Silvo Baznik: Lepa vremenska napoved za gore in odhod i
z Ljubljane pod sivim nebom, takšen je začetek današnje ture.
Ko peljeva po avtocesti naju spremlja megla, ki se izgubi za nama in pred nama se pokažejo gore obsijane s sončnimi žarki. Zapustiva avtocesto in po nekaj kilometrih sva na Bledu in nato v Gorjah. Še malce naprej in že peljeva v klanec na Zatrnik in nadaljujeva proti Rudnemu polju in parkirava na robu ceste potem, ko odmečeva nekaj snega, pri odcepu gozdne ceste za planino Zajavornik.
Na gozdni cesti stopiva na smuči in korak za korakom drsiva v rahlem vzponu skozi gozd. Sneg je okrasil smreke in se blešči v soncu. Na rokah imam rokavici, kljub temu imam hladni roki. Prijatelj hodi brez njih in pravi, da mu je toplo. Dobro zanj in slabo zame. Tako stopava dalje, se povzpneva preko poseke na griček nad planino in se spustiva na tekaški raj, ki se razprostira na planini Zajavornik.
Večje število tekačev pridno izkorišča urejene tekaške proge, midva pa prečiva planino in na drugi strani se zdrenjava mimo tesno parkiranih vozil na koncu plužene ceste z Mrzlega studenca. Gaz in smučina se vijeta po poti, ki se počasi vzpenja, preči gozdne ceste in naju popelje na stičišče s potjo od spomenika Pri Rupah. Nadaljujeva z vzponom, srečava nekaj planincev in turnih smučarjev, se izogneva podrtim drevesom in počasi prideva na planino Lipanca.
Le za nekaj trenutkov se ustaviva, da naredim nekaj posnetkov in že stopava dalje. Lepa smučarska gaz nama je v oporo, ko se pobočje postavi pokonci. Nekajkrat je potrebno prestopiti, spremeniti smer gibanja in že sva na sedelcu na Spodnjih Brdih. Desno gre pot na Debelo peč, midva pa stopiva proti severu in občudujeva zasnežena pobočja, kotanje in macesne. Pohvaliti morava predhodnike, ki so naredili idealno gaz, ravno prav visoko pod pobočjem Brd, da se izogneva številnim kotanjem in naju kar ponese naprej, čeprav mi počasi zmanjkuje elana. Prijatelj je vseskozi pred menoj, občasno me počaka in tako nadaljujeva do sedla pod vršnjim grebenom gore, kjer prav nemarno piha in nujno se morava dodatno obleči. Vršnji greben je poledenel in spihan in na smuči romajo srenači. Previdno stopiva naprej in doseževa vrh na nadmorski višini 2009 m.
Hitro narediva nekaj fotografij, pospraviva srenače in kože s smuči, pripraviva smučarske čevlje za smuko, oprtava nahrbtnika in se posloviva z vrha gore, kjer veje veter in previdno kot najini predhodniki odsmučava po pobočju na sedelce in nato v zavetrje južnega pobočja v lepih zavojih po pršiču navzdol. Pred nekaj trenutki je bilo slišati pretresljivo škrtanje ledenega snega, sedaj pa nežni zvoki odrinjenega suhega mehkega snega. Globoko spodaj se ustaviva in prijatelj vzame iz nahrbtnika domačo lubenico. Kos za kosom po grlu navzdol in ne ćutiva več nobene potrebe po pijači.
Smučava po pršiču ob poti vzpona in hitro pripeljeva do preloma pobočja, kjer se še z dvema turašema zapodimo strmo navzdol in nato na levo pobočje, ki ga prečimo in brez napora prismučamo nad planino Lipanca. Pobočje pod nami je še nepresmučano in zato hop levo, hop desno in navzdol na pot, preko nje v presmučano dolinico, “štamfanje” malce navzgor, da dosežemo poseko in preko nje med kotanjami in s snegom prekritimi štori na stičišče poti. Zastaneva, da predahneva, in že smučava skozi gozd, prehitiva nekaj planincev in naprej, naprej do parkiršča pred planino. Sedaj je že manj avtomobilov kot zjutraj. Odhitiva dalje in na planino, kjer smučarski tekači še vedno nabirajo metre in kilometre. Tu na smuči pritrdim kože za lažji vzpon, medtem je prijatelj v poskočnem ve-slogu že premagal strmino.
Stopim za njim in na vrhu se zopet združiva. Pospravim kože, ponovno stopim na smuči in skupaj odsmučava preko poseke na gozdno cesto in po njej do najinega avtomobila. Tokrat je ob robu ceste večje število avtomobilov kot zjutraj. Midva pospraviva opremo, sedeva v avtomobil in se odpeljeva megleni Ljubljani naproti.