Ko danes proslavljamo 110 let odkar je začel izhajati Planinski vestnik, osrednja in trenutno edina slovenska revija, ki se specializirano ukvarja z našo tematiko...
Andrej Mašera na slovesnosti BESEDA NA VRHU, Ljubljana, Cankarjev dom, 18. februarja 2005
Planinski vestnik – 110 let
Spoštovane gospe in gospodje, dragi planinski prijatelji!
110 let je v kozmičnih razsežnostih prostora in časa povsem nepomembna doba, neznaten hipec bivanja, v razmerju do bivanja človeka v zgodovinskem trajanju, pa že dovolj dolgo obdobje, v katerem se zrcalijo nenehne spremembe, ki spremljajo sleherno pojavnost človekovega duha, njegovih prizadevanj, hotenj in dejanj. Ko danes proslavljamo 110 let odkar je začel izhajati Planinski vestnik, osrednja in trenutno edina slovenska revija, ki se specializirano ukvarja z gorniško tematiko, nas že sama misel na to dolgo dobo, skozi katero je Vestnik rasel, se razvijal in opravljal svoje pomembno poslanstvo, navdaja z upravičenim ponosom in zadoščenjem. Če pa še vemo, da je Planinski vestnik tudi najstarejša slovenska revija, ki še izhaja, je pomen te visoke obletnice še mnogo širši in pomembnejši.
V obdobju od 1895 leta, ko je 8. februarja izšla prva številka Planinskega vestnika do danes, ko smo že v novem tisočletju, je slovenskemu narodu, sicer majhnemu po številu, na relativno majhnem ozemlju, kar nekajkrat grozila ne samo nadaljnja utesnitev, ampak tudi biološko izginotje ali vsaj nasilna asimilacija, navkljub temu uspel veličasten razvoj. Nedvomno je temu poleg nenehne skrbi za kulturni razvoj, predvsem za obrambo slovenščine, kot poglavitnega in najžlahtenjšega simbola narodne samobitnosti, prispeval tudi narodni značaj, ki mu je alpski svet na svojem skrajnem jugovzhodnem odrastku, vtisnil neminljiv pečat. Brez vsakega odvečnega pretiravanja lahko ugotovimo, da je neka imanentna ljubezen do gora, ki nas obdajajo, neko na prvi pogled iracionalno in atavistično čaščenje in malikovanje Triglava, kot božanskega oltarja narodove biti, igralo neprecenljivo duhovno silo, ki je v ljudeh ohranjala upanje, trdoživost, intelektualno inspiracijo, kulturno kreativnost, pa tudi dejaven odpor, kadar je bilo potrebno.
V času, ko je Planinski vestnik začel izhajati (in to samo dve leti po ustanovitvi SPD), je tako imenovana »belle époque«, ki je v drugi polovici 19. stoletja in naprej v prvih letih 20. stoletja ohranjala v Evropi dolgo obdobje varljivega miru in naraščajoče vere v tehnični napredek, počasi zahajala. Napetosti, ki so se med takratnimi evropskimi velesilami stalno poglabljale, so kljub izrednemu napredku duha, znanosti, lepe umetnosti in nazorskega humanizma v najnaprednejših intelektualnih srenjah tedanjega časa, vzbujale mračno slutnjo kataklizmičnih dogodkov v 20. stoletju, ko je človeška bitnost, oborožena z najsodobnejšo tehnologijo padla v strahoten prepad izničenja vsega lepega in dobrega, brezumnega razčlovečenja, herostratskih totalitarizmov, z grožnjo popolnega uničenja.
V tem času je bila slovenska bit naših gora resno ogrožena, velikonemški imperializem si je preko njih skušal utirati nacionalno čisto pot do Jadranskega morja. Takratna peščica zavednih slovenskih gornikov je začutila, da se je treba na to grožnjo odzvati in eden teh odzivov je bil tudi naš Planinski vestnik. Zato ni naključje, da so njegovi očetje v 1. številki izpostavili nalogo »vzbujati zanimanje za slovenske gore «. V programski spomenici, ki je izšla na začetku 1. številke in sta jo družno podpisala prvi predsednik SPD Fran Orožen in tajnik ter prvi urednik Anton Mikuš, je bila poudarjena izrazito nacionalna usmeritev revije z naslednjimi mislimi: » Le malo imamo mož, kateri nastopajo kot duševni junaki in odločilno vplivajo na razvoj svojega naroda; vendar pa jih je veliko število sposobnih, da z iskrenim srcem posvetijo svoje zmožnosti lepi skupni nalogi, katere se lotijo z vso ljubeznijo in krepostjo. V tej nadi vabimo prav iskreno slovenske turiste in našemu društvu naklonjene pisatelje, da podpirajo tudi duševno naš mesečnik, ter jim kličemo z Gregorčičem:
Prijatli! vsem delavcem narodnim slava!
Hvaležna jim bode na vek očetnjava!«
Romantični nadih teh stavkov naj nas ne zapelje v skušnjavo, da bi vzvišeno vrednotili ta iskrena prizadevanja, ampak jih moramo razumeti (seveda v duhu tistega časa) kot resen apel na akcijo, ki naj slovenske gore ohrani slovenske, s tem, da bo dobronamerni tuji gost v njih vedno dobrodošel in prijazno sprejet.
Tako se je začela dolga in slavna zgodba našega Planinskega vestnika, zgodba, ki je do današnjega dne trajala točno 110 let in 10 dni. Že v prvem, »tako imenovanem romantičnem« obdobju, ki je trajalo do začetka 1. svetovne vojne, so se v njem porodile skoraj vse vsebinske in tematske zasnove, ki so ga bolj ali manj uspešno spremljale skozi dolga desetletja.
Seveda se ob tem postavlja vprašanje, kateri so bili tisti temeljni vzgibi, ki so kljub nenehnim težavam, ki so večkat tudi ogrozile obstoj glasila, ohranjali njegovo življenje in narekovali njegov napredek. G. Aljoša Rehar je v svojem imenitnem diplomskem delu na Fakulteti za družbene vede z naslovom »Planinski vestnik skozi čas« (povzetek študije je objavljen v letošnji februarski, jubilejni številki) izpostavil nekaj odločilnih dejavnikov. Pravilno je ugotovil, da je PV strokovno – informativna revija, ki prinaša informacije ter strokovno izobraževalne članke s področja gorništva, oz. gorskega sveta. Poleg tega je poudaril vlogo Planinskega vestnika kot glasila krovne gorniške organizacije na Slovenskem, Planinske zveze Slovenije, vlogo narodne revije v smislu poudarjanja nacionalne identitete, vlogo njenega kulturnega poslanstva, kot tudi poslanstva okoljevarstvene revije.
Od teh momentov bi posebej izpostavil strokovno – informativni aspekt in kulturno poslanstvo Planinskega vestnika. Vsi dobro vemo, da so razlogi za aktivno udejstvovanje v gorskem svetu pri ljudeh različni in da jih je nemogoče strniti pod skupni imenovalec. Predvsem se razlikujemo v globini in širini pomenskega poudarka, ki ga posvečamo svojemu gorniškemu delovanju. Sama množičnost obiskovanja gorskega sveta še zdaleč ne pomeni, tudi poglobljeno poznavanje najrazličnejših vidikov gorniškega življenja in se žal v številnih primerih zelo oddaljuje od idealnega stanja »živeti z gorami in živeti za gore«! Kljub obilici informativnih in strokovnih virov, ki so posebno danes v informacijski dobi praktično vsakomur na razpolago, je poglobljeno in natančnejše poznavanje gorniške problematike sorazmerno pomanjkljivo, da ne rečem nedopustno slabo. Planinski vestnik je prav zaradi tega že kmalu (pravzaprav v obdobju med obema vojnama pod uredništvom Josipa Tominška) postal eminentno strokovna revija, ki je svojim bralcem odpirala različna obzorja spoznavanja in dojemanja gorskega sveta, vso raznolikost in neštete možnosti gorniškega udejstvovanja. Da, povsem drži, da je resno poznavanje gorniške problematike v osnovi strokovno vprašanje in za dobro obvladovanje katerekoli stroke je treba veliko poglobljenega študija in stalnega pridobivanja novega znanja.
Če so slovenski gorniki v času urednikovanja Josipa Tominška nedvomno širili svoje poznavanje gorskega sveta, predvsem domačega, saj so na sceno stopili predvsem domači alpinisti, ki so odkrivali slovenske stene in skušali v okviru svojih skromnih materialnih možnosti dohitevati razvoj alpinizma v Evropi in se približati že razvitim alpskim narodom (tu smo v tistem času bili še v velikem zaostanku), je bilo nujno, da so svoje podvige opisovali in extenso, v epskem obsegu, ki bi ga današnji bralci Planinskega vestnika bržkone težko prenesli. A takratni, počasnejši tempo življenja je dovoljeval tudi tak način strokovne prezentacije pomembnih gorniških dogodkov. Tu moram opozoriti, da se v svojem prikazu namenoma izogibam navajanju kakršnihkoli imen znanih in zaslužnih piscev, ker jih ne bi mogel navesti vseh, in bi s tem marsikateremu sotrudniku Planinskega vestnika naredil krivico.
Prav tako je bilo treba sistematizirati in ustaliti imenoslovje ledinskih toponimov v naših gorah, ker so bili določeni geografski pojmi še precej nerazčiščeni, saj je npr. na vrh zadnjega velikana Julijskih Alp, Široke peči, človeška noga stopila šele leta 1928! Velikan slovenskega gorništva, ki je neutrudno zbiral in priobčeval imenoslovje Julijskih Alp v Planinskem vestniku in ga tudi dodeloval z lastnoročno izrisanimi zemljevidi, je kljub ne povsem dovršeni strokovni utemeljenosti, naredil v tem pogledu gigantsko delo. Drugi gorniški velikan, danes precej slabše znan, je s svojimi humoristično navdihnjenimi spisi odpiral Slovencem vrata v zamejski alpski svet in s tem začel zbujati zanimanje tudi za druge gore; temu so kmalu sledili tudi drugi. Med obvestili je Planinski vestnik sicer skromno beležil tudi velike alpinistične dogodke, ki so se odvijali na svetovni sceni, predvsem v Alpah in v Himalaji. Stika z vrhom svetovnega alpinizma pred drugo svetovno vojno pa žal nismo dosegli, čeprav smo bili leta 1926 in še nekaj let pozneje, predvsem po zaslugi dveh izjemnih alpinistk, že zelo blizu temu cilju. Obe sta svoje podvige opisovale na popolnoma različna načina, a vsaka pristno doživeto in strokovno neoporečno. Po »Neuhojenih poteh« pa nas je vodil pisateljsko nabrušeni član Zlate naveze, kasnejši predsednik PZS, ki je ob neki kritični finančni situaciji bojda izjavil, da »bo šel Planinski vestnik zadnji iz hiše«, za kar smo mu lahko še danes globoko hvaležni.
Ob vsej strokovni dejavnosti, pa je Planinski vestnik vseskozi ohranjal tudi informativno funkcijo kot glasilo SPD, oz. kasneje PZS, ne da bi se aktivneje vključeval v morebitne konfliktne situacije v njih, kar je prežitju revije seveda samo koristilo. Tako je ohranil neodvisno pozicijo stalnega arhivarja delovanja svoje matične organizacije, zanesljivega poročevalca njenega bogatega in vsebinsko razvejanega delovanja.
Po letu 1918 se je nacionalno buditeljska vloga Planinskega vestnika pomaknila nekoliko v ozadje, se je pa vseskozi prepletala skozi letnike kot tanka nit plemenitega patriotizma, pa naj se to nanaša na trpke reminiscence o prelepih gorah, ki jih je krivična meja vrh Triglava odrezala od matične domovine, na narodno-osvobodilni boj, v katerem je žrtvovalo svoja življenja nekaj alpinistično najobetavnejših mladeničev, do osamosvojitvenih časov, ko smo vrh Triglava razvili zastavo svobodne, samostojne Slovenije.
V času 1. svetovne vojne PV ni izhajal, tekom druge pa je počasi usihal kot potoček v puščavskem pesku. Kmalu po vojni pa je pod urednikovanjem nepozabnega Tineta Orla švignil kot Feniks iz pepela in doživel svoje tako imenovano »zlato obdobje«. Dolgovečnost izhajanja, ki je bila takrat že zavidljiva, trdna podpora v matični organizaciji, izobražen, strokovno odlično podkovan urednik – vse to so bili vzvodi, ki so PV dvignili na raven prvovrstnega kulturnega fenomena. Ob vseh pozitivnih pridobitvah iz prejšnjih časov, je Tine Orel v rubriki Razgled po svetu dokončno odprl vrata slovenskim gornikom tudi v širni svet. Ob tem ne smemo pozabiti, kako izredno težko je bilo v tistem času priti do tujih gorniških revij, toda Orlu je to uspelo in mednarodne informacije so pritekale v širokem curku. Vzporedno s tem so slovenski alpinisti v Alpah, Andih in Himalaji dohiteli svoje svetovne vrstnike in se tekom nekaj desetletij zavihteli na sam vrh svetovnega alpinizma. To ni ugotovitev moje malenkosti, ampak jasna in nedvoumna izjava velikega Reinholda Messnerja.
Tu se moramo ustaviti še ob enem fenomenu, ki je po mojem mnenju nekaj najpomembnejšega, kar se vzbudi ob gorniškem delovanju in kar se najbolje manifestira ob branju ali pregledovanju Planinskega vestnika. Kljub intenzivnemu razmišljanju se ne morem spomniti katerekoli pretežno nepoklicne dejavnosti, ki bi vzbudila v ljudeh toliko različnih duhovnih odzivov, kot gorništvo. Ali je to šport, je to rekreacija, je to estetski doživljaj, je to etično samopotrjevanje, je to nedoumljivo osvajanje nekoristnega, kot je to duhovito zabeležil slavni Terray? Vse to in še mnogo, mnogo več! To je kreativni vzgon najintimnejših in najčistejših intencij, ki v gorniku po duši razvnamejo umetniško domišljijo in bujno kreativnost. To je najčistejša umetnost, kulturno učlovečenje gorniške duše in njen ekspresivni klimaks! Mnogi, ki so to zmogli doživeti, so to zapisali in podelili z drugimi. V naši gorniški srenji se je to najpogosteje dogajalo prav na straneh Planinskega vestnika. Zato ocenjujem, da je kulturni aspekt revije najpomembnejši. Nemir, ki zaplapola v srcu, ko prebereš zanimiv in literarno dovršen prispevek, ali ko gledaš kompozicijsko usklajeno in tehnično brezhibno fotografijo v lepi reviji, zaenkrat ne more niti približno nadomestiti noben drug medij. Vsaj za gore velja to kot pribito!
O dolgi zgodovini Planinskega vestnika so mnogi napisali številne tehtne misli, pretanjene analize in strokovne ocene. Nas pa v tem trenutku poleg upravičenega ponosa navdaja tudi tiha skrb, kako bo revija živela v bodoče, posebno ker se v sedanjem uredniškem odboru dobro zavedamo svoje velike odgovornosti, ki smo si jo prostovoljno in s čistim navdušenjem naložili na pleča. Rad bi še enkrat poudaril že izrečeno, da je sedanji odgovorni urednik Vlado Habjan s svojo iskrivo, neuničljivo energijo in ljubeznijo do gora, zbral okrog sebe uredniški odbor, ki sicer popolnoma amatersko, a z neznansko zagnanostjo ureja Planinski vestnik že dobra tri leta. Težko bi si predstavljali bolj heterogeno združbo gorniških zagnancev, ki se med seboj razlikujejo po starosti, poklicih, temperamentu, nazorskih prepričanjih in osebnih življenjskih izkušnjah. Od preudarnega in modrega Toneta Škarje, našega nestorja, do mirnega in marljivega tehničnega urednika Emila Pevca, od umetniško navdahnjene in zelo izobražene Marjete Keršič Svetelove, do tihe in učinkovite Mateje Pate, našega Benjaminčka, od blagega in vljudnega Marjana Bradeška, najboljšega pisca v odboru, do treh bolj hrupnih, Habjana, Andreja Stritarja in moje malenkosti, ki na sestankih uredniškega odbora poskrbijo za burne razprave in prijateljske spopade. Ko se ti »izkričijo« (cit. Emila Pevca) in dokažejo vsak svoj prav, takrat se oglasi treznejši del uredništva in postavi stvari na pravo mesto. A vendar, tako različni, pa tako enotni: smo pač neugnani zaljubljenci v gore in v revijo, ki jo urejujemo.
Ker smo tako zavezani našemu Planinskemu vestniku, čutimo, da smo z revijo nekaj le naredili, prav tako pa čutimo tudi odgovornost, da prisotno slovensko gorniško srenjo opozorimo na nekaj problemov, ki nas mučijo in jih lahko rešimo samo s skupnimi močmi. Če rečemo, da je slovenski alpinizem segel v zvezdne višine svetovne prepoznavnosti in mednarodnega priznanja, moramo vseeno samokritično priznati, da naša revija še ni dosegla ravni sorodnih revij v razvitem svetu. Ne toliko po vsebini, ki skuša biti raznovrstna in pestra, lahko bi rekli »za vsakega nekaj«, ampak po obsegu, formatu in sodobnem oblikovanju. Stalno spremljamo svetovno gorniško periodiko in lahko objektivno ugotavljamo zaostanek. Imamo pa željo, voljo, strokovni in intelektualni potencial, da revijo naredimo primerljivo evropskim. Če tega ne bomo uspeli, se bojimo, da bomo kmalu začeli stopicati na mestu, to pa nujno pomeni stagnacijo, s časom pa tudi nazadovanje. Vemo pa tudi to, da s 4500 naročniki kot jih je sedaj in s sorazmerno skromnimi sredstvi, ki jih naš izdajatelj PZS lahko primakne, teh sanj ne bomo mogli uresničiti. Tudi se ne moremo vdajati varljivim upom, da se bo število naročnikov v kratkem kaj bistveno dvignilo. Planinski vestnik je na nek način vedno bil ekskluzivna revija in bo tak verjetno tudi ostal. Zato mi oprostite, če bom zlorabil vašo prisotnost in v imenu uredniškega odbora apeliral na vse vas, ki nas berete in skupaj z nami ustvarjate naše glasilo, da nam pomagate poiskati sponzorje, ki bi jim bilo v čast, da podpirajo najstarejšo slovensko revijo, ki še izhaja. Za nas slovenske gornike, ustvarjalce in bralce Planinskega vestnika, bi bila taka pomoč živa kri, ki bi dala nov življenjski zagon reviji in omogočila njeno nadaljnjo rast in napredek.
Naj zaključim z mislimi, ki so jih zapisali očetje Planinskega vestnika ob koncu prvega letnika in so še kako aktualne tudi danes po 110 letih: »Z današnjo številko smo završili prvi letnik PV. Ob tej priliki prisrčno zahvaljujemo vse sotrudnike, ki so nas tako vztrajno podpirali pri delu, katerega se je SPD s tolikim veseljem prijelo v posmeh slovenskega planinstva. V plačilo jim bodi prijetna zavest, da so delali v čast slovenske domovine, v slavo nje prirodnih lepot. Naj se z nami vesele priznanja, katero je dosegel PV vsepovsod. Slovenci ga radi čitajo, spisi njegovi prijajo njih čustvu. Upamo, da nas skoraj pohvalijo tudi nekateri, ki nas sedaj še prezirajo nehote, potihoma pa priznavajo, da je naše delo dobro, plemenito. PV pa tudi zastopa težnje, katere morajo ugajati vsakemu, ki res ljubi dom in rod svoj. Krepko poudarja naše pravice do zemlje domače in zvesto čuva, da mu jih nič ne otmo.
Kakor letos, se bodemo trudili tudi l. 1896, da bode list res dostojen zastopnik slovenske turistike, da bode prijeten vsakomur, bodisi pripadnik te ali one stranke. Prosimo pa vse č. člane in naše prijatelje, naj nas marljivo zalagajo s spisi in vestmi in priporočajo naše glasilo, da se še bolj razširi, še bolj utrdi.
Končujemo, želeč vsem srečno in veselo novo leto, v katerem naj bi dočakali, da bi vsaj ideja, katero gojimo, združila vse, ki resnično ljubijo prelepo domovino slovensko, katero nam Bog ohrani srečno in veselo«.
Verba volant, scripta manent; labor omnia vincit improbus. (Izrečeno odleti, napisano ostane; vztrajno delo premaga vse) so dejali stari Rimljani. Naj s temi besedami zaželim našemu slavljencu Planinskemu vestniku dolgo, plodno in srečno prihodnost!