Janez Pikon 10.02.2011 05:29 3946 0

Ajdovska luknja

Janez Pikon: Staroselsko prebivalstvo se je zateklo v odmaknjen, težko dostopen svet, kjer so bili s svojim skromnim imetjem bolj varni pred roparskimi pohodi v nižinah in dolinah po postopnem priseljevanju Slovanov v sedmem stoletju.

Dolina Soteske razkriva svet prepadnih pobočij nad bistro Savo Bohinjko. V tem prostoru se severozahodno v strmih stenah Mokrega loga nahaja Ajdovska luknja, 630 m, katere prvi prebivalci so bili že davno v preteklosti. Staroselsko prebivalstvo se je zateklo v odmaknjen, težko dostopen svet, kjer so bili s svojim skromnim imetjem bolj varni pred roparskimi pohodi v nižinah in dolinah po postopnem priseljevanju Slovanov v sedmem stoletju. Rudo so kopali s (kopačami), kakršno je bilo najdeno v Ajdovski luknji nad Sotesko, kar velikega spodmola (po naših ocenah znaša dolžina Ajdovske luknje 27 m, globina 22 m, na sredini je visoka 7 m) v severozahodnem in strmem pobočju Mokrega loga v Soteski.

Na prelomu iz drugega v prvo stoletje pred našim štetjem je današnja Gorenjska dežela gravitirala na vplivnem območju Noriškega kraljestva, nato je bila vključena v rimsko državo. Noriško kraljestvo je slovelo po izdelavi kakovostnega jekla (ferrum noricum).

V prazgodovinskih naselbinah Bohinja so nadaljevali izročilo taljenja železove rude tudi v rimski dobi. V visokogorju so železovo rudo kopali na območju Pokljuke, Triglavskega pogorja, Spodnje Bohinjskih gora in Jelovice.

Površinsko kopanje železove rude je pustilo še danes vidne rudne jame, ki imajo na robu značilen nasip odpadlega materiala. Večina železnodobnih naselbin se je v rimskem času obdržala. Rimljani so cenili pri nas pridobljeno železo, iz tega obdobja se je v Ajdovski luknji ohranilo tudi rudarsko orodje.

Rudo so kopali s (kopačami), kakršno je bilo najdeno v Ajdovski luknji nad Sotesko, kar velikega spodmola (po naših ocenah znaša dolžina Ajdovske luknje 27 m, globina 22 m, na sredini je visoka 7 m) v severozahodnem in strmem pobočju Mokrega loga v Soteski.

Janez Pikon

Moja gorska pot skozi čas ... Moj arhiv: Janez Pikon