Večer, 07.09.2005, Narava, gore in ljudje: Matterhorn je že na začetku pokazal zobe
Zermatt v Švici in znameniti Matterhorn v znamenju obletnice
140 let Whymperjevega vzpona
Matterhorn je že na začetku pokazal zobe, a še danes, ga kljub klinom in z vrvmi zavarovanim delom grebena, ne kaže podcenjevati
Letošnje leto sta Zermatt v Švici in znameniti Matterhorn nad njim nekako v znaku 140. obletnice prvega vzpona, ki so ga opravili 14. julija 1865 pod vodstvom Angleža Edwarda Whymperja. V Alpine Centru si tako lahko ogledate celo dokumentarno-igrani film o prvem vzponu, ki je znan tudi po tragediji, ki se je zgodila med sestopom z gore. V Whymperjevi ekipi so bili takrat še Angleži Douglas, Hadow in Hudson ter trije vodniki - Croz iz Chamonixa ter sin in oče Taugwalder iz Zermatta. 13. julija so krenili navzgor iz Zermatta, prenočili približno na mestu sedanje koče Hörnli (3260 m) pod istoimenskim grebenom in naslednji dan krenili proti vrhu. Pravzaprav je bila to tekma, saj je na italijanski strani v istem trenutku proti vrhu prodirala skupina pod vodstvom italijanskega vodnika Carela, vendar so Whymper in tovariši bili hitrejši. Po uspešni osvojitvi vrha pa se jim je med sestopom zgodila nesreča. Hadow je zdrsnil, spodnesel Croza, ki ga je varoval, za seboj pa potegnil še Hudsona in Douglasa. Whymper in Taugwalderja so jih poskušali zadržati, vendar se je vrv pretrgala in nesrečna četverica je padla v globino. Douglasa celo še danes skriva ledenik, ostale so našli pod steno. Tako je Matterhorn že na začetku pokazal zobe, pa tudi danes ga še kljub klinom in z vrvmi zavarovanim delom grebena ne kaže podcenjevati. Kar okoli 500 žrtev se je nabralo v teh 140 letih od prvega vzpona. Kljub vsemu pa je Matterhorn nekakšen magnet in gorniki z vsega sveta se zgrinjajo k njegovemu vznožju z željo, da se povzpnejo na sam vrh. A ni samo želja dovolj, sam vzpon zahteva predvsem veliko izkušenj, moči in poguma. Veliko osvajalcev odneha, pogosta so reševanja onemoglih ali celo poškodovanih, večina uspešnih navez pa je pod vodstvom gorskih vodnikov. Nikar se ne čudite, če boste pod goro srečali vodnike, ki so se povzpeli na vrh Matterhorna tudi po dvestokrat in več.
Ko smo se letos v zgodnjem julijskem jutru še v temi vzpenjali po grebenu Hörnli, sem bil prav vesel, da sem že prejšnji dan odšel in si na nekaterih mestih postavil kamnite možice za lažjo orientacijo. Tako je lažje najti najprimernejšo smer vzpona, celo kakšno bližnjico, in tipanje v soju čelnih svetilk je tako lažje. Pa tudi pri popoldanskem sestopu so bili možici odlične orientacijske točke, še posebno, ko je popoldanska nevihta nasula nekaj snega in zakrila ostale sledi. Vzpon po grebenu predstavlja kombinacijo hoje in plezanja. Na nekaterih delih vzpon olajšajo pritrjene vrvi, ponekod pa je treba plezati tudi III. težavnostno stopnjo, pod in nad bivakom Solvay (4004 m) celo nekoliko težje. Najtežji del vzpona se prične nad tako imenovano Ramo 4200 m visoko, od koder vodijo navzgor čez zelo strmo steno vrvi, nad njimi pa je še vršno pobočje s snegom in ledom. Ko dosežemo ozek greben, smo praktično na vrhu. Švicarski vrh je višji, nekoliko dalje po grebenu pa je še meter nižji italijanski vrh, kjer je postavljen križ. Za vzpon od koče do vrha naveze običajno potrebujejo 5 do 6 ur. Seveda pa je glavna težava sestop, ki poteka po smeri vzpona. Ponekod si je mogoče pomagati s fiksnimi vrvmi, tudi kakšen spust s plezalno vrvjo je treba opraviti, predvsem pa veliko plezati navzdol. Velikokrat se zgodi, da sestop traja precej dalj časa kakor vzpon. Poleg tega je v lepem in toplem vremenu celotna tura nekaj povsem drugega, nekateri izjavljajo celo posebnega, kot pa je vzpon v vetru, mrazu, da ne omenjamo dežja, sodre, snega, požleda po skalah in drugih neprijetnosti. Število dosedanjih žrtev in pogosta reševanja so dokaz temu. Vsekakor je gora dovolj privlačna, da pritegne mnoge, vendar pa se je treba vzpona lotiti na primeren način. Brez alpinističnih izkušenj ali gorskega vodnika se na Matterhorn ni varno podajati.
Zermatt in okolica je že sama po sebi izjemno doživetje za vsakega ljubitelja gora, predvsem zaradi lepe narave in čudovitih razgledov na vrsto visokih in znamenitih vrhov, med katerimi so Monte Rosa (4634 m), Dom (4545 m), Weisshorn (4505 m), Breithorn (4165 m) in drugi. Do ledenikov vas popeljejo žičnice in železnice, ture pa lahko izbirate tako med kratkimi sprehodi čez travnata pobočja pa vse do zahtevnih ledeniških tur. Veliko informacij lahko najdete na http://www.zermatt.ch in tudi na nekaterih slovenskih spletnih straneh. Za izbiro primerne ture pa lahko vzamete v roke slovenski prevod vodnika Vsi štiritisočaki Alp po običajnih smereh (Sidarta, 2004), kjer boste našli še veliko drugih zanimivih ciljev.
Boris Strmšek