Avtor: Anja Karničar
Naslov: Zgodovina jezerskega gorništva / Anja Karničar; avtorja spremnih besed Miro Eržen, Drejc Karničar; avtorji slik Ang Dorjee Chuldim ... et al.
Vrsta gradiva knjiga
Neleposlovje za odrasle
Jezik: slovenski
Leto 2023
Založništvo in izdelava Jezersko: Občina, 2023
Drugi avtorji: Miro Eržen in Drejc Karničar
ISBN 978-961-96506-0-8
oznake Planinstvo - Zgodovina - Jezersko
UDK 796.52(497.4Jezersko)(091)
COBISS.SI-ID 174597891
Anja Karničar: Ideja o zgodovinskem pregledu jezerskega gorniškega udejstvovanja je zorela že dolgo: natančni datum rojstva je težko določiti, a z velikimi športnimi uspehi je zorela želja, da se jih postavi v nek širši prostor in čas, ki sta neizbrisljivo jezerska. Generacije so se menjale in vedenje o včeraj se je z vsakim prenosom dotedanjih izkušenj in doživetij manjšalo: iz želje je nastala nuja. Vseeno pa je bil potreben potisk od zunaj, da smo za udejanjanje zbrali čas, sredstva in energijo. Poglavitna spodbuda je bila zaveza Jezerskega ob vstopu v Skupnost gorniških vasi, da spiše zgodovino svojega gorništva: ko se je tej sprejeti zadolžitvi bližalo še tri četrt stoletja delovanja domačega planinskega društva, je bil odziv jasen: kdaj, če ne zdaj?!
Sama sem se v vlogi avtorice znašla po podobnem ključu, kot sem se nekaj let poprej v vlogi predsednice PD: nihče drug ni bil pripravljen reči da – pa s tremi leti študentskega staža v zgodovinopisju, enim na dodiplomski in dvema na podiplomski ravni sem bila vsaj nominalno usposobljena za delo z arhivskim gradivom.
Izbira domače urednice pa je četrtinki zgodovinarskega treninga navkljub pustila tudi negativne posledice: kot vnukinja, nečakinja, hči, sestrična, sopotnica, akterka, načelnica in predsednica v dogodkih in dosežkih, ki jih delo opisuje, prizadevanjem navkljub nisem mogla ohranjati znanstvene nepristranskosti. Objektivnost že v splošnem ne more biti nikoli absolutna, ker že pri opazovanju vidimo samo tisto, kar smo se naučili videti, pri povzemanju in interpretaciji pa nabor znanj in izkušenj, osebne radovednosti, svetovnonazorske preference in emocionalna vpletenost neizbežno pustijo pečat. Simbolno zato celotno jedro knjige, opis zgodovine jezerskega gorništva, spremlja mavrični indikator padajoče objektivnosti: od skoraj ultravijolične racionalnosti, kjer se subjektivni pogled kaže le v tem, koliko sem znala najti primerne vire in koliko želim poudarjati jezerskost, do doma - la infrardeče emocionalnosti, ki opozarja, da je dopustna mera subjektivnosti že davno presežena.
Še bolj kot s pečatom avtorstva pa je delo zaznamovano z obstojem in dostopnostjo virov: če so seveda vsi uporabljeni podatki izpričani bodisi v zapisanih, bodisi v fotografskih ostalinah preteklosti, pa sem lahko uporabila samo tiste informacije, ki sem jih našla. Prva obdobja črpajo večinoma iz že objavljenih pregledov, kronik, spominov, ki bi jih sleherni raziskovalec lahko rekonstruiral podobno kot jaz.
Obdobje od ustanovitve P(A)D Jezersko do uveljavitve digitalne arhivizacije postreže z večjo količino dokumentov, ki jih je bilo treba razvrstiti in izbrati: delo, ki bi ga kdo drug že opravil drugače, ker bi ga/jo pri selekciji gnala drugačna zanimanja. Obdobje kaotičnih digitalnih virov, kjer smo zelo slabo poskrbeli za ohranitev tako pisnih kot slikovnih materialov, pa je bistveno zaznamovano s tem, koga sem vedela vprašati, če še kje najde to in to poročilo in tisto in ono fotografijo – še bolj pa je odvisno od naključnosti nepovratnega sesutja računalnikov in spletnih strani, ki naj bi podatke hranili.
In naposled: delo je prvenstveno pisano z mislijo na jezerskega bralca in bralko. Zato je ob velikih dosežkih navedena množica minornih podatkov, ki niso zanimivi za nikogar drugega kot nas same. Zato so ljudje razen bodisi ob prvi omembi, bodisi kjer bi prihajalo do zamenjav, navedeni samo po imenih in novejše skupinske slike nimajo naštetih akterjev. Pisano je za nas: da odkrijemo že pozabljene korenine jezerskega sobivanja z gorami, da se spomnimo, da podoživimo – in da naše izkušnje, radosti, napore, strasti in ljubezen do polnega bivanja z vertikalno dimenzijo nad sabo in širokim ob - zorjem, ki se nam odpre šele, ko svet opazujemo z vrhov, delimo z naslednjimi rodovi. Preteklo leto brskanja po jezerski gorniški preteklosti je za mano, po svojih močem sem poskusila iz nje izluščiti zgodovino: napornih vzponov in uživaških spustov polna tura.
Hvaležna sem domačim, ki so teden za tednom prenašali moje solerske odsotnosti, in hvaležna sem vsem, ki ste se odzvali vsakemu klicu na pomoč. Čisto za konec še povsem osebna notica, ki pa indikativno povzame moj pristranski zorni kot: če sem pod zahtevami knjižne oblike klonila pri Ledinah in še čem (pa me je bolelo!), pri sklanjanju atovega imena nisem mogla, ker enostavno ni delovalo prav: ne dovolj pristno, ne dovolj naše. Sem le Davotova: pravila so pravila, naredila pa bom, kar sama čutim, da je prav [:D]. Naj vam bo sprehod po sledeh preteklosti vsaj v tak užitek, kot je bil meni!