Delo - Jernej Šček: ... je nepremagljiv 

Mauro Corona, furlanski književnik, kipar in alpinist,
o vračanju k naravi in o življenju, ki ga je treba uživati počasi.

Trojček dejavnosti se v njegovem življenju prepleta kot tekoča reka, kot dobro pripovedovana zgodba. Coronova idejna obzorja presegajo videz alternativnega, dobrega divjaka. Le redki znajo živeti tako dobro, kot govorijo in pišejo. Slovenskega bralca skozi opus doslej neznanega avtorja pospremimo tako, da za vsako vprašanje predlagamo naslov literarnega dela.
 

Slovenski bralec je morda za Vajont [9. oktobra 1963 je ob 22.39 v umetno jezero za tedaj največjim jezom na svetu z gore Toc zdrsnil zemeljski plaz. Orjaški vodni val in pritisk zraka skozi ozko sotesko sta z močjo dveh atomskih bomb v nekaj sekundah požela skoraj dva tisoč žrtev.] že slišal, pa vendar ta šolski primer načrtovane tragedije ostaja predaleč, da bi ga jemali resno. Koliko mora biti svarilni zgled oddaljen od nas, da bi se lahko od bolečine kaj naučili? Kako bi vi tipski primer koristoljubja povzeli sosedu, ki v kulturnem smislu ostaja tujec?
(Preživeli smo Vajont, Vajont: quelli del dopo, 2006)

Nevednost je v času inflacije informacij krivična. Tu so zavestno povzročili dva tisoč nedolžnih smrti. To ni bil ne zemeljski ne morski potres ali naravna povodenj. Smrt so v tej dolini zgradili košček za koščkom. Nevednost bližnjega je vedno boleča, a tudi Italijani bi te zgodbe ne poznali, ko bi Marco Paolini [dramaturg, gledališki igralec in pisatelj (1956), ki je leta 1993 italijansko javnost spomnil na zamolčano tragedijo Vajonta] ne napisal svoje uspešne gledališke igre. O Vajontu sem svoje že napisal v omenjeni knjižici, to je zame več kot dovolj.

Premnogi, ki se tisto noč niso v prvi osebi prebudili v nočno moro, se danes preživljajo s to zgodbo kot samooklicani vsevedi. Po poklicu so preživeli: bolj kot pridobitništvo jih zanima nabiranje vidljivosti, kar pa je isto. Vse kaže, da se lahko danes s tem vprašanjem ukvarjajo samo pooblaščeni strokovnjaki. Zame bo Vajont ostal to, kar je vedno bil: svečka enkrat na leto, molitev za tiste, ki verujejo, in spomin ter opomin za vse.
 

Tržačani in prebivalci Erta [Avtorjev rodni kraj in mesto tako rekoč vseh njegovih književnih pripovedi. Iz pridevnika erto, ki pomeni strm, prepaden, bi lahko ime vasi poslovenili v Strmec.] smo nekako sorodni, iz obeh veje nostalgija do sveta, ki ga nepovratno več ni. Za nas, ki ostajamo Tržačani, bi to lahko bila Austria felix, za vas pa gorsko življenje pred tragično nočjo. Ali je spomin po vašem lahko zdravilen, celo odrešujoč? Kaj bi se zgodilo, če bi preteklost bila boljša od prihodnosti?
(Dvajset veselih pripovedi in ena žalostna, Venti racconti allegri e uno triste, 2012)

Bilo bi grozno, a na srečo ni tako. Prihodnost namreč ni predvidljiva, zato je v bistvu nespoznavna in kot možnost vsebuje vse, tudi neizčrpno moč boljšega. Preteklost pa dejansko vsebuje strašanske grozote, ki jih je človek s svojo okrutnostjo kot izročilo zapustil potomcem. Res je, na preteklost sem osebno zelo navezan, vse moje knjige imajo svojo preteklost, vse, kar sem napisal, temelji na njenem izročilu, od hlevskih zgodb do pripovedk starih gorjanskih modrecev.

A nostalgičen ne bom nikdar: gorje tistim, ki opevajo dobre stare čase! Nekoč ni bilo čisto nič bolje, bilo je, kot je nekoč moralo biti, z žaloigrami, s prednostmi in slabostmi običajne sedanjosti. Z veseljem se vračam k mislim Miloša Crnjanskega, ki je v mojstrovini Selitve zapisal: »Preteklost je temno in grozljivo brezno.« In dodaja: »Kar je vstopilo v to mračino, ne obstaja več, ali bolje, nikdar ni obstajalo.« To seveda ni res, kajti preteklost obstaja, in še kako, pa vendar le kot možnost, da bi nas z zgledom odvrnila od bodočih napak. A ponavljanju preteklih napak se ne znamo izogibati, preteklost ničesar ne nauči in človek ostaja človek in še naprej dela napake. Ko bi nas preteklost kaj naučila, bi na slovenskih mejah proti migrantom ne gradili zidov in postavljali bodečih žic.
 

Z besedo in življenjskim slogom zagovarjate potrebo po vračanju k obdelovanju zemlje v smislu prehranske samooskrbe in energetske samozadostnosti. Vaš prvi veliki roman je nekakšna apologija fizičnega dela kot vrednotnega cepiva proti simptomom bolezni našega časa, negativnemu stresu. Sodobnega človeka po vašem ogroža pomanjkanje ali celo odsotnost fizičnega napora.
(Petje sekir, Canto delle manere, 2009)

K vračanju na zemljo ne pozivam zaradi romantičnih vzrokov. Napor mi sam po sebi ne diši. Opozarjam pa, da je edina trajnostna rešitev preprost bivanjski slog, s katerim si človek proizvaja hrano sam. Pika in konec, vse druge potrebe so lažne. Glede na to, da je naše življenje razmeroma kratko in precej slabo, bi na vprašanje, s čim se ukvarjaš v življenju, morali odgovoriti: »Proizvajam si hrano.« Osnovna bivanjska nujnost po prehranjevanju kot sneta sekira utiša sleherno politično bevskanje. Naj zveni še tako nazadnjaško, človek, ki pride do kruha, je nepremagljiv. Naenkrat ima dovolj moči, da se ljubi, bere knjige, občuduje gore in nebo.

Nujnost vračanja k naravi v smislu nove emancipacije je s koronakrizo dobila povsem nove, aktualne razsežnosti. Virus nam je pokazal, kako malo je potrebno za dostojno življenje. A večina raje izbira pot udobnosti in išče vse, kar je odvečno. Čemu bi moral vsako leto kupiti nov telefonček, ko je v njem vsakič znova novost drobnarija? Tako ne gre, telefonček in avtomobil smo izumili zato, da služita svojemu namenu, dokler pač trajata. Vse ostalo je odvečno breme. Postali smo zasvojenci s predmeti, ker nam grozi odvisnost od predmetov. Kot vsak drogeraš za ugodje plačujemo visoko ceno.
 

Zaščitnemu okrilju Unesca nikakor ne nasprotujem, pravim samo, da zakoni še nikdar niso rešili problemov. Potrebno je mlade in odrasle vzgajati in ozaveščati h gorski kulturi: v šole bi morali vabiti gorske vodnike, kmetovalce, planšarje, obrtnike in ribiče, ki bi z živim pričevanjem razlagali, kaj spoštovanje narave resnično pomeni.

Preden bi ga zajezili, je vodotok Vajonta dobesedno poganjal življenje v vaši dolini, vrtel je mline, žage in kovačnice. S koronakrizo smo na podoben način zajezili naše družbeno življenje: kako ga bomo po vašem ponovno zagnali? Ali grozi nevarnost, da se bo zgodilo kot na avtocesti, ko po dolgem čakanju v prometnem zamašku poženemo s podvojeno hitrostjo in živčnostjo?
(Konec pokvarjenega sveta, La fine del mondo storto, 2010)

Kot že rečeno, človekova sreča je nemogoča zato, ker vedno iščemo tisto, česar še nimamo. Kot pravi Sten Nadolny v romanu Odkritje počasnosti, začnimo počasneje uživati življenje, sicer se bomo prej ali slej nekam zaleteli. Če na nedeljskem izletu v Cortino d’Ampezzo predvidevamo 30-kilometrski zastoj na cesti, se na pot ne smemo odpraviti. Cortina ni v ničemer boljša od Erta, Trsta ali katerekoli cvetoče dežele. Vodijo nas v čudežne dežele po pravljičnih poteh: marsikje je resda lepo, a tja se lahko odpravimo kdaj drugič, morda kar peš, iz domačega mesta v enomesečnem pohodu. Vnovič moramo postati gospodarji svojega časa. Ni mogoče živeti šestdeset ali sedemdeset let tako, da vedno nekaj počneš. Poznam preveč bogatašev, ki patetično šušmarijo za to ali ono. Tega me je strah, kajti naposled odkriješ, da imaš raka in ti je časa zmanjkalo.

Prejšnjo nedeljo sem dopolnil sedemdeset let: v svojem življenju nisem zapravil niti minute. Za svoj čas, ki mu nekateri pravijo prosti, sem se moral seveda odpovedati marsikateremu zlatemu vlaku, kakor mnogi imenujejo neponovljive življenjske priložnosti. Nič mi ni mar za zlate vlake, zanima me edino prosti čas, ki ga lahko dosežemo tako, da se ne vtikujemo v situacije, ki nas razburjajo, zastrupljajo, ki nas kačijo in prinašajo steklino. Če bi se znašel v prometnem zamašku med Bellunom in Cortino, bi nemudoma izstopil iz avtomobila in se šel pasti po planinah. To je vsa znanost.
 

V vaših knjigah mrgoli gorjanskih prigod in pripovedi o ljudeh, ki kleno vztrajajo v neudobnih domovih na strmem. Skeleče ste opisali življenje v rodnem Ertu, vasici nad Vajontom, ki je tragediji ostala prazna, brez svojih prebivalcev. Hiše brez prebivalcev postanejo kamniti duhovi, naseljeni s koprivami in mačkami. Kakšna je po vašem prihodnost gorskih zaselkov in ljudi, ki v njih vztrajajo?
(Kamniti duhovi, I fantasmi di pietra, 2006)

V nevarnosti smo. Človek je namreč trmasto in pozabljivo bitje. Slepota nam bolj diši od resnice. Upal sem, da bo država, ki je zavestno povzročila uničenje te doline, obnovila stari, porušeni del vasi, in to ne glede na vprašanje dedičev in potomcev. Če bomo nanje čakali, bomo dočakali samo kregarijo. »Vaša stvar, če vas je bratov deset,« bi morala reči država, »jaz bom vse hiše prenovila in tukaj ustvarila veliko univerzo za študij geologije, gozdarstva, naravoslovja, botanike.«

Vaše gore sestavljajo tudi vrhovi, prepadne stene in alpinistična doživetja. Plezate že vse življenje, odprli ste več kot 300 novih smeri, a vas nikakor ne morem videti kot športnika. S svojim življenjskim slogom dokazujete, da sta alpinizem in gorništvo nekaj »več«, kar duhovno in idejno presega fiskulturo. Kaj vam je alpinizem prinesel in kaj morda vzel?
(Moja gora, La montagna, 2002)

Gore sem začel obiskovati zato, da bi ozdravel. Moje gore so lekarna, zdravnik in obliž za rane in poškodbe bivanja. Gora nikdar nisem osvajal, pa čeprav sem prebredel ves plezalski svet od Grenlandije do Kalifornije, kjer sva s prijateljem Mauriziom Zanollo - Manolom odkrivala nove razsežnosti sodobnega prostega plezanja. V življenju ni ničesar mogoče osvojiti, niti žene ali ljubice – to besedo bi morali odvreči na smetišče preteklosti. Pizarro in Cortez sta naredila že dovolj škode. Nič alpinističnega nisem osvojil. V gorah se dobro počutim zato, ker se ne počutim izdanega. Za padec v steni ne morem kriviti morilske gore, gora ni nikdar nikogar izdala, morda nam je celo pomagala izogniti se smrti v laboratoriju ali bolnišnični sobi, privezani na cevke in zdravstvene aparature.

V alpinizmu sem zagrešil eno veliko napako: z gorami sem se okoristil, saj sem si z opisovanjem svojih alpinističnih dosežkov v specializiranih revijah – Alp, La montagna, Rivista del CAI – pridobil določen sloves. Pustil sem se zapeljati v nečimrnost, te napake iz mladostnega zanosa bi danes ne ponovil več. Neki znanec se še danes ne le kiti s prvenstvenimi vzponi, temveč v opisih celo izpostavlja, kateri raztežaj je plezal kot prvi. Svoje raztežaje je podpisoval s »c. c. – capocordata« [vodilni v navezi]. Ali si karabinjer ali kaj? Plezalska naveza je zveza dveh enakovrednosti. Ne gre za to, da bi na tak način poniževali goro – ta kemijsko ni nič drugega kot kamnita gmota. Tako se prek gore ponižujemo sami! Ponosen sem na to, da v steno nisem nikdar vrtal svedrovcev, pa čeprav bi danes z njimi opremil vsaj vmesna varovališča. Preveč dvajsetletnikov je umrlo zato, ker je skalno sidrišče popustilo. Mlado človeško življenje je bolj dragoceno od puristične etike.
 

Od leta 2009 so Dolomiti vpisani na seznam svetovne dediščine Unesca. Do tega modela varovanja gorske narave ste v preteklosti izrazili marsikateri pomislek. Kateri je vaš alternativni predlog? Tudi v Sloveniji se soočamo z novimi izzivi gorske kulture, ki bi hkrati ščitila naravno okolje in omogočala domačinom, da bi na svoji zemlji živeli dostojanstveno.
(Zadnje izpovedi, Confessioni ultime, 2013)

Zaščitnemu okrilju Unesca nikakor ne nasprotujem, pravim samo, da zakoni še nikdar niso rešili problemov. Potrebno je mlade in odrasle vzgajati in ozaveščati h gorski kulturi: v šole bi morali vabiti gorske vodnike, kmetovalce, planšarje, obrtnike in ribiče, ki bi z živim pričevanjem razlagali, kaj spoštovanje narave resnično pomeni. Zakon po sebi še nikoli ni prinesel spoštovanja. Če smo že pri tem, vso Zemljo bi morali zaščititi kot dediščino človeštva. Jezi me licemerstvo Unescovega sistema, ki dovoljuje premikanje meja zaščite Dolomitov zato, da bi lahko nekdo zgradil novo žičnico. Sneg se pri nekaterih prodaja kot svetovno uveljavljena znamka, pri nas v Furlanskih Dolomitih pa je še kurnik prepovedano postaviti. Naše sneženje ni dovolj butično, življenje tako ostaja skopo, siromašno in navpično.

Vasica Erto se tako imenuje zato, ker stoji na strmem pobočju. Politika naravnih rezervatov in okoljske zaščite je izenačevalna, saj lokalnih posebnosti ne upošteva. Vajont ni Courmayeur, Cortina ali Corvara v dolini Badia. Dolini Cellina in Cimoliana umirata zato, ker gozdove sicer upravičeno ščitimo, preziramo in pozabljamo pa na domačine, ki brez posebnih klavzul na strmem ne morejo preživeti. Ni mogoče, da je za gradbeno dovoljenje za drvarnico potrebno prebiti deset let po uradih. Še več: v Longaroneju je pleskar – torej ne milijarder – moral plačati 16 tisoč evrov globe zato, ker je drva pokril s pločevinastim nadstreškom.

Unesco nima posluha za staroselce, pravzaprav celo ustvarja nova revna, nerazvita in marginalizirana območja, namesto da bi jih preprečeval. Postopek bi moral biti povsem drugačen: dovoljujemo ti postaviti kurnik, nato bomo opravljeno delo preverjali, in če si namesto kurnika zgradil graščino, boš za škodo plačal z zaporom. Na gorskem obrobju potrebujemo nekakšno podjetniško anarhijo. Domačinu morajo dovoliti, da gostilno odpre danes, jutri pa naj preverjajo, ali se je držal pravil. Tako pa mora družina, če hoče odpreti krčmo, poslati svoje otroke v Videm na tečaj, kjer jih za 700 evrov naučijo, kako se pomiva skodelice za kavo. Tovrstni zakoni dušijo, moralno ponižujejo in fizično ubijajo gorskega človeka.
 

Ste pričevalec in živeči dokaz za to, da lahko knjiga in izkustvo, teorija in praksa, domišljija in pustolovščina, duh in telo, kultura in rokodelstvo sobivajo. Rimski pesnik Juvenal je v Satirah zapisal znamenito geslo mens sana in corpore sano. Kako vam je uspelo uresničiti skrite sanje od antike do danes?
(Pripovedi iz pragozda, Storie del bosco antico, 2005)

Vedno sem se obnašal naravno in skušal slediti nagonu dobrega. Življenje je kot ljubezen, v obeh ni skoraj nič mogoče načrtovati in predvideti. Slišal sem za to, da se ogromno ljudi vpisuje na neki tečaj seksologije v Firencah. To je protiživljenjsko, to je nasprotje naravnega. Postal sem – na žalost – znan zato, ker sem se obnašal naravno. Plezal sem, da bi me gore obvarovale, kiparil sem, ker rad obdelujem les, pisal sem knjige, ker rad pripovedujem zgodbe, najprej in predvsem samemu sebi, šele nato bralcem. V televizijskih oddajah sodelujem zato, ker sem prebrisan: če nisi na televiziji, ne prodajaš ne knjig ne umetnosti. Televizija je oglasni prostor našega bivanja: pozornost javnosti je tako katastrofalna, da če ne nastopiš na televiziji, rekoč, da si umrl, tega ne bo izvedela niti tvoja žena. Televizijo sem izkoristil bolj, kot je ona mene, zdaj je čas, da se umaknem.
Kot rečeno, postal sem znan – nikakor ne pravim slaven, to je bil recimo ameriški znanstvenik poljskega rodu Albert Bruce Sabin, ki je odkril cepivo proti poliomelitisu! – zato, ker je danes tako zelo redko najti nekoga, ki se naravno in preprosto obnaša. Čista norost! V Italiji lahko zasloviš samo, če si naraven ali če pobijaš. Drugega nisem hotel, zato sem izbral prvo: hribolaziti, pisati knjige in obdelovati les, sprehajati se bosih nog in izogibati se luksuznim avtomobilom. Moja panda [Fiatovo vozilo na štirikolesni pogon] jih ima že trideset!
 

Gozd je mogočna prispodoba življenja, je – če naj rečem markavrelijevsko – kot tiha pristavica, ki jo moramo v sebi obdelovati, če hočemo živeti dostojno, polno, kot krmarji in gospodarji lastnega bivanja. V naravnem gozdu se, kot sami pišete, oglašajo glasovi vseh vrst, drevesa sama so odličen sogovornik, vsako s svojim značajem in razpoloženjem. Narava je kot knjiga, napisana v jeziku, ki ga ne razumemo več.
(Glasovi gozda, Le voci del bosco, 1998)

Najbolj sem ponosen na pohvalne besede bajnega pripovedovalca in prijatelja Maria Rigonija Sterna, ki je leta 1991 napisal čudovito delo Divji arboretum. Vsako drevo ima svoj značaj in svoje vedenjske navade, je lahko sladko ali grenko, glasno ali molčeče, srečno ali nesrečno. Zakaj tako hvalimo posušeni oreh, ko tako smrdi po dreku, če ga zmočimo? Oreh je imel srečo, da smo se dogovorili o tem, da je njegov les najboljši. Če mene vprašate, ga daleč prekaša cemprin, skromen in dišeč za vse večne čase. Žal mi je za topole, izrazito nesrečna bitja. So drevesa, pokončna kot sveče, druga so kriva, ukrivljena od bolečin in strel.
 

Moj stari oče je izgovoril tri besede na leto, a te so vodile k bistvenemu in pomagale razumeti vse ostalo. Vzgoja in učenje nista besedičenje. V roke mi je pomolil kos lesa in dejal: »Sam poizkusi!« Tvoja stvar, če si si odrezal prst: samo z izkušnjo postanemo gospodarji svojega življenja.

Drevesa predstavljajo človeka, ki je imel v življenju srečo ali nesrečo: zadetega in razbolelega, polomljenega in ozdravljenega ter spet polomljenega od življenja. Gozd je najzvestejša reprodukcija človeštva. Drevesa so ljudje in ljudje so drevesa. Čeprav so drevesa razmaknjena eno od drugega, se njihovi vrhovi in globinske korenine iščejo, poljubljajo se in dotikajo. Tega ljudje ne znamo, med nami znamo postavljati le pregrade in zidovja. To je razlog, zakaj človeški gozd tako boleha.
 

Za gorjane so po vašem značilna hladna čustva. Kaj to pomeni? Kaj je nekoč bila gorska zima in kaj bo od nje ostalo, če bo globalno segrevanje ozračja doseglo predvidene razsežnosti?
(Glasovi hladnih ljudi, Le voci degli uomini freddi, 2013)

Mislim, da z napovedmi ne bi smeli prehitevati. Tudi prihodnost gorskega človeka je nepredvidljiva. Prebivalci Erta so nekoč bili res lakonsko jedrnati, toda nikdar iz hudobije, temveč zaradi napornega mučenja za preživetje, ki tu gori ni samoumevno. Na tak način so se popreprostili, omejili na najnujnejše. Moj stari oče je izgovoril tri besede na leto, a te so vodile k bistvenemu in pomagale razumeti vse ostalo. Vzgoja in učenje nista besedičenje. V roke mi je pomolil kos lesa in dejal: »Sam poizkusi!« Tvoja stvar, če si si odrezal prst: samo z izkušnjo postanemo gospodarji svojega življenja.

Gorjan je bil nekoč redkobeseden iz utrujenosti. Kdor hoče razumeti, kaj pomeni napor in garanje, naj pogleda v obraz gorjana iz tistih časov. Nekoč so travnike pod Palazzo kosili na roke štirideset dni, napore je danes omilila tehnologija. Zdaj lahko s kosilnim strojem v enem dnevu pripelješ v dolino deset tovornjakov sena, brez kapljice znoja. Gorjani so zato bili tiho, preveč je bilo trpljenja, preveč muk, nemilosti in smrtnih nesreč. Zmanjkalo jim je besed za opis življenjskih bolečin. Kar se pa podnebja tiče, doma hranim zapis iz 17. stoletja, ki opisuje izmenjavanje velike vročine in hudega mraza, poplav in suš v naši dolini. To po svoje ni problem, problem so apokaliptično zveneče naracije, ki človeka zmedejo in prestrašijo, namesto da bi ga spodbudile k življenju tukaj in zdaj. Napoved prihoda drugega vala virusa nam je pokvarila poletje, namesto da bi trenutek za trenutkom, iz minute v minuto izbirali ozaveščeno in uživali polno. Kot starec lahko rečem, da ko stopim do vaškega lokala in v dobri družbi spijem hladno pivo, sem bliže Bogu. Če bom jutri crknil, piva ne bo več. Ne mudi se mi več: dela je veliko, a le počasi!
 

Vaše življenje je obrtniško delo. Ste kot kipar, ki ustvarja umetnino tako, da odstranjuje odvečen material. Proti zablodam sodobnega sveta – poenotenju mišljenja in navad, kopičenju imetja in nezreli nedoletnosti – ponujate manifest etike bistvenosti. Bistvo pa je vedno enostavno.
(Skoraj nič, Quasi niente, 2017)

Svoje štiri otroke sem izobrazil tako, da sem pri bogatih odvetnikih, notarjih in zdravnikih prosjačil za denar. Za svoj kip sem nekoč hotel 500 tisoč lir, dali so mi jih 300. Danes, ko so vsi štirje diplomirani, ne bi svojega kipa prodal za nič na svetu. Podarim ga le tistemu, ki mu na obrazu preberem poštenost. Cesareja Lombrosa [italijanski antropolog, filozof in zdravnik, oče moderne kriminologije (1835–1909)] sem dobro preučil. Nikdar več za denar, preveč je bilo ponižanj. Kot čarovnik znam v ljudeh takoj razbrati iskrenost ali hinavščino. Za stare modrece so vse besede odveč!