Večer, 20.07.05 – Boris Strmšek: Hoja in plezanje po zavarovanih plezalnih poteh zahtevata primerno opremo in veliko izkušenj, vrtoglavica ni zaželena
NARAVA, GORE IN LJUDJE
Zavarovane poti pri nas še vedno niso dovolj varno opremljene
Čez najbolj prepadne steze
Hoja in plezanje po zavarovanih plezalnih poteh zahtevata primerno opremo in veliko izkušenj, vrtoglavica pa ni zaželena
Priznajte, da ste imeli že velikokrat cmok v grlu in vas je ščipalo v želodcu, ko ste stali na vrhu prepadnih pobočij, čez katere je navzdol vodila le tanka jeklenica z izklesanimi stopi. Tu in tam kakšen klin za boljši oprijem, kakšna jeklena stopnička, kjer je skala povsem gladka, celo kovinske lestve se najdejo na takšnih poteh, ki jim pravimo zavarovane plezalne poti. Čeprav se poti pri nas ne morejo primerjati s tistimi najbolj vrtoglavimi nekje v Dolomitih, jih je vendar kar precej in nekatere imajo spoštljiv sloves, tako zaradi razgleda, izpostavljenosti, pa tudi zaradi težavnosti. Saj ste verjetno že slišali za Hanzovo pot, tisto v Mojstrovki in tisto v Prisojniku? Pa je v Prisojniku še nekaj drugih atraktivnih nadelanih poti. Pa pot čez Plemenice pod Triglavom do prelaza Luknja? Kaj pa pot z Jalovca na Kotovo sedlo? Pot skozi Turski žleb? Pa divje poti okoli Mangrta? Vsem tem potem je skupno predvsem to, da so zavarovane z različnimi vrstami varoval, ki nam služijo za varnejšo hojo oziroma plezanje, brez njih pa bi to že lahko bile alpinistične smeri. Skoraj vsak gornik se je že kdaj srečal z jeklenico na poteh po gorah. Z njimi so zavarovani nevarnejši oziroma bolj izpostavljeni odseki. Res je tudi, da so varovala omogočila vzpone tudi tistim, ki sicer ne bi bili sposobni premagati težav na teh poteh. Prav zavarovane poti so pripeljale množice v sicer bolj nedostopne in mirne predele gora. In prav zato je treba gornike opozoriti, naj se tudi v naše Alpe odpravljajo z dovolj izkušnjami, primerno opremljeni in predvsem naj si izberejo svojim sposobnostim primerno pot, da ne bodo povzročali težav sebi in drugim.
Hoja z varovanjem
Jeklenica in klin na poti še ne pomenita nujno večje varnosti. Lahko nam zdrsne zaradi različnih vzrokov, naj bodo to padajoče kamenje, mokra skala, v megli tudi vlažna jeklenica, lahko nas obide slabost in še bi lahko naštevali. Če nismo zavarovani oziroma pripeti, jeklenica ne bo preprečila padca in nesreče. Torej je pomembna tudi oprema in ne samo naša neustrašnost, da se podamo na najtežje poti. Sicer pa neustrašnost v gorah pogosto lahko enačimo z neumnostjo, o tem pa imajo veliko povedati tudi gorski reševalci. V gore je treba hoditi z glavo, nanjo pa sodi v prvi vrsti čelada, še posebno na izpostavljenih delih poti. Drugi pomembni del opreme je samovarovalni komplet, k temu pa moramo prišteti še plezalni pas. S samovarovalnim kompletom (obstaja jih nekaj vrst, vendar se bistveno ne razlikujejo) se vpenjamo na jeklenice, tudi kline, in s tem preprečimo daljše padce ob zdrsu. V samovarovalnem kompletu sta v pas vpeti vrvici ali trakova z vponkama na koncu. Vponke, ki so običajno z vzmetnim varovalom, izmenično vpenjamo na jeklenico. Vselej imamo vpeto vsaj eno vrvico z vponko. Ko se prepenjamo, najprej vpnemo naslednjo jeklenico, šele nato izpnemo prejšnjo. Tako smo vselej zavarovani pred padcem. Seveda zahteva takšno varovanje kar nekaj spretnosti in vaje, preden se odpravimo v visokogorje. Najbolje, da prve ture po zavarovanih plezalnih poteh opravimo v družbi izkušenih gornikov, ali še bolje, gorskega vodnika. Začetniki in predvsem mlajši naj bodo na takšnih poteh navezani. Obstaja nekaj pravil oziroma navodil, po katerih se moramo ravnati na zavarovanih plezalnih poteh, da bo naše gibanje bolj varno. Predvsem se ne smemo obešati po jeklenicah, ker nikoli ne vemo, če ni morda kje poškodovana, lahko celo izruvamo kakšen klin. Med klini na jeklenicah naj vselej pleza oziroma je pripet le en gornik. Ob nevihtah se izogibajmo vsakršnim jeklenim varovalom, predvsem pa grebenom in vrhovom. Zelo priporočljiva je uporaba rokavic, saj se lahko na natrganih jeklenicah poškodujemo, poleg tega nam bo manj drselo. Ko imamo med plezanjem možnost izbire med jeklenimi varovali in oprimki v skali, izberimo raje skalo, tako bomo dobili boljši občutek in obenem imeli manj težav na mestih brez varovanja. Velikokrat bomo v gorah, tudi na zavarovanih plezalnih poteh, srečali ljudi, ki se ne varujejo. To seveda ne pomeni, da tega ne obvladajo, lahko so tudi alpinisti, katerih plezalne izkušnje so seveda precej velike in posebnega varovanja na takšnih poteh ne potrebujejo, čeprav bi bilo dobro, da bi se iz nekaterih naštetih razlogov varovali. Na to se ne smemo ozirati, saj moramo za lastno varnost sami poskrbeti oziroma bo za to poskrbel naš vodnik, če smo v njegovi družbi. Z varnostjo bodo naše ture prijetnejše.
Začnemo na manj zahtevnih poteh
Ko šele nabiramo izkušnje na zavarovanih plezalnih poteh, izbirajmo manj zahtevne poti. Najbolje, da vzamemo v roke vodnik zavarovanih plezalnih poti avtorja Andreja Mašere (Sidarta, 2000), v njem je označena in opisana njihova težavnost. Seveda ob tem ne smemo zamenjevati označevanja težavnosti planinskih poti in zavarovanih planinskih poti. Klasifikacija markiranih planinskih poti jih deli v nezahtevne, zahtevne in zelo zahtevne poti, zavarovane spadajo v drugi dve kategoriji. Mašera je razdelil zavarovane plezalne poti v več kategorij: malo zahtevna (npr. pot čez severno steno na Raduho), zmerno zahtevna (Tominškova in pot čez Prag na Triglav, Slovenska pot na Mangart), zahtevna (Kopinškova na Ojstrico, Turski žleb, Hanzova na Malo Mojstrovko, Jalovec), zelo zahtevna (zahodni greben Mrzle gore, čez Plemenice na Triglav, Hanzova na Prisojnik) in izjemno zahtevna (Italijanska pot na Mangart, pot Amalia na Montaž)
Pazljivo na poteh
Na nekaterih poteh množice gornikov pomenijo veliko obremenjenost varoval, zato se občasno izruva kakšen klin, se razmaje jeklenica, veliko poškodb pa povzroči tudi narava - padajoče kamenje, plazovi pozimi, strele na grebenih in podobno. Vsekakor ne smemo stoodstotno zaupati samo varovalom, še posebno pa bodimo previdni spomladi. Tudi mraz in zmrzal razmajeta kline. Prav gotovo bi bile poti v naših gorah varnejše, če bi markacisti, ki poti nadelujejo in popravljajo, uporabljali nekoliko modernejšo tehnologijo. Še vedno lahko vidimo kline, ki so utrjeni z lesenimi zagozdami, les pa nima prav dolge dobe trajanja, če je izpostavljen vsem vremenskim razmeram. Prav gotovo bi bilo primerneje kline in vsa druga varovala lepiti v skalo s posebnimi lepili, podobno kot to počnejo plezalci s svedrovci. Res je, da so takšni postopki dražji, vendar je potem manj popravil, saj so dvokomponentna lepila skoraj neuničljiva. S tem bi bila zagotovljena tudi večja varnost, kar je najpomembnejše. Sedaj pa marsikje visijo izruvani klini na jeklenicah, kar ni prav dobra moralna vzpodbuda gornikom. Pogosto opazimo tudi neustrezno nameščena varovala; dober primer je pot skozi Turski žleb, kjer je na nekaterih izpostavljenih delih poti jeklenica nameščena prenizko in obenem ni dobro napeta. To marsikomu povzroča nelagodje, poleg tega je tudi nevarno. Na nekaterih poteh bi bilo treba za večjo varnost dodati kakšno jeklenico, tako na poti čez Plemenice, poti z Jalovca na Kotovo sedlo in še kje. Jeklenice so namreč na lažjih delih, na nekaterih težjih pa ne.
Vsekakor se na takšne poti ne odpravljajte brez opreme, izkušenj in informacij. Pri tem vam bo nekoliko pomagal tudi priročnik Varneje po feratah avtorja Bineta Mlača (PZS, 2002). Ob dobri psihični in fizičnipripravi ter primerni opremljenosti pa večinoma tudi vrtoglavica izgine in razgled postane bolj veličasten.
Boris Strmšek