nekaka otožnost celó se te utegne polotiti, če se zamisliš na delj časa v ta pogled. Pred teboj moli kvišku velik, blizu 100 m visok steber: to je strmi, že v slovenski pesni opevani Babji Zob. Nagajivo se ti smeje, da te je tako prekanil. Stvar namreč v resnici ni taka; kakor se ti kaže na prvi pogled. Dolina, ki jo čuva Babji Zob, je jedna najmnogovrstnejših na Kranjskem, bodi si že v katerem koli obziru. Bogata razlika, ki se ti bo podajala, če me hočeš spremljati, nahaja se redkokje drugod strinjana na primeroma tako majhnem prostoru.
Bohinj v ožjem pomenu nazivljamo več ur dolgo, zelo ozko dolino, ki veže v podobi globoke zareze v planote Julijskih Planin Bledsko Jezero z Bohinjskim. V širšem pomenu besede pripadajo Bohinju tudi vsa gorstva v jugu Triglava, ki obdajejo omenjeno dolino in jej dajó nje divji značaj. Bohinj v tem zmislu zavzima nad 400 km².
Iz zgoraj omenjenega holma dospeš po četrt ure dolgem klanci navzdol v prijazno, takoj ob vznožji ležečo farno vas Bohinjsko Belo. Tu se ti bo treba nekoliko okrepčati v dobri Krivčevi gostilni, ker pot bo še dolga. Takoj onostran Bohinjske Bele se jame dolina ožiti, hribovje pa višati. Ob obeh straneh bele ceste te spremljajo še nekoliko časa lepi travniki. V višini nad seboj zapaziš tik pod Babjim Zobom vasico Koplenik, severno pa še nekoliko više, malo, pod Belo spadajoče selo, Slamniki imenovano. Pol ure od Bohinjske Bele leži ob cesti v ravnini vas, katero nazivlja ljudstvo res prav umestno Obrne, ker se je baje pred stoletji sovražnik tu nazaj obrnil, mislé, da ima pred seboj zaprt svet. Na jednak način tolmači ljudstvo tudi besedo Bohinj, od nemškega »Wohin.«
Kraj postane tu v resnici prava soteska. Dolina je tako ozka, da imata skoz dobro poldrugo uro hoda v njej prostor le cesta in struga Bohinjske, v pravem pomenu besede bistre Save. Le tu pa tam se pokaže ob vodi kak mal travnik, časih zavzima tudi malo več prostora stara struga Savina, poleg nove struge. Ozko dolino spremljata ves čas južno in severno 800 - 1000 m visoki gorstvi, med seboj zelo različni: severno gosto porasteno in z gozdi pokrito; južno pa že zelo golo v le po malem s travo zakrito. To sotesko imenuje ljudstvo »Štenge.«
Od tu dalje se jame dolina širiti, tako da zadobi svojo prvotno širokost. Hribovje se polagoma odmika od ceste, postaje vedno višje in dobi kmalu gorski značaj. Iz jednoličnega robovja stopajo posamezni vrhovi, vstajajo večje gore. Tudi dolina oživi, vas se vrsti za vasjo v dolgosti kakih treh ur noter do Bohinjskega Jezera. Pri vasi Bitinje se odloči od glavne doline kakih pet četrt ure dolga in četrt ure široka, nekoliko više ležeča dolina. To po navadi Zgornjo Bohinjsko dolino loči od Spodnje Bohinjske doline par sto metrov visoka Babina Gora, po v vnanji obliki tacega značaja, kakor hribovje na severni strani »Šteng.« Zgornja Bohinjska dolina je zelo rodovitna in ima več velikih vasij. Obe dolini se zopet zjedinita v koncu ravnine, tik ob Bohinjskem Jezeru.
V severozahodu Zgornje doline se razprostira kacih 500 m više tretja, nad uro dolga in slabe pol ure široka ravnina, prava gorska planota. Na njej ležita v visočini dobrih 1000 m, tedaj za Vojskim v Idrijskem okraji na Kranjskem, najvišji vasi Gorjuše in Koprivnik.
Vsi omenjeni kraji leže tik ob vznožji Triglavovega južnega predgorja, ki nam kaže tu povsod še značaj dobro kultiviranega, ali z bogatimi gozdi, ali pa z rodovitnimi travniki pokritega hribovja.
Nasproti Bitinski cerkvi, takoj onostran Save zapaziš mal, nekoliko nad 80 m visok, precej strm hribček, baje z bogatimi zaklad»Krstu pri Savici« iz rimskih časov. Na njem se je dvigal od Preširna v »Krstu pri Savici« in »Ajdovski gradec.«
Bohinjska dolina je tam, kjer se odloči od nje severno zgornja dolina in še više Koprivniška planota, ob jednem najširša. Južno zapaziš večinoma še gore z okroglimi vrhovi, v nižavi porastene, v višini skalovite. Stvar se tako ponavlja noter do Bohinjskega jezera, le s tem razločkom, da obdrži dolina le malo časa svojo širokost in se zoži v obližji jezerovem zopet na četrt ure. Tu še le obdaje dolino noter do vznožja skalo vito in golo gorovje.
Orografično je Bohinj jako mnogovrsten; vse gorske oblike, ki jih nahajamo sploh na Kranjskem, zastopane so posebej tudi tu: na severu in severozahodu pravilno gorstvo; na zahodu in jugozahodu hribovje; v severovzhodu, vzhodu in jugu planota. Vse te različne vrste pripadajo večji južni polovici kranjskih Julijskih Planin.
Od Triglava, središče kranjskim Julijskim Planinam, odloči se proti jugozahodu dolga vrsta Bohinjskih gora, ki obdaje globoko Bohinjsko dolino v podobi velikega polukroga in dela ob jednem večinoma tudi mejo med Bohinjem in sosednjo Goriško. Omenjena vrsta se močno razločuje od severne Kórenske polovice in se ne da ž njo posebno nikakor meriti glede visokosti. Še na skrajnem severozahodu, ob koroški meji, ima namreč Kórenska polovica gore z 2400 m in še čez. V južni polovici imajo gore to visokost le še v neposrednem obližji Triglava; jamejo pa, čim delj od Triglava, tem močneje padati, in so na zadnje le še 1600 -1700 m visoke. Tudi njih srednja visokost je za kacih 300 m nižja, ker znaša le kacih 2000 m. Konjavec ima še 2560 m; Kopica le še nekaj nad 2300 m, Vogel, Bogatin, Kuk le po 2000 m ali nekaj malega čez; Rebikovec, Gradišče in Četrt po dobrih 1900 m; Črna Prst, Možic in Črni Vrh po dobrih 1800 m; Ratitovec, skrajni steber, s katerim se dotika popisana vrsta pri Petrovem Brdu, Jelovice, le še nekaj nad 1700 m.
Kar je zamudila visokost, to so poravnali prehodi, kateri se nahajajo tu le v tolikem številu, kateri so tudi večje važnosti, kot severni, ker vežejo med seboj precej obljudene kraje, med tem ko dobivamo v severne prehode večjidel v zapuščeni samoti. Ob Črni Prsti pelje 1520 m visoko sedlo iz bistriške v baško dolino. Nad Bohinjskim Jezerom veže 1903 m visok prehod Bohinj s sosednjo Goriško. Najnižje, 1400 m visoko sedlo pelje iz Bohinja v Soško dolino; le malo višje sedlo drži čez 1500 m visoko planino »Na kraji« v obližji izvira Savice proti Trenti.
Med Kórensko Savo in Sélško Soro, v jugovzhodu Triglava, se razprostira največja kranjska planota. Globoka dolina bohinjske Save jo deli v dve precej jednaki polovici, v severno Pokljuko in v južno Jelovico. Pokljuke pripada Bohinju le južna, Jelovice le mal del severne polovice. Ta planota strinja v sebi nekatere posebnosti, katerih ne nahajamo sicer nikjer na planinskem svetu. V sredi nič pravega hribovja, vse le nekaka nepravilna, dostikrat pretrgana, sem pa tjà obljudena visoka ravnina; pogoste globine v podobi kotlov, pomanjkanje vodá ali pa k večjemu nepravilne vodé - z jedno besedo planinski, porasteni Kras.
Srednja višina Pokljuke znaša od 1100 -1200 m, in sicer v severni polovici 1200 m, v nižji južni, Bohinju pripadajoči pa 1100 m. Jednako je tudi z mejnim gorovjem ob robovih planote: v severni polovici vrhovi po 400 - 500 m visoki, v južni Bohinjski komaj po 200 do 300 m. Hribje v zgornjem Bohinji, nad Koprivnikom in Srednjo Vasjo, kot Črni Kremen, Javorov Vrh, Pleša, Šjek itd. imajo le po 1300 - 1400 m.
Precej jednake prikazni nahajamo tudi v južni planoti, v Jelovici, le s tem razločkom, da je tu srednja višina planote nekoliko večja, srednja višina mejnega hribovja pa ravno te visokosti; razloček med srednjo višino planote in mejnega hribovja tedaj manjši. Kraški značaj se tudi tu ponavlja, samo da dobimo tu namesto travnikov po površji mejnega hribovja, dostikrat pa tudi v planoti sami prostrane gozde. Mejno hribovje je tudi tu v severnem, Bohinju pripadajočem, in v vzhodnem konci višje, kot v južnem.
V jugu Triglava, med Pokljuko in zgoraj omenjenim gorovjem, vleče se noter do Bohinjskega Jezera več vrst druzih gorá, katere se, čim bolj proti jugu, tudi tem močneje nižajo, vender ne tako zelo, ko mejne gore med Bohinjem in Goriško. Večinoma so visoke od 2200 do 2300 m, ob Bohinjskem Jezeru imajo pa še vedno 2000 m. Tudi gol in skalovit značaj visocih planin se pri njih ne izgublja tako hitro in se ohrani skoraj neizpremenjen noter do Bohinjskega Jezera. Gore teh vrstá so: Cesar, Vršac, Debeli Vrh, Mišelski Vrh, Lipač, Iža, Pihavec, Sleme, Tošec in Pršivec. Ti dolomiti so med seboj tako razkosani in premetani; da zaslužijo po mnenji slavnega geologa Petersa z veliko večjo pravico ime »Skalovitega Morja,« kakor pod tem imenom znani oddelek druge vrste Planin.
Nekaka analogija se ponavlja pri vseh različnih vrstah Julijskih Alp, obstoječa v tem, da jih v skrajnih delih zapirajo jezera. Kar sta Kórenskim planinam Belopeški Jezeri, kar je Pokljuki Bledsko Jezero, to je Bohinjskemu gorovju Bohinjsko Jezero.
Geologično pripada Bohinjsko gorovje v višini večji del spodnji ali zgornji triasni, ali pa jurasni tvorbi; v nižavi tercijarni, v ravnini pa diluvijalni in aluvijalni.
Posebno mnogovrstna je tercijarna tvorba, ker obstája iz rudečega peščenega apnenika in laporja, iz sivega peš cenika, iz apnenih konglomeratov, iz sivega in črnega roževca. Nižji skladi, med seboj zelo natanko in vidno ločeni, imajo po več krajih rudnike, večjidel železne, kateri precej bogato zalagajo gorenjske fužine. Velike važnosti je bil zadnja leta zarad kupčije z inozemstvom po Bohinji nazvan »Bocanit.« Doline Bohinjske, po številu ne posebno mnogobrojne, so v tem obziru zanimljive, ker so med seboj zelo različne. Jedina podolgasta dolina, dolina Bohinjske Save, ima planinsk, prečne doline pa krašk značaj. Prva spremlja v dolgosti 30 kilometrov nikoli pretrgano dolgo vrsto Bohinjskih gora in pade komaj za dobrih 100 m. Svoj planinsk značaj ohrani tedaj ravno tako ves čas, kot doline centralnega planinskega gorstva, če tudi že v skrajnem jugovzhodu planinskega sveta.
Doline Bohinjske, po številu ne posebno mnogobrojne, so v tem obziru zanimljive, ker so med seboj zelo različne. Jedina podolgasta dolina, dolina Bohinjske Save, ima planinsk, prečne doline pa krašk značaj. Prva spremlja v dolgosti 30 kilometrov nikoli pretrgano dolgo vrsto Bohinjskih gora in pade komaj za dobrih 100 m. Svoj planinsk značaj ohrani tedaj ravno tako ves čas, kot doline centralnega planinskega gorstva, če tudi že v skrajnem jugovzhodu planinskega sveta.
Po obliki so jej maloštevilne prečne doline, ki se slednjič vse ž njo spojijo, po polnem nasprotne. Zelo strme in dostikrat pretrgane po prečnih sedlih, so tudi gledé svoje dolgosti celo nepomenljive.
Jednako, kakor z dolinami, je tudi z vodami. Sploh ima Bohinj primeroma malo tekočih vodá. Najvažnejša Bohinjska reka je Bohinjska Sava ali Savica, ki izvira iz jednako imenovanega slapa v visokosti skoro 800 m. Po petčetrturnem teku dospe do Bohinjskega Jezera, teče skoz Jezero, od Jezera do Bitinja po spodnji dolini, od tu dalje pa po združeni dolini do njenega konca pri Bohinjski Beli.
Od slapa do Jezera pade za celih 200 m; od tu dalje se pa zniža njena struga do Bele v dolgosti 30 kilometrov le za dobrih 100 m. Sploh je pa padanje Bohinjske Save nekoliko večje, kot padanje Korenske Save; prva, krajša, pade namreč do zjedinjenja pri Radovljici za 380 m, druga, daljša, le za 340 m. Struga Bohinjske Save, pred Jezerom nič večja, kot struga navadnega gorskega potoka, se v ravnini precej močno razširi; vender znaša v Bohinji njena širokost povprek le 20 - 30 m.
Kot stranske doline so manjše važnosti tudi stranske vode; deroče in kratke, kot doline, po katerih se pretakajo, izlivajo se naposled vse v Savico. Jedini važnejši sta: Rudnica, ki prihaja Savici od Stare Fužine v zgornji Bohinjski dolini, na zahodnem bregu Bistrica od Črne prsti, ki ima pri Bohinjski Bistrici, kjer se izliva v Savico, širokost tamošnje Savice, na vzhodnem bregu.
Kotlino, ki leži ob južnem konci »Skalovitega Morja,« polni skoraj uro dolgo in v največji širjavi četrt ure široko Jezero, najglobokejše in za Cirkniškim ob jednem največje na Kranjskem. Razven velikega Jezera v ravnini ima Bohinj še več manjših, glede velikosti celo neznatnih, v visočini več kakor 1000 m.
Omenjena jezera dajó z druzimi podzemeljskimi vrelci svojo vodo slapu Savici, ki pripada glede dolgosti in množice vode s Peričnikom in Radovino najlepšim in največjim v planinski Avstriji; njegova visokost znaša nad 60 m. - Razven Savice ima Bohinj še več druzih slapov, od katerih se sem pa tja kateri meri glede dolgosti s Savico; nikakor pa ne gledé množice vode, katera je sploh odvisna od daljšega deževja.
Bližnje gore, ki obdajejo na vseh straneh Bohinj, varujejo ga pred mrzlimi vetrovi in sploh pred hudim mrazom; Bohinj ima še za 0.2° C., milejšo letno temperaturo kot Ljubljana, vkljub svoji primeroma visoki leži. Zato mu pa tudi pošiljajo gore toliko dežja, da preseza našo v tem obziru na slabem glasu stoječo Ljubljano še daleč, daleč.
Bohinj šteje 18 vasij z 819 hišami in skoraj 5000 prebivalci. Od teh ima Bistrica sama 105 hiš in 813 ljudij ; Stara Fužina 89 hiš in 501 človeka; Češnjica 83 hiš in 464 ljudij; Srednja Vas 68 hiš in 396 prebivalcev. Na vsako vas pride po 45 hiš in 274 ljudij; sploh ima pa Zgornja dolina veliko večje in tudi bolje obljudene vasi, kot Spodnja. Vse vasi se dele v 2 županiji in 3 fare.
Bohinjci so jako krepke postave; v šegah in navadah so zelo konservativni. Za elementarni pouk skrbita dvorazrednici na Bistrici in v Srednji Vasi in jednorazrednica na Beli. Živé se največ o poljedelstvu, živinoreji in rudarjenju. Dosti zaslužka dajo Bohinjcem tudi rudniki in tovarne na Bistrici in v Stari Fužini.
Posebno merodajen faktor je pa postala v zadnjem času za Bohinjce živinoreja, zarad čudovito napredujočega sirarstva, za katero ima velike zasluge neutrudljivi, za blagost in srečo Bohinja jako vneti Bistriški župnik, č. g. Mesar. Bohinjci so imeli leta 1880 že 10 sirarskih zadrug, katere so izdelale v omenjenem letu primeroma ogromno svoto 59.817 kg sira.
Vir: spisal Evgen Lah
Janez Pikon