Andrej Erceg: Ko sem se zjutraj preko Vršiča vozil proti Bavšici sem ugotavljal,
... da z leti pot postaja pomembnejša od cilja. Seveda si nisem mislil, da bo zguljena fraza meso postala dobesedno za naslednjim ovinkom, pri trdnjavi Kluže, kjer sem se znašel pred cestno zaporo. Fantje me kljub moledovanju niso spustili skozi slabih sto metrov dolg prepadni odsek, nad katerim so menjali zaščitne mreže. Za kazen, ker se nisem pozanimal. Nekoliko užaloščen sem nekaj časa tuhtal kaj bi počel sam s seboj, na koncu pa med alternativnimi cilji izbral omenjeno pot.
Avto sem parkiral še nižje pri Koritnici, se preko visečega mostu odzibal na drugo stran reke ter pričel s podaljšanim pohodom proti Briceljku. Spomine na Medveda, Sneguljčico, Psihoanalizo, Čljovca, ... sem zabelil s pogledom na idilično dolino z morda malo manj idiličnim življenjem njenih redkih prebivalcev. Ob enajstih sem se znašel na koncu ceste v Zgornji Bavšici ter v toplem soncu nadaljeval s pešačenjem, dokler nisem čez travnike in melišča na Planini Bala prišel do snega. Pri Lanževici sem oddrsal previsoko pod Bavh in se potem spuščal do Lepoča, žleba, ki vodi pod Briceljk.
Pred leti sem s prijateljem kajakiral v Bovcu in odločila sva se za grebensko prečenje vrhov Loške stene. Zvečer sva se vzpela na Plešivec, se na platoju zavila v spalke ter v jasni noči, pod zvezdnim nebom, odsanjala v nasledni dan. Zjutraj me je soplezalec preroško seznanil s sanjami, v katerih ga je iz Loške stene s helikopterjem pobral Davo Karničar. Jutranjemu hladu je sledila poletna pripeka, plezanje po grebenu, na katerem se nisva varovala, je zahtevalo primerno zaščito na soncu izpostavljene kože ter koncentracijo. Soplezalec je na Briceljku ugotovil, da se ne počuti dobro, a vseeno sva s prečenjem nadaljevala. Z vrha V Gradu sem se po strmem travniku spustil proti grabnu Leskovc in spodaj iskal spust za najino trideset metersko vrv. Ko sem se obrnil, sem zagledal po prepadnem travniku opotekajočega soplezalca. Začel sem vpiti naj se ustavi, potem pa ga zvlekel pod edino drevo sredi strmine. Sonce ga je v ”ciljni ravnini” dobesedno skurilo in ni mi preostalo drugega, kot da pokličem reševalce. S helikopterjem naju je pobral Davo Karničar.
Na jugovzhodnih vesinah Briceljka je naklonina naraščala, sneg pa je postajal vedno trši. Za raziskovanje spusta z vrha mi je zmanjkalo časa, zato sem zarinil naravnost na severovzhodni greben in kakih 50 metrov pod vrhom našel primerno linijo za spust.
Z grebena sem večinoma bočno drsel do kratkega kopnega odseka, ga preplezal in nato pa po bližnjici, mimo Vršiča, po pretežno trdi podlagi, z lučko odsmučal v dolino. Nočni sprehod v tišini Bavšice me je začaral.
Pot je bila dolga 2350 višincev, če je GPSju za verjet.