Resni hribi niso hec!
Gora Kamet s svojo piramidno obliko in zavidljivo višino 7700 metrov nima težav z alpinistično privlačnostjo. Prav tako ne njen severni sosed Mukut Parbat s svojimi 7200 metri. Obe gori ležita na vojaškem območju blizu oziroma povsem na meji med Indijo in Kitajsko. To dejstvo je najverjetneje glavni razlog, da območje ni deležno večjega obiska. Odprava je bila v alpinističnem smislu neuspešna, a z iskrenim premislekom in pravim odzivom na takšen dogodek je mogoče iz izkušnje potegniti marsikaj dobrega za nadaljnje udejstvovanje.
Luka Stražar
Foto: Marko Prezelj
Lokacija: Kamet, Indija, Himalaja
Trajanje: 27. 9. - 29. 10. 2023
Udeleženci: Luka Stražar (Akademski AO), Nejc Marčič (AO PD Radovljica), Martin Žumer (AO PD Radovljica), Marko Prezelj (AO PD Kamnik) in Gregor Šegel (AO PD Ljubljana Matica).
Gora Kamet s svojo piramidno obliko in zavidljivo višino 7700 metrov nima težav z alpinistično privlačnostjo. Prav tako ne njen severni sosed Mukut Parbat s svojimi 7200 metri. Obe gori ležita na vojaškem območju blizu oziroma povsem na meji med Indijo in Kitajsko. To dejstvo je najverjetneje glavni razlog, da območje ni deležno večjega obiska. Dovoljenje se navadno odobri le vsakih nekaj let. Postopek je dolgotrajna in zaradi negotovosti dokaj stresna zadeva. Ob čakanju in nekaterih birokratskih zapletih je pozno poleti vendarle prišla dolgo pričakovana vest o odobritvi.
Dober mesec pozneje smo se Marko, Gregor, Martin, Nejc in Luka znašli na izhodišču za dostop do baze pod Kametom. Tam smo ostali z le polovico predvidenih nosačev. Druga, očitno slabša polovica, se je odločila, da je teren zanje prezahteven. Pot do baze je tako potekala v drugačnem ritmu od tistega, ki smo ga vajeni. Po petih logistično dokaj zanimivih dneh smo postavili bazni tabor na višini 5200 metrov.
Na območju baznega tabora in v okoliških gorah nasploh je bilo polno znamenj posebnih vremenskih razmer v preteklih mesecih. Naplavine peska, blata in kamenja so kazale na veliko količino dežja. Provinco Uttarakhand so v poznem poletju, podobno kot Slovenijo, doletele obsežne poplave in nalivi, s to razliko, da je deževalo do višin okrog 6500 metrov. Kot posledica so bile gore in stene predvsem v spodnjih delih povsem suhe. Snežišča in ledne linije s fotografij preteklih let enostavno niso obstajale. Seveda nam ugotovitve niso ravno polepšale prvih dni v bazi.
V obdobju aklimatizacije so stvari tekle kot namazane. Marko in Gregor sta svoje aklimatizacijske cilje iskala bolj v smeri Mukut Parbata. Nejc, Martin in Luka pa smo se aklimatizirali na pobočjih Mane. Gora je soseda Kameta in ponuja dober pogled na njegovo jugozahodno steno. Z višino nismo imeli posebnih težav. V zaključno fazo odprave smo tako prišli zdravi in aklimatizirani. Nato je sledilo obdobje slabšega vremena s sneženjem in padcem temperatur. Bazni tabor se je odel v snežno-ledni oklep. Kljub sončnemu vremenu se ga - vse do konca našega bivanja v bazi - ni znebil.
Ob nizkih temperaturah in nepredelanem snegu smo bazo pod Kametom zapustili nekoliko prej, kot smo si prvotno zamislili. Žal glavnega cilja vzpona na Kamet nismo uspeli uresničiti. Marko in Gregor sta opravila poskus v steni Mukut Parbata. Nejc, Martin in Luka pa smo opravili vzpon po novi smeri na koto 6050 m.
Vtisi udeležencev
Nejc Marčič
Začelo se je s šokom, ko smo zjutraj v poletnih oblačilih s terenskim vozilom zapustili Joshimat, zvečer pa se greli v spalni vreči na 4800 metrov. Včasih gre, včasih ne gre, žal. To je bilo težko sprejeti, a je postajalo vse bolj jasno, že po zadnji aklimatizaciji, ko se je bilo skoraj nemogoče ogreti na 6700 metrih. Sicer smo zelo zrelo nastopali, ko nam je to vreme ponudilo, tudi zdravje nam je bolj kot ne služilo. Potem pa tri dni slabega vremena in občutna ohladitev, višinska oblačila smo testirali kar v baznem taboru. Resni hribi niso hec!
Luka Stražar
Ob - v športnem pogledu - neuspešni odpravi besede pridejo na plan nekoliko težje. Tudi te situacije so sestavni del športnikove kariere. Z iskrenim premislekom in pravim odzivom na takšen dogodek pa je mogoče iz izkušnje potegniti marsikaj dobrega za nadaljnje udejstvovanje. Veseli me, da smo s člani med odpravo uspeli držati dobro klimo, kljub ne vedno najlažjim situacijam. Z Martinom in Nejcem pa smo kot naveza delovali zelo usklajeno in se med seboj dopolnjevali. Veselje do plezanja ostaja in že poraja nove ideje za prihodnost.
Martin Žumer
Po skoraj desetletju spet v Himalaji! Zahvala gre družini za potrpežljivost ter Luku in Nejcu za brco vzpodbude. Podoben pristop naše naveze k alpinizmu nam omogoča učinkovito plezanje in zabavno vzdušje ob tem. Mark in Grega pa sta vsak na svoj način začinila našo odpravo. Kamet je od blizu videti vrhunsko, škoda da kljub optimalno izpeljani aklimatizaciji ni bilo razmer vsaj za dober poskus. Hvala Planinski zvezi za vso podporo.
Gregor Šegel
Pred odhodom mi je Mark predlagal, naj pred svojo prvo himalajsko odpravo nimam pričakovanj. Nisem jih imel. Celoten proces mi je bil nov in zato zanimiv. To je bil moj prvi obisk Indije, kjer je kultura precej drugačna in nadvse zanimiva. Že na začetku dostopa so se pojavile težave z nosači, sledilo je postavljanje baznega tabora in aklimatizacija, ki je potekala odlično. Osredotočila sva se na Mukut Parbat in vstopni del smeri, kjer sva pustila večji del plezalne opreme, nama z Markom ni delal težav. Niti vse molilne zastavice iz svetega hindujskega kraja Badrinath pa niso pomagale, ko je zapadel sneg, temperature pa se spustile. V slabem vremenu in mrazu sem bil primoran prebrati lepo število knjig. Ko sem prebral vse knjige, se je pokazalo sonce, kljub soncu pa ni bilo kaj
prida topleje. Vseeno sva naredila poskus v smeri, kjer je bil teren zaradi novega nepredelanega snega zahtevnejši. Drugi dan vzpona sva se na višini 6250 metrov odločila za sestop. Hlad, ki tudi v naslednjih dneh ni popustil, je dal dodatno motivacijo za sestop v dolino, ter nato dalje v Rishikesh in Delhi, kjer smo dobro pogreli premrzle prste.
Marko Prezelj
Mukut Parbat (MP) je markantna gora na mejni črti med Indijo in Tibetom. Moj prvi poskus pridobitve dovoljenja za vzpon se je pred desetimi leti "srečno" končal s "spornim" dovoljenjem za Hagshu. Desetletje sem brez uspeha iskal možnosti za pridobitev želenega dovoljenja. Splet okoliščin je pripeljal do tega, da smo se za obisk območja uspeli dogovoriti z Lukom, Martinom in Nejcem, pridružil pa se je še Gregor. Kako in zakaj smo dobili dovoljenje za Kamet, ki je bližnji sosed MP, je vprašanje, s katerim se nismo ukvarjali le mi.
Z Gregorjem sva se dobro uskladila. S svojo mladostno zagnanostjo je mojo izkustveno prednost uravnotežil. Dostop do baznega tabora ni potekal po načrtih. S ceste smo se hitro vzpeli do 4800 metrov, kjer nas je zapustila polovica nosačev. Nadaljevanje pristopa je namreč potekalo po razgibanem, kompleksnem ledeniku, prekritem s kamenjem in skalami. Pobegli nosači so ocenili, da je nadaljevanje zanje tehnično prezahtevno. Lokalni vodnik, ki ga je z nami poslala agencija White Magic, si je predhodno ogledal le začetni del pristopa, ni pa našel običajnega mesta za bazo. Zato smo morali transport opreme razdeliti na več etap in sami iskati prehode prek ledenika ter možna mesta za bazo. Bazo smo nekako izbrali na višini 5200 metrov, kjer ni bilo tako prijetno, kot smo pričakovali. Po tednu dni je naprej pritisnil konkreten mraz, nato je zapadlo dobrih 10 cm suhega snega. Mraz in nepredelan sneg sta vztrajala do našega odhoda. Vse to je vplivalo na našo motivacijo. Obe izbrani gori sta visoki prek sedem tisoč metrov, kakšne "nepoznane gore, ki bi nas omrežila" do te mere, da bi jo navdušeno zamenjali za naš glavni cilj, nismo našli. Kamet, menda 29. v vrsti najvišjih, se je šopiril nad bazo, MP pa se je skrival za grebenom. Neke nenadne privlačnosti okoliških šesttisočakov nismo zaznali. Dejstvo, da sta bila naša izbrana cilja markantna, je naše čustvene senzorje očitno grobo kalibriralo.
Z Gregorjem sva se najprej aklimatizirala na 6200 metrov visokem vrhu nasproti MP in v treh dneh preučila možnosti dostopa ter vzpona. Drugič sva bivakirala na sneženem vrhu. Naslednji aklimatizacijski vzpon sva opravila kar v spodnjem delu MP. Raziskala sva pristop po razgibanem ledeniku in splezala na greben, ki se na višini 6250 metrov priključi JZ steni MP. Na ledeniku, 5600 metrov visoko, sva postavila šotor, ki nama je služil kot ABC. Po tridnevnem počitku in vremenski razjasnitvi sva se vzpela mimo ABC-ja na greben. Nepredelan, suh sneg na skalah je od naju terjal poudarjeno previdnost, ponovno sneženje pa nama je odvzelo še nekaj dodatne energije. V metežu sva dosegla udoben prostor za bivak na višini 6100 metrov. Zjutraj sva počakala, da naju je segrelo sonce, potem pa sva nadaljevala vzpon. Na višini 6250 metrov, kjer se greben zoži v nazobčano skalno rez, sva dokončno ugotovila, da nama zatečene razmere ne ustrezajo. Povsod po skalah je bilo do 10 cm suhega snega. Glede na to, da je bilo do vrha še 1000 metrov stene z znatnim delom skalnega plezanja, sva družno zaključila, da trenutne okoliščine niso naklonjene najinim načrtom.
Zamišljena linija vzpona je logična in varna. Ker ima precej strmih skalnih in kombiniranih odstavkov, bi bilo smiselno poskusiti v navezi treh ali več. S tem bi se teža potrebne opreme za plezanje razdelila in bi vodilni v navezi lahko hitreje napredoval z lahkim nahrbtnikom.
Odprava je bila v alpinističnem smislu neuspešna. Gledano nazaj, z udobnega stola, bi morda kakšno odločitev spremenil. Ob upoštevanju razmer in vremena je verjetnost, da bi bil končen rezultat drugačen, zelo majhna. Morda bo pa še kdaj priložnost za drug poskus vzpona?
Časovni potek odprave
27. 9. Let Ljubljana-Istanbul.
28. 9. Istanbul-New Delhi, sestanek IMF, vožnja do Dehraduna (5 h), pregled hrane.
29. 9. Pregled opreme in hrane, vožnja do Shivnandi (5 h).
30. 9. Vožnja do mesta Joshimat (3 h), urejanje dovoljenj.
1. 10. Vožnja do izhodišča nad vojaško bazo Gangotri (4 h), vzpon do kampa na 4850 m.
2. 10. Nošnja dela opreme do vmesnega tabora 5050m, povratek na 4850 m.
3. 10. Dan počitka.
4. 10. Prihod v bazo.
5. 10. Urejanje baznega tabora.
6. 10. Raziskovanje dostopov čez ledenik.
7. 10. Marko in Gregor odideta na aklimatizacijo. Ostali počitek.
8. 10. Nejc, Martin in Luka odidejo na aklimatizacijo. Spanje na približno 6000m.
9. 10. P
ovratek obeh navez v bazo.
10. 10. Počitek.
11. 10. Počitek
12. 10. Aklimatizacija, spanje na 6200 m.
13. 10. Aklimatizacija, spanje na 6700 m.
14. 10. Aklimatizacija, povratek v bazo.
15. 10. Sneženje, počitek v bazi.
16. 10. Sneženje, počitek v bazi.
17. 10. Sneženje, počitek v bazi.
18. 10. Počitek v bazi.
19. 10. Marko in Gregor odideta proti Mukutu 1. tabor 6100 m.
20. 10. Marko in Gregor Mukut plezanje, Nejc, Martin, Luka, nova smer na koto 6050 m.
21. 10. Mukut plezanje
22. 10. Sestop iz baze. Spanje v Badrinathu.
23. 10. Vožnja do Joshimata.
24. 10. Vožnja do Rishikesha.
25. 10. Čakanje tovorov v Rishikeshu.
26. 10. Vožnja do Delhija.
27. 10. Čakanje tovorov v Delhiju.
28. 10. Sestanek IMF, pakiranje opreme.
29. 10. Let Delhi-Istanbul-Ljubljana.