AO Idrija - Sara Sedej: ... ali "Solo climbing trip to Prague"
Med srednjo šolo in študijem so najdaljše počitnice v življenju, tako pravijo. In priporočljivo jih je dobro izkoristiti. Kot študent naj bi bil že skoraj povsem samostojen in če lahko živiš sam, stran od staršev, zakaj ne bi potoval sam?
Že nekaj časa sem razmišljala o potovanju nekam. Najbrž sama. Ker je drugače in po mnenju nekaterih moraš to narediti vsaj enkrat v življenju. Nekaj časa sem oklevala, nato pa se odločila in kupila karto za vlak. In zaradi vsem dobro znanih peščenjakov, se je moje turistično potovanje spremenilo v plezalno. Pa sem šla.
V sredo, 7. 9., sem zjutraj odrinila z glavne postaje ter po 12 urah in dveh prestopih zvečer prispela v Prago. Pričakal me je Tomas, s katerim sem bila dogovorjena, da bova plezala skupaj in da bom lahko stanovala tistih nekaj noči v njegovem stanovanju.
Že naslednje jutro sem z metrojem odšla na dogovorjeno postajo in se tam srečala s Šarko, plezalko mojih let. Skupaj z njenima prijateljema Martinom in Pavelom smo se odpeljali proti prvem plezalnem raju, Prachov, iz Prage je okoli uro in pol vožnje.
Najprej sem splezala dve smeri z Martinom, potem pa sva plezali skupaj s Šarko. Konec dneva smo 'proslavili' z mojim prvim pivom na Češkem, nato pa sta fanta odšla domov zaradi obveznosti, midve pa sva našli prenočišče v praznem kampu ob jezeru.
Vstali sva ob prvih sončnih žarkih ter se peš odpravile nekaj kilometrov proti istemu plezališču. Plezali sva do popoldanskih ur (splezala sem mojo prvo smer v vodstvu!), nato pa sva morali zaključiti, saj naju je čakalo še nekaj kilometrov hoje do bližnjega mesta, Jičin. Sledil je kratek ogled mestnega trga, nato pa na avtobus in nazaj v Prago.
Komaj sem prispela nazaj v stanovanje, sva s Tomasom že odrinila proti najbolj znanih stolpih, Adršpach. Prenočila sva, kot večina plezalcev, kar na travniku blizu parkirišča, zjutraj pa se je najzanimivejši del začel. Pridružila se nama je Klara, in skupaj smo splezali mojo prvo poč, ki pa niti ni bila tako težka. Vendar nisem vedela, kaj me še čaka. Naslednja smer je bila kamin. Ok, saj imamo kamine tudi v Sloveniji, to ne bi smelo biti problematično. Vendar je bil t. i. squeeze chimney (!?), kateri je bil na mestu širok le kot moja glava. In to je mučenje! Kasneje sem izvedela, da je bil to eden lažjih kaminov, da so nekateri tako ozki, da moraš izdihniti za premik in vdihniti za obstati na mestu. Ali pa da nekateri 'baje' zahtevajo, da slečeš plezalni pas in se z vrvjo privežeš okoli gležnja. Noro! No, temu sta sledili še dve boljši smeri, kateri sta mi bili celo precej všeč. Drugi dan v Ardšpachu pa so se pojavile težje poči in en malo lažji kamin. Sledil je kratek ogled najbolj znanega dela parka, nato pa dve uri in pol vožnje, saj sva se odločila, da za zadnji dan spremeniva lokacijo. Plezališče Labak bolj ustreza mojemu (našemu) načinu plezanja in tako sva zadnji dan preživela v 'krimpih'. Uživancija, sploh po kaminih. Tako sva se v ponedeljek zvečer vrnila v Prago, torek, moj zadnji dan v tujini, pa sem preživela v centru Prage. Glede na to, da je to ena lepših prestolnic, se že skoraj spodobi mal 'sightseeinga'.
Več informacij:
- Plezališča:
Prachov: stolpi, visoki do nekje 50 m, prevladujejo nekakšne luknjice, katere so bolj sloperji, v nekaterih delih prevladujejo 'sand clocks', naravna ušesa v obliki peščene ure, najde pa se tudi poči in kamine, vendar ne ravno veliko. S svedrovci so skromni, daljše smeri (ne vse!) imajo načeloma nekoliko več rink, krajše pa tudi samo po enega. Smer, katero sem plezala v vodstvu, visoka okoli 20 m, je imela en svedrovec, možno pa je bilo namestiti varovanje okoli peščenih ur. Nižji stolpi si v senci gozda, višji pa imajo vrhove na soncu. Je nekakšen nacionalni park, zato je kar veliko turistov.
Adršpach: stolpi, visoki do 80 m, prevladujejo pa poči in kamini. Svedrovcev je zelo malo, saj je v večini smeri možno namestiti lastno varovanje, gurtne z vozli. Tudi ta kraj je nekakšen park, turistov je precej več kot v Prachavu. Je pa toliko boljši občutek, ko sediš na vrhu stolpa, občuduješ neverjeten razgled in nekje daleč slišiš glasove množice, ti pa si na vrhu sam, v miru.
Labak: brez stolpov, skala tako nekako kot pri nas, neka stena hriba. Prevladujejo nekakšne posebne poličke in krimpi, opremljenost pa je povečini boljša kot v Adršpachu. Je pa za pazit, ker baje kar pogosto kradejo, vendar ni večjih množic (v ponedeljek smo bili tam le štirje plezalci).
- Pravila in navade: Na peščenjakih ni dovoljeno uporabljati kovinskih varoval, ki poškodujejo skalo (brez klinov, zatičev, metuljev, le gurtne z vozli). Ni dovoljen top-roping, saj prav tako brusiš skalo. V večini plezališč ni dovoljena uporaba magnezija in pleza se kot v večraztežajnih smereh: prvi, varuje drugega od zgoraj, nato se obzajlata. Ko prvi varuje drugega, ne sme varovati direktno v rinko, saj je največkrat postavljena tako, da bo s tem brusil skalo. Zato iz vrvi samo 'podaljšaš' štant, najbolje tako, da vidiš soplezalca in da se vrv čim manj dotika skale, sploh na robovih. Ni dovoljeno plezanje 48 ur po padavinah, je nevarno pa tudi bolj uničuješ skalo.
Na vsakem vrhu (razen na tistih, ki so dosegljivi brez plezanja) ima vpisno knjigico, kamor se vpišeš. Datum, smer, katero si plezal, in plezalca. Najprej se napiše tisti, ki je plezal v vodstvu. Če sta plezala cug-cug, med imeni napišeš +, če pa sta plezala eden v vodstvu in eden kot drugi, pa vejica. Poleg tega narišeš tudi znak plezalnega kluba v katerem si, če si v katerem. Če sta plezalca v različnih klubih, narišeš logo od plezalca, ki je plezal v vodstvu (nekateri imajo celo nalepke ali štampiljke z znakom). Nato narediš ravno črto! In nikjer ne boš našel kemičnega svinčnika, le navadne.
Imajo tudi navado, da se prvo abzajla tisti, ki je plezal v vodstvu, vrv pa nosi tisti, ki je/bo plezal kot drugi. Če je to ženska, to ne drži nujno.
Na vsakem vrhu se po preplezani smeri stisne dlani, kot pri nas, vendar gre tu le za max 80 m smeri.
- Voda, hrana, spanje, vstopnina: Voda je iz pip pitna načeloma povsod, voda v rekah pa je kar umazana. Blizu večine plezališč so pubi ali gostišča, kateri ponujajo tako pivo kot hrano. Trgovin povečini ni zelo blizu. Večina plezalcev spi na prostem, v Adršpachu se je potrebno le umakniti s parkirišča najkasneje ob 8. uri zjutraj, drugače se plača parkirnino. Za vstop v Prachav in Adršpach je potrebno plačati vstopnino, razen če imaš kartico, da si plezalec. Možno je tudi iti po drugih poteh, kjer se izogneš temu, zato ne vem, ali kartica PZS velja.
- Oblačila in oprema: V Adršpachu so zelo priporočljive dolge hlače in dolgi rokavi, kljub vročini. Večina plezalcev nosi srajce (tenke, a kljub temu kar trpežne) in stare, večkrat prešite hlače. Jaz sem imela stare kavbojke in jopo, v katero sem naredila luknji za palec, da rokavi ne lezejo (srajce imajo gumb). Za poči so zelo priporočljive rokavice (meni jih je posodila Klara, drugače stanejo okoli 15 eur, lahko pa jih tudi narediš iz tejpa.) in nekakšna zaščita za gležnje. To sem morala kupiti, stane okoli 15 eur in se v počeh obnese precej dobro. Vendar se kljub dolgim rokavom in hlačam ne moreš izogniti modricam in praskam.
- Orientacija: Celo Čehi se izgubijo! Dejstvo je, da je okoli 300 stolpov na plezališče in da so vodnički precej nepregledni. Na začetku je samo zemljevid, tloris, kasneje pa opisan vsak stolp in smeri v 2-3 stavkih, brez skic ali slik.
- Cene in moj budget oz total costs: Pivo je okoli 1 EUR (25-30 kron), plezalni vodnik ok. 12 EUR, pica 5 EUR, npr. avtobus Jičin-Praga 110 kron (ok. 3,8 EUR).
Za vse skupaj sem porabila okoli 210 EUR, povratna karta je bila 80 EUR, zaščita za gležnje 15, vodnik (zdaj društven) ok. 12. Je pa res, da nisem ravno brezglavo zapravljala. Cene v sami Pragi so nekoliko višje, a še vedno normalne.
- Moji vtisi: ljudje prijazni, so hitro preklopili na angleščino, ko so videli, da ne govorim češko, plezališča zelo lepa, a nekatera (skoraj vsa?) za naša merila veliko premalo navrtana. Praga in vsi kraji, kjer sem bila, se mi je zdelo precej varno glede tatvin ali česa drugega. Praga sama pa seveda obljudena , a lepa.
Kupila sem vodniček za odsek, nekako 'Najlepše smeri v določenem delu Češke', kjer je veliko bolj pregledno, s skicami in slikami. Težavnosti so med lažjimi (imajo drugo lestvico!) in iz štirih različnih plezališč.
P.S. za dolgo in mogoče na delih nesmiselno novico se zahvalite 10-urni vožnji z vlakom
Ahoj ve skalach!